Jedro

Regulacijska začasna odredba je sredstvo zavarovanja ter ni in ne sme postati sredstvo, ki bi nadomestilo redno sodno varstvo v pravdnem postopku.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se ugovoru ugodi in se sklep sodišča prve stopnje o izdaji začasne odredbe z dne 22.6.2009 spremeni tako, da se predlog za izdajo začasne odredbe zavrne.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor nasprotnega udeleženca zoper sklep o izdaji začasne odredbe.

Proti taki odločitvi je nasprotni udeleženec vložil pritožbo iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov in predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zavrne predlog za izdajo začasne odredbe oziroma da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da začasna odredba ni dopustna, saj ni usmerjena v varovanje predloga, ki ga uveljavlja predlagatelj. Predlagatelj je zahteval razdelitev solastnine, izdana začasna odredba pa ni usmerjena v varovanje zahtevka, temveč v varovanje njegove lastninske pravice. Sklep v zvezi s tem nima nobenih razlogov. Možnost vstopa v nepremičnino pa ne varuje zahtevka na razdelitev solastne nepremičnine. Sklep je nezakonit, saj v nasprotju z materialnim pravom ugotavlja nastanek težko nadomestljive škode. Sklep je v nasprotju sam s seboj, saj po eni strani ugotavlja, da je škoda že nastala (dotrajanost hiše) hkrati pa, da odprava te škode (sanacija), ni mogoča. Sodišče potemtakem ugotavlja, da večje škode niti ne more biti in začasna odredba ni potrebna. Začasne odredbe ni mogoče izdati zgolj zato, da se predlagatelju omogoči vstop v solastno nepremičnino. Začasna odredba je izdana z namenom, da bo preprečila nastanek ali povečanje škode. Predlagatelj sam je zaslišan na naroku izjavil, da v hišo ne bo vlagal. Ni zanemarljivo, da nasprotni udeleženec – pritožnik v nepremičnini živi in jo vzdržuje po svojih močeh. Vanjo zaradi skromnih sredstev ne more vlagati. V konkretnih okoliščinah tako ni izkazano, da bo z nadaljevanjem dosedanjega načina uporabe nepremičnine predlagatelju nastala težko nadomestljiva škoda. Zlasti ne, ker ta ne izvira iz ravnanja pritožnika, ampak očitno zaradi dotrajanosti hiše. Predlagatelji ni navedel ene same pojavne oblike škode na premoženju, zgolj dejstvo, da naj v hišo ne bi imel vstopa, pa ne zadostuje za zaključek, da je podana nevarnost za uničenje ali poškodovanje premoženja. Začasna odredba je nesklepčna in neizvršljiva, saj iz nje ni jasno, kaj naj nasprotni udeleženec sploh stori. Nasprotni udeleženec je predlagatelju izročil ključ vhodnih vrat, tako pa je ravnal zato, da bi se izognil denarni kazni zaradi nespoštovanja izdane začasne odredbe. Začasna odredba tako ni potrebna tudi zato, ker je predlagatelj že do njene izdaje s svojim ključem lahko vstopal v nepremičnino.

Pritožba je utemeljena.

V predmetni zadevi je predlagatelj vložil predlog za razdružitev solastnega premoženja in predlog za izdajo začasne odredbe in zatrjeval, da sta z nasprotnim udeležencem vsak do ½ idealne polovice solastnika nepremičnine. Nasprotni udeleženec nepremičnino uporablja v celoti in je v nasprotju z interesi predlagatelja zamenjal ključavnico in predlagatelju onemogočil uporabo nepremičnine. Iz razloga, da bi zavaroval svoje interese solastnika predlagatelj predlaga izdajo začasne odredbe, da se mu omogoči vstop v njemu solastne nepremičnine, saj je verjetno, da mu bo nastala nenadomestljiva škoda, saj v svojo nepremičnino ne more. Nasprotno, pa nasprotnemu udeležencu s tako začasno odredbo ne bo nastala nikakršna škoda. Prvostopno sodišče je predlogu za izdajo začasne odredbe ugodilo z namenom začasne ureditve spornega pravnega razmerja, saj sama fizična razdružitev nepremičnine predlagatelju ne bi prav nič koristila, če kot solastnik ne bi mogel izvrševati svojih pravic v skladu s 66. čl. SPZ, ugotovilo pa je tudi obstoj težko nadomestljive škode.

Ustavno sodišče Republike Slovenije je z odločbo, opr. št. Up-275/97, začrtalo meje obravnavanja regulacijskih začasnih odredb. Njihov namen je ureditev spornega razmerja (do pravnomočne sodne odločbe), bistvo pa v varstvu obstoječega stanja oziroma pravne sfere pred grozečim nasiljem (nevarnostjo uporabe sile) ali nevarnostjo nastanka nenadomestljive škode – 2. alineja 2. odst. 272. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami in dopolnitvami v nadaljevanju ZIZ). To pomeni, da je treba v luči omenjene ustavne odločbe pogoje 272. čl. obravnavati strožje. Regulacijska začasna odredba je sredstvo zavarovanja ter ni in ne sme postati sredstvo, ki bi nadomestilo redno sodno varstvo v pravdnem postopku.

V konkretni zadevi predlagatelj v postopku za razdružitev solastnega premoženja predlaga civilno prodajo nepremičnine z javno dražbo. Da bi zavaroval svoje interese solastnika pa zahteva, da se mu z začasno odredbo omogoči vstop in pregled nepremičnine. Ker v nepremičnino ne more, je verjetno, da mu bo nastala nenadomestljiva škoda, nasprotnemu udeležencu pa z začasno odredbo ne bo nastala nikakršna škoda. Po oceni pritožbenega sodišča predlagatelj ni postavil in ni z izkazom verjetnosti izkazal take bodoče terjatve, ki bi opravičevala izdajo predlagane začasne odredbe in bi se z izdajo predlagane začasne odredbe presegel končni cilj, ki ga bo predlagatelj ob delitvi oziroma po njej z morebitnimi zahtevki zasledoval. Poleg tega je po oceni pritožbenega sodišča za obstoj težko nadomestljive škode predlagatelj podal le pavšalne navedbe, ki jih ni z ničemer konkretiziral, pomanjkljivosti navedb pa ni mogoče nadomestiti z izvajanjem dokazov (izvedeniško mnenje). Pritožba izpodbijanemu sklepu utemeljeno očita nasprotje v zvezi z razlogi, ki se nanašajo na ugotavljanje težko nadomestljive škode. Ob ugotovitvi, da predlagatelj pavšalnih navedb o nenadomestljivi škodi ni konkretiziral, zgolj dejstvo, da naj v hišo ne bi imel vstopa, ne zadostuje za zaključek, da je s tem podana nevarnost za uničenje ali poškodovanje premoženja.

Pritožbeno sodišče tako šteje, da predlagatelj ni izkazal z odločbo Ustavnega sodišča RS začrtanih pogojev za izdajo začasne odredbe (prvostopno sodišče je ugotavljalo tudi obstoj predpostavk po 3. alineji 2. odst. 272. čl. ZIZ, katerih pritožbeno sodišče ni preverjalo, ob že ugotovljenih neizkazanih ostalih začrtanih pogojih za izdajo začasne odredbe), zato je pritožbi nasprotnega udeleženca ugodilo, izpodbijani sklep pa spremenilo tako, da je ugovoru ugodilo in sklep z dne 22.6.2009, s katerim je sodišče izdalo predlagano začasno odredbo spremenilo tako, da je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo (3. točka 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 6. odst. 163. čl. ZPP in bo o pritožbenih stroških odločalo sodišče prve stopnje s končno odločbo, saj je pravica do povračila stroškov odvisna od odločbe o glavni stvari.