Jedro

Sodišče določi višino prispevka za preživljanje otrok v sorazmerju z možnostmi vsakega izmed staršev in otrokovimi potrebami (79.čl. zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Ur. l. SRS, št. 14/89 - ZZZDR). Kakšne so možnosti vsakega izmed staršev, lahko ugotovi sodišče z izvedbo najrazličnejših dokazov in ne le s poizvedbami pri pristojni upravi za družbene prihodke, kot to zmotno meni revizija. V obravnavani zadevi je sodišče na podlagi ocene toženčeve izpovedbe ugotovilo, da z opravljanjem obrtne dejavnosti zasluži mesečno 40.000 SIT, "s svojo iznajdljivostjo" kot je sam izpovedal, pa pridobi še dodatna sredstva, tako da mu plačevanje mesečnega obroka za kupljeni avtomobil v višini 900 DEM, ne predstavlja posebnega problema. Zaključki sodišča, da toženec zasluži mesečno vsekakor več kot pa le 40.000 SIT, so tako povsem korektni in v skladu z izpovedbo toženca samega.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in odločilo, da mora toženec plačevati ml. tožniku za čas od 1.7. do 30.9.1995 po 7.000 SIT mesečne preživnine, za mesec oktober 1995 15.000 SIT, od 1.11.1995 dalje pa po 20.000 SIT mesečno.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožena stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodba sodišča druge stopnje ni prepričljiva. Pritožba tožene stranke je bila zavrnjena kljub ugotovitvi sodišča druge stopnje, da je sodišče prve stopnje otrokove potrebe previsoko ocenilo. Glede dohodkov tožene stranke dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno. Ker ima toženec status samostojnega podjetnika, bi bilo potrebno opraviti uradne poizvedbe o njegovih dohodkih. V premajhni meri sta sodišči tudi upoštevali, da toženec živi v izvenzakonski skupnosti s Š. F., ki je že dalj časa brezposelna, denarnega nadomestila pa ne prejema. Bistvena kršitev je podana zato, ker obstaja nasprotje med ugotovitvami sodišča in listinami ter zapisniki. Dokazni postopek je sodišče vodilo tudi enostransko, kar je ravno tako kršitev postopka. Reviziji naj se ugodi, izpodbijana sodba razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390.čl. zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Sodišče določi višino prispevka za preživljanje otrok v sorazmerju z možnostmi vsakega izmed staršev in otrokovimi potrebami (79.čl. zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Ur. l. SRS, št. 14/89 - ZZZDR). Kakšne so možnosti vsakega izmed staršev, lahko ugotovi sodišče z izvedbo najrazličnejših dokazov in ne le s poizvedbami pri pristojni upravi za družbene prihodke, kot to zmotno meni revizija. V obravnavani zadevi je sodišče na podlagi ocene toženčeve izpovedbe ugotovilo, da z opravljanjem obrtne dejavnosti zaluži mesečno 40.000 SIT, "s svojo iznajdljivostjo" kot je sam izpovedal, pa pridobi še dodatna sredstva, tako da mu plačevanje mesečnega obroka za kupljeni avtomobil v višini 900 DEM, ne predstavlja posebnega problema. Zaključki sodišča, da toženec zasluži mesečno vsekakor več kot pa le 40.000 SIT, so tako povsem korektni in v skladu z izpovedbo toženca samega. Revizijski očitek , da temu ni tako, zato ni utemeljen.

Neutemeljena je tudi revizijska graja, da je obrazložitev sodišča druge stopnje glede otrokovih potreb nejasna in čudna. Pritožbeno sodišče je v razlogih sodbe jasno zapisalo, da so bile potrebe ml. tožnika v postopku pred sodiščem prve stopnje pravilno ugotovljene in da znašajo, ob upoštevanju vseh okoliščin konkretnega primera (vrtec, obleka, obutev in prehrana, dodatno varstvo zaradi izmenskega dela otrokove matere itd.) 41.000 SIT mesečno, kar je nekoliko več kot v tistih primerih, v katerih nekatere od v konkretnem primeru obstoječih okoliščin niso podane ( npr. vrtec, dodatni stroški zaradi izmenskega dela itd. ). Revizijska trditev, da je toženčeva izvenzakonska partnerica že dalj časa nezaposlena in brez vsakršnega nadomestila, pa predstavlja nedovoljeno revizijsko novoto (3. odst. 385. čl. ZPP). Ob zaključku obravnavanja pred sodiščem prve stopnje (ta čas je tudi odločilen za določitev višine preživnine), je namreč toženčeva partnerka mesečno nadomestilo v znesku 14.000 SIT še prejemala.

Revizijska trditev, da obstaja nasprotje med razlogi sodišča druge stopnje, listinami in zapisniki, pa je le pavšalna in povsem nekonkretizirana. Zato je revizijsko sodišče, ob upoštevanju določbe 386. čl. ZPP, po kateri se izpodbijana sodba preizkusi le v mejah razlogov, ki so v reviziji navedeni, ni moglo upoštevati.

Po povedanem v reviziji uveljavljeni revizijski razlogi niso podani. Ker nižji sodišči tekom obravnavanja zadeve tudi nista zagrešili bistvene kršitve iz 10. točke 2. odst. 354. čl. ZPP, na katero se pazi po uradni dolžnosti (386. čl. ZPP), je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. čl. ZPP).