Jedro

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na strani revidenta. Ta pa lahko izkaže pogoj za dovoljenost revizije le, če je bilo določeno vprašanje tudi predmet upravnega postopka. Če vračilo določenega zneska ni bil predmet upravnega postopka, potem ta znesek ne more predstavljati pogoja za dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo prvostopenjskega sodišča je tožeča stranka po odvetniku dne 1. 12. 2008 vložila revizijo.

2. Revizija ni dovoljena.

3. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Ur. l. RS, št. 105/06) zavrnilo tožbo zoper sklep Davčnega urada C. z dne 10. 3. 2005, s katerim je bila zavržena zahteva tožeče stranke za izvršitev prvostopne odločbe z dne 28. 12. 2004. V obrazložitvi sklepa je prvostopni davčni organ navedel, da je bila odločba že izvršena dne 9. 2. 2005. Tožena stranka je z odločbo z dne 26.2.2007 zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep prvostopnega davčnega organa.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po presoji Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v sklepu, št. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008 ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Tožeča stranka navaja, da je revizija dovoljena po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ker vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, ker je sodišče prve stopnje odločilo meritorno, presega 20.000,00 EUR, saj je s tožbo zahtevala izvršitev plačila zakonskih zamudnih obresti od vrnjenih preveč plačanih zamudnih obresti v znesku 7.088.498,14 SIT oziroma 29.579,78 EUR. Reviziji prilaga izračun zakonskih zamudnih obresti od tega zneska, ki na dan 27. 11. 2008 znašajo 122.632,63 EUR.

6. Po presoji Vrhovnega sodišča revizija ni dovoljena, kajti tožeča stranka kot sporno vrednost navaja vrednost zamudnih obresti od preveč plačanih zamudnih obresti, kar pa v obravnavanem primeru ni bilo predmet upravnega postopka, saj zahteve za vračilo teh obrestni ni vložila. Tožeča stranka je postopek v tej zadevi začela z vlogo, s katero je zahtevala izvršitev II. točke upravne odločbe z dne 28. 12. 2004, v kateri pa ni bilo odločeno, da je upravičena do zamudnih obresti od preveč plačanih zamudnih obresti, ampak je bilo zgolj odločeno, da je upravičena do vračila tistih zamudnih obresti, ki jih je glede na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-356/02 z dne 23.9.2004, neupravičeno plačala. Njen prvotni zahtevek je bil s sklepom zavržen, saj je bil znesek neupravičeno plačanih zamudnih obresti tožeči stranki pred vložitvijo njene zahteve že vrnjen. Šele v pritožbi zoper prvostopno odločbo je tožeča stranka začela zatrjevati, da zahteva tudi zamudne obresti od neupravičeno plačanih zamudnih obresti. Po presoji Vrhovnega sodišča pa bi takšen zahtevek morala podati pri prvostopnemu davčnemu organu, ki bi o njem moral odločiti vsebinsko, česar pa ni storila, zato zamudne obresti od neupravičeno plačanih zamudnih obresti niso predmet presoje v obravnavanem sporu.

7. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.