Jedro

V skladu s 1. odstavkom 177. člena ZPIZ-1 lahko zavarovanec, ki izpolni pogoje za pridobitev pravice do dveh ali več pokojnin iz obveznega zavarovanja v Republiki Sloveniji, uživa le eno od njih po lastni izbiri. Ta določba velja tudi v primeru, ko zavarovanec izpolni pogoje za pridobitev pokojnine tudi v drugi državi, če pridobi pravice na podlagi istih pokojninskih obdobij (2. odstavek 177. člena ZPIZ-1). Zavarovanec, ki je uveljavil pravico do pokojnine v kateri od republik nekdanje SFRJ, na podlagi 177. člena ZPIZ-1 ne more več uspešno uveljaviti enake pravice v Republiki Sloveniji.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenem zahtevku, razveljavilo dokončno odločbo tožene stranke, opr. št. 4108138 z dne 17.12.2001 z dne 14.11.2001, in potrdilo kot pravilno in zakonito odločbo tožene stranke št. 1 8 4108138 1 z dne 27.9.2001, s katero je bila tožniku priznana in odmerjena starostna pokojnina. Ugotovilo je, da tožnik izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po tretjem odstavku 36. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 106/99 in nasl. - ZPIZ-1) in da na to pravico ne more vplivati okoliščina, da je bila pokojninska doba upoštevana za izpolnitev pogojev za pridobitev pravice do sorazmernega dela pokojnine v drugi državi, nastali na območju nekdanje SFRJ.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožničin zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da je določbo drugega odstavka 177. člena ZPIZ-1 potrebno uporabiti tako, da je zavarovanec z uveljavitvijo pravice do pokojnine v drugi državi že opravil izbiro med pokojninami. Pokojninska doba, dopolnjena v Sloveniji, je bila že upoštevana tudi pri odmeri pokojnine v tuji državi. Sklicevalo se je na stališče Vrhovnega sodišča v sodbah, opr. št. VIII Ips 213/2004 in VIII Ips 248/2005. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo tožnik. V reviziji uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se jo ne more preizkusiti, ker so navedbe v obrazložitvi o vsebini listin v očitnem nasprotju z listinami samimi. V odločbi Fonda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Republike Srbske z dne 8.4.2002 je izrecno zapisano, da je bila tožniku sorazmerna starostna pokojnina priznana in odmerjena za pokojninsko dobo v trajanju 100 mesecev pokojninske dobe, dopolnjene v bivši BiH in Republiki Srbski. Tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine po slovenskih predpisih na podlagi pokojninske dobe v Republiki Sloveniji, za katero mu v nobeni tuji državi ni bila priznana pravica iz naslova pokojninskega zavarovanja. Judikati, na katere se sklicuje pritožbeno sodišče, se nanašajo na povsem drugačne primere. Sodišče je v zmoti zamešalo pokojninsko dobo, ki je bila upoštevana pri ugotavljanju pogoja pokojninske oziroma zavarovalne dobe s pokojninsko oziroma zavarovalno dobo, ki je bila upoštevana pri odmeri pokojnine v Bosni in Hercegovini.

V skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče poizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek 370. člena ZPP).

Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Tožnik izhaja iz zmotne predpostavke, da je bila tožniku v tuji državi pokojnina "priznana in odmerjena za pokojninsko dobo v trajanju 100 mesecev pokojninske dobe, dopolnjene v bivši BiH in Republiki Srbski". Iz odločbe Fonda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Republike Srbske z dne 8.4.2002 (enako tudi iz potrdila tega Fonda z dne 22.7.2002, priloga A8) izhaja, da je bila tožniku pravica do pokojnine priznana ob upoštevanju skupne pokojninske dobe, dosežene ne samo v bivši BiH in Republiki Srbski, temveč tudi v Republiki Hrvaški in Republiki Sloveniji. Na podlagi skupne pokojninske dobe je bila nato odmerjena starostna pokojnina, ki bi šla tožniku in od tako odmerjene pokojnine je bil izračunan sorazmerni del, "ki gre v breme Fonda Republike Srbske". Zato je točna ugotovitev sodišča druge stopnje, da je bila tožniku pokojninska doba, dosežena v Sloveniji, upoštevana tudi pri odmeri pokojnine v Republiki Srbski. Vendar ta ugotovitev za pravilno odločitev ni bistvena, zaradi česar tudi ni odločilno neskladje s pokojninsko dobo, ki izhaja iz podatkov tožene stranke in očitna pisna pomota v odločbi Fonda o upoštevanju 100 mesecev pokojninske dobe v bivši BiH in Republiki Srbski - dejansko je šlo za 109 mesecev in 18 dni.

Ob izostanku ustreznega meddržavnega sporazuma med Republiko Slovenijo in BiH je sodišče druge stopnje pri odločanju v sporu pravilno izhajalo iz določbe 177. člena ZPIZ-1. V skladu s prvim odstavkom 177. člena ZPIZ-1 lahko zavarovanec, ki izpolni pogoje za pridobitev pravice do dveh ali več pokojnin iz obveznega zavarovanja v Republiki Sloveniji, uživa le eno od njih po lastni izbiri. V skladu z drugim odstavkom tega člena velja ta določba tudi v primeru, ko zavarovanec izpolni pogoje za pridobitev pokojnine tudi v drugi državi, če pridobi pravice na podlagi istih pokojninskih obdobij.

Izbirna pravica se nanaša tudi na izbiro pokojnine, do katere je zavarovanec glede na ista pokojninska obdobja upravičen v različnih državah. To pomeni, da lahko zavarovanec izbira, v kateri državi oziroma pri katerem nacionalnem nosilcu pokojninskega zavarovanja bo uveljavil pokojnino za to pokojninsko obdobje. Zavarovanec, ki je uveljavil pravico do pokojnine v kateri od republik nekdanje SFRJ, na podlagi 177. člena ZPIZ-1 ne more več uspešno uveljaviti enake pravice v Republiki Sloveniji. To pomeni, da tožnik, ki je z isto pokojninsko dobo že pridobil pravico do pokojnine pri nosilcu pokojninskega zavarovanja v Republiki Srbski, za isto pokojninsko dobo ne more pridobiti pravice do pokojnine v Republiki Sloveniji.

Glede na ugotovitve nižjih sodišč je tožnik pridobil in uveljavil pravico do pokojnine pri nosilcu pokojninskega zavarovanja v Republiki Srbski in je bilo pri tem upoštevano tudi pokojninsko obdobje oziroma zavarovalna doba, dopolnjena pri toženi stranki. Zato na podlagi določbe drugega odstavka 177. člena ZPIZ-1 nima več izbirne pravice in ne more več uveljaviti enake pravice pri toženi stranki.

Enako odločitev je revizijsko sodišče sprejelo tudi v sodbah, opr. št. VIII Ips 213/2004 z dne 1.2.2005, VIII Ips 248/2005 z dne 28.3.2006 in VIII Ips 75/2006 z dne 9.1.2007. Ne gre za drugačne primere. V vseh primerih je bistveno, da je tožeča stranka pridobila pravico do pokojnine v drugi državi ob upoštevanju tudi pokojninskih obdobij, doseženih v Republiki Sloveniji. Da je bila torej pokojninska (zavarovalna) doba, dosežena v Republiki Sloveniji že upoštevana pri ugotavljanju pogojev za priznanje pravice do pokojnine. Ali je bila, ter kako in koliko, ta doba upoštevana tudi pri odmeri (višini) pokojnine, za odločitev ni pomembno.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče v skladu s 378. členom ZPP zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.