Jedro

Če upravni organ v odločbi ne navede razlogov, zaradi katerih določenih skupnih vlog ni štel kot zahtevo za denacionalizacijo eni izmed strank, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno in so bila kršena pravila postopka.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za gospodarske dejavnosti z dne 13.6.1994 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Sekretariata za gospodarstvo, družbene dejavnosti in občo upravo Občine z dne 1.4.1994, s katerim je zavrgel predlog za izdajo začasne odredbe o zavarovanju 50 % deleža zoper podjetje K. Tožena stranka opira svojo odločitev na ugotovitev, da tožnik ni vložil zahteve za vračilo premoženja v predpisanem roku po zakonu o denacionalizaciji, ki je potekel 7.12.1993, niti ni zahteval vračila premoženja po kakšnem drugem predpisu. Tožena stranka navaja, da je o zavarovanju premoženja po 9. členu zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Uradni list RS, št. 55/92, 7/93, 31/93 - ZLPP) mogoče meritorno odločiti le v primeru vložene zahteve za njegovo vračilo in vloženega predloga za izdajo začasne odredbe.

Tožena stranka je nadalje zavrnila pritožbene navedbe o zmotni ugotovitvi prvostopnega organa, da ZP niso vložile zahtevka za denacionalizacijo podjetja K. z utemeljitvijo, da postopek vračanja podržavljenega deleža ZP v podjetju K. ne posega v zadevo, o kateri se odloča v tem postopku in tako ne vpliva na odločitev, ki je predmet tega postopka. Nadalje je tožena stranka pritrdila ugotovitvi prvostopnega upravnega organa, da vlagateljevega predloga za izdajo začasne odredbe z dne 3.3.1993 ni mogoče šteti kot denacionalizacijsko zahtevo, saj je predlagatelj navedel, da v smislu zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij vlaga predlog za izdajo začasne odredbe o zavarovanju 50 % deleža njegovega očeta, da pa se bo kasneje odločil do formulacije zahtevka v postopku denacionalizacije, ki pa kasneje ni bila vložena.

V tožbi tožnik navaja, da odločitev tožene stranke ni pravilna.

Dejstvo je, da je tožnik v času zbiranja dokumentacije za vrnitev premoženja upravičencu ZP ugotovil, da je bilo navedeno podjetje solastnik K. le do 50 % , preostalih 50 % pa je bilo v lasti tožnikovega očeta J.G. Prav zato je v vlogah za denacionalizacijo, ki jih je vložil pri pristojni denacionalizacijski komisiji Občine za vrnitev premoženja ZP, po pooblaščencu R.Š. opozoril na navedeno dejstvo. Vlogi za vrnitev podržavljenega premoženja, ki so jo delničarji ZP vložili pri pristojni komisiji Občine, je bila dejansko priključena tudi tožnikova zahteva, saj je denacionalizacijska komisija Občine M. o postopku obvestila z dopisom z dne 25.5.1993 pristojno komisijo Občine B. in ji odstopila v pristojno reševanje zahtevek, v kolikor se "nanaša na podržavljeno premoženje, ki je sedaj v okviru podjetja K." Tudi tožnikove nadaljnje vloge naslovljene na Sekretariat za gospodarstvo Občine B. je mogoče smiselno šteti za zahteve za vrnitev podržavljenega premoženja, ki so sicer nepopolne, vendar pravočasne. Zato bi moral prvostopni organ ukrepati po določilih zakona o denacionalizaciji in od tožnika zahtevati, da v določenem roku dopolni svoje vloge. Tožnik je dva dni pred iztekom roka za uveljavljanje zahtevkov za denacionalizacijo, to je 4.12.1993 naslovil na komisijo za denacionalizacijo Občine B. vlogo za denacionalizacijo deležev v K. in o vlogi obvestil tudi Občino C., Ministrstvo za gospodarske dejavnosti RS, Agencijo za pospeševanje prestrukturiranja gospodarstva in zavezanca podjetje K. To vlogo je nedvoumno mogoče šteti za pravočasno zahtevo za denacionalizacijo, ker je bila vložena pred odločitvijo o pritožbi tožnika, s katero je bila pritožba R.Š. (kot pooblaščenca tožnika) zavržena, izpodbijana odločba z dne 27.8.1993 pa izrečena za nično. Za ničen je bil izrečen tudi postopek, ki je bil opravljen od uvedbe postopka v navedeni zadevi. Prav zato je tožnik z vlogo z dne 4.3.1994 dejansko potrdil predložene vloge in dokumentacijo, predvsem pa tudi zahtevo za vrnitev podržavljenega premoženja z dne 4.12.1993, kot svoje vloge, prvostopnemu organu pa dal osnovo za meritorno odločanje. Tožnik predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri odločitvi, ki jo je sprejela na podlagi dejstev, ki jih je obrazložila v svoji odločbi in predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Prizadeta stranka K. v odgovoru na tožbo navaja, da tožnik ni vložil zahteve za denacionalizacijo, ki jo navaja pod točko 1 tožbe. Njegova vloga z dne 4.12.1993 ne predstavlja zahteve za denacionalizacijo, saj sploh ne vsebuje zahtevka ampak le omenja gospoda Š. kot pooblaščenca, poziva upravni organ, da opravi določena dejanja, ter vsebuje predlog za začasno odredbo. Ker tožnik v zakonskem roku ni vložil zahteve za denacionalizacijo, tudi morebitna kasnejša odobritev vseh procesnih dejanj gospoda R.Š. v ničemer ne spremeni navedenega dejstva. Kot izhaja iz spisa, odobritve, ki naj bi jo dal tožnik 4.3.1994, torej po izteku zakonskega roka za vložitev zahteve, ni dal tožnik ampak njegov pooblaščenec. Zato razlogi za izpodbijanje odločbe niso podani. Prizadeta stranka tudi opozarja, da tožnik tudi ni izkazal predpostavk za izdajo začasne odredbe, ker v nobeni vlogi, vključno s tožbo, ni izkazal verjetnosti, da je bil poslovni delež J.G. podržavljen.

Tožba je utemeljena.

Pravilno je sicer stališče tožene stranke, oprto na 9. člen ZLPP, da je o predlogu o zavarovanju premoženja mogoče meritorno odločiti le, kolikor je že bila vložena zahteva za njegovo vračilo, saj le na tej podlagi navedb, podatkov in priloženih listin lahko pristojni upravni organ presoja, ali je dejanska in pravna podlaga za izdajo začasne odredbe po vsebini in obsegu verjetno izkazana. Če ni vložena zahteva za denacionalizacijo tudi ni pravne podlage za zavarovanje premoženja v procesih lastninjenja. V obravnavani zadevi je sporno vprašanje, ali je bila taka zahteva za vračilo premoženja tožnika M.G. kot pravnega naslednika domnevnega upravičenca in prejšnjega lastnika 50 % poslovnega deleža K., sploh vložena, oz. ali je predlog z dne 3.3.1993 mogoče šteti za tako zahtevo (v tožbi tožnik na tej trditvi ne vztraja več), oziroma ali je katero izmed vlog, ki so jih vložili delničarji ZP v postopku vračanja zaplenjenega dela premoženja bivše tvrdke K., med katerimi naj bi bil tudi M.G., mogoče šteti tudi kot tožnikovo pravočasno vloženo zahtevo za denacionalizacijo. Po tožnikovih navedbah naj bi bilo kot tako šteti vlogo z dne 4.12.1993, ki so jo vložili skupaj pooblaščenci delničarjev ZP in v imenu tožnika njegov takratni pooblaščenec R.Š.

Sodišče se ne more strinjati z ugotovitvijo tožene stranke v izpodbijani odločbi, da postopek vračanja podržavljenega deleža ZP v podjetju K. ne posega v zadevo, o kateri se odloča v tem postopku. Tožena stranka ni navedla nobenih razlogov v podporo tej svoji ugotovitvi. Tožnikove navedbe, ki imajo podlago tudi v podatkih v upravnih spisih, nakazujejo, da je bila zahteva za denacionalizacijo delničarjev ZP vložena in da bi se tožnikova vloga z dne 4.12.1993, vložena na komisijo za denacionalizacijo Občine B, kot dopolnitev prej navedene zahteve za denacionalizacijo, lahko vsebinsko nanašala tudi na delež tožnika M.G., kot pravnega naslednika domnevnega upravičenca J.G. za drugi del delniškega kapitala prejšnje družbe z omejeno zavezo.

Ker tožena stranka v postopku navedenih okoliščin, ki lahko bistveno vplivajo na odločitev, ni ugotavljala, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno in so bila zato kršena pravila postopka.

Sodišče zaradi tega ne more rešiti spora in je zato tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena ZUP, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis v skladu s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).