Jedro

Revizija je izredno pravno sredstvo, zato ne zadrži izvršitve pravnomočne sodbe, zoper katero je vložena (369. člen ZPP). Iz načela, da revizija ni suspenzivno sredstvo, izhaja tudi, da po pravnomočnosti sodne odločbe, s katero je zavrnjen tožbeni zahtevek, ni možno še naprej ohranjati v veljavi začasne odredbe, ki je bila izdana v zavarovanje sporne terjatve.

V 3. točki 1. odstavka 264. člena ZIZ je določeno, da sodišče ustavi postopek s predhodno odredbo in razveljavi opravljena dejanja, če je pravnomočno ugotovljeno, da terjatev ni nastala ali da je prenehala. V tem sporu je bil tožnikov zahtevek, v zavarovanje katerega je bila izdana začasna odredba, pravnomočno zavrnjen, kar pomeni, da je bilo pravnomočno ugotovljeno, da terjatev ni nastala. Zato je bilo potrebno na podlagi 3. odstavka 278. člena ZIZ v zvezi s 3. točko 1. odstavka 264. člena ZIZ ustaviti postopek zavarovanja z začasno odredbo in razveljaviti vsa opravljena dejanja zavarovanja. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom pravilno odločilo, da se ustavi postopek zavarovanja z začasno odredbo ter v registru motornih vozil izbriše prepoved odtujitve in obremenitve motornih vozil - tovornih vozil, na katere se je začasna odredba nanašala.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ustavilo postopek zavarovanja z začasno odredbo, dovoljeno s sklepom istega sodišča opr. št. Pd 15/2010 z dne 29. 1. 2010 v zvezi s sklepom istega sodišča opr. št. Pd 15/2010 z dne 22. 2. 2010 in je razveljavilo vsa opravljena dejanja zavarovanja in odredilo, da se po pravnomočnosti tega sklepa pri upravni enoti v izreku navedena tovorna vozila izbriše prepoved odtujitve in obremenitve v registru motornih vozil. Zoper takšen sklep se pritožuje tožnik, pri čemer smiselno uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da je sklep (s katerim je bila izdana predlagana začasna odredba) še vedno v veljavi, saj je vložil revizijo na Vrhovno sodišče RS. Zaradi navedenega tožnik zahteva, da se izpodbijani sklep razveljavi in da začasna odredba ostane v veljavi do dokončne sodbe najvišjega sodišča v državi. Sodišče prve stopnje je storilo grobo procesno napako, ko izpodbijanega sklepa ni poslalo tožniku, temveč odvetnici, čeprav je vedelo, da ga odvetnica več ne zastopa. Z izpodbijanim sklepom sta bila kršena 23. in 24. člen Ustave RS (URS, Ur. l. RS, št. 33/1991 s spremembami) in 6. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah. Tožnik predlaga, da se izpodbijani sklep razveljavi, da se začasna odredba izvaja do dokončne odločitve najvišjega sodišča v državi in da se zaradi grobih procesnih napak dovoli revizija postopka ali pa izplača zahtevana odškodnina in renta, s pripadajočimi obrestmi in stroški. Tožnik je bil v postopku kot prava nevešča oseba, kljub odvetnici zaveden in se ni ugotovilo pravo dejansko stanje. Tožnik v pritožbi tudi ponavlja navedbe iz pritožbe, ki jo je v tem sporu vložil zoper meritorno sodbo sodišča prve stopnje Pd 15/2010 z dne 8. 10. 2013. Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Okoliščina, da je sodišče prve stopnje izpodbijani sklep vročilo tožnikovi pooblaščenki in ne tožniku ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Odvetnica A.A. je tožnika v tem sporu zastopala na podlagi pooblastila, ki je bilo dano v zvezi z odobreno redno brezplačno pravno pomočjo za zastopanje pred sodiščem prve in druge stopnje. Pooblastilo je odvetnici tako res prenehalo s pravnomočnostjo sodbe pritožbenega sodišča Pdp 1198/2013 z dne 23. 1. 2014, vendar napačna vročitev izpodbijanega sklepa ni vplivala na možnost uveljavljanja tožnikovih pravic, saj je pritožbo vložil znotraj 30-dnevnega roka od vročitve izpodbijanega sklepa pooblaščenki.

Zmotno je pritožbeno prepričanje, da bi sodišče prve stopnje začasno odredbo moralo ohraniti v veljavi do odločitve revizijskega sodišča o vloženi reviziji. Revizija je izredno pravno sredstvo, zato ne zadrži izvršitve pravnomočne sodbe, zoper katero je vložena (369. člen ZPP). Iz načela, da revizija ni suspenzivno sredstvo izhaja tudi, da po pravnomočnosti sodne odločbe, s katero je zavrnjen tožbeni zahtevek, ni možno še naprej v veljavi ohranjati začasne odredbe, ki je bila izdana v zavarovanje sporne terjatve.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je na podlagi 3. odstavka 278. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/1998 s spremembami) v zvezi s 3. točko 1. odstavka 264. člena ZIZ ustavilo postopek zavarovanja z začasno odredbo in razveljavilo vsa opravljena dejanja zavarovanja. Tretji odstavek 278. člena ZIZ (ta člen se nanaša na prenehanje začasne odredbe) namreč določa, da sodišče ustavi postopek in razveljavi opravljena dejanja tudi v primerih iz 1. odstavka 264. člena ZIZ. V 3. točki 1. odstavka 264. člena ZIZ pa je določeno, da sodišče ustavi postopek s predhodno odredbo in razveljavi opravljena dejanja, če je pravnomočno ugotovljeno, da terjatev ni nastala ali da je prenehala. V tem sporu je bil tožnikov zahtevek, v zavarovanje katerega je bila s sklepom sodišča prve stopnje Pd 15/2010 z dne 29. 1. 2010 izdana začasna odredba, pravnomočno zavrnjen, kar pomeni, da je bilo pravnomočno ugotovljeno, da terjatev ni nastala.

Sicer pa je v času med izdajo izpodbijanega sklepa in odločanjem o pritožbi zoper ta sklep, začasna odredba prenehala veljati že glede na določbo točke I/3 sklepa, s katerim je bilo ugodeno predlogu za izdajo začasne odredbe. Ta namreč določa, da začasna odredba traja še 60 dni od pravnomočnosti sodbe izdane v tem sporu. Sodba sodišča prve stopnje Pd 15/2010 z dne 8. 10. 2011 je v zvezi s sodbo pritožbenega sodišča Pdp 1198/2013 z dne 23. 1. 2014 postala pravnomočna 23. 1. 2014, kar pomeni, da je že poteklo 60 dni od njene pravnomočnosti.

Povsem zgrešeno se tožnik sklicuje na domnevno kršitev 23. in 24. člena URS. Tega očitka tožnik tudi ni z ničemer konkretiziral in ga je tudi zato težko preizkusiti. V skladu z 22. členom URS je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih in pravnih interesih. Načelo enakega varstva pravic bi bilo kršeno kvečjemu v primeru, če sodišče prve stopnje ne bi izdalo izpodbijanega sklepa. Povsem zgrešeno je tudi sklicevanje na 24. člen URS, ki zagotavlja javnost sojenja. Načelo javnosti sojenja je v pravdnem postopku konkretizirano v členih od 293. do 297. člena ZPP. V kolikor tožnik meni, da bi sodišče prve stopnje izpodbijani sklep moral izdati na podlagi glavne obravnave (nanjo se nanašajo določbe o javnosti sojenja) je takšno stališče zmotno. Začasne odredbe, pa tudi sklepi o ustavitvi postopka v zvezi z začasnimi odredbami, se izdajajo po predsedniku senata. V 7. točki 1. odstavka 270. člena ZPP je namreč izrecno določeno, da ima predsednik senata med pripravami za glavno obravnavo do naroka za glavno obravnavo (v konkretnem primeru pa to velja tudi po naroku za glavno obravnavo) pravico odločati o začasnih odredbah.

Z izdajo izpodbijanega sklepa tudi v ničemer ni bila kršena tožnikova pravica do poštenega sojenja v smislu določbe 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Ur. l. RS - MP, št. 7/1994).

Drugostopenjsko sodišče ne odgovarja na pritožbene navedbe, ki se nanašajo na vsebino spornega razmerja in ki dejansko pomenijo le ponovitev pritožbe o kateri je že bilo pravnomočno odločeno. Te navedbe nimajo nobene zveze z izpodbijanim sklepom, temveč se nanašajo na sodbo sodišča prve stopnje Pd 15/2010, ki pa je medtem že postala pravnomočna in zato ne more biti predmet ponovne presoje.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako tudi ne razlogi na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.