Jedro

Tožena stranka je obvestila D. J. o napakah, sicer prepozno, ki si je napake – madeže tudi ogledal in jih skušal odpraviti, kar pa še ne pomeni, da je s tem dejanjem tožeča stranka prevzela odgovornost za napake in posledično pripoznala svoj dolg do tožene stranke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo: - ugotovi se, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini glavnice 4.006,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 320,53 EUR za čas od 07.08.2010 do plačila, od zneska 78,42 EUR za čas od 29.08.2010 do plačila, od zneska 310,49 EUR za čas od 19.08.2010 do plačila, od zneska 142,13 EUR za čas od 05.09.2010 do plačila, od zneska 56,75 EUR za čas od 16.09.2010 do plačila, od zneska 330,79 EUR za čas od 31.05.2010 do plačila, od zneska 323,20 EUR za čas od 02.07.2010 do plačila, od zneska 420,35 EUR za čas od 17.02.2011 do plačila, od zneska 158,24 EUR za čas od 04.10.2010 do plačila in od zneska 1.865,63 EUR za čas od 24.11.2010 do plačila ter v višini izvršilnih stroškov 104,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.05.2011 dalje do plačila (I. točka izreka), - ugotovi se, da terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 4.006,53 EUR ne obstoji (II. točka izreka), - sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 60564/2011 z dne 10.05.2011 ostane v veljavi v 1. odstavku izreka, to je za znesek 4.006,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 320,53 EUR za čas od 07.08.2010 do plačila, od zneska 78,42 EUR za čas od 29.08.2010 do plačila, od zneska 310,49 EUR za čas od 19.08.2010 do plačila, od zneska 142,13 EUR za čas od 05.09.2010 do plačila, od zneska 56,75 EUR za čas od 16.09.2010 do plačila, od zneska 330,79 EUR za čas od 31.05.2010 do plačila, od zneska 323,20 EUR za čas od 02.07.2010 do plačila, od zneska 420,35 EUR za čas od 17.02.2011 do plačila, od zneska 158,24 EUR za čas od 04.10.2010 do plačila in od zneska 1.865,63 EUR za čas od 24.11.2010 do plačila in v 3. odstavku izreka, to je za izvršilne stroške v višini 104,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.05.2011 dalje do plačila (III. točka izreka), - tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 765,64 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva nastanka zamude dalje do plačila (IV. točka izreka).

2. Tožena stranka se je zoper sodbo pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da ugotovi obstoj terjatve tožene stranke do tožeče v višini 4.006,53 EUR ter opravi medsebojni pobot terjatev tožeče stranke do tožene in tožene stranke do tožeče, sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 60564/2011 z dne 10.05.2011 razveljavi tudi v še nerazveljavljenem delu ter naloži tožeči stranki povrnitev vseh pravdnih stroškov tožene stranke, v roku 15 dni, pod izvršbo, podredno pa, da pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu v celoti razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje, tožeči stranki pa naloži povrnitev vseh pravdnih stroškov tožene stranke, v roku 15 dni, pod izvršbo. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba meni, da je D. J., po prepričanju tožene stranke predstavnik tožeče stranke, pristopil k sanaciji ugotovljenih napak na ploščicah (s pristopom k čiščenju teh ploščic), s čimer je z izrecnim konkludentnim dejanjem pripoznal dolg tožeče stranke do tožene zaradi škode kot posledico napak na ploščicah, ki ga tožena stranka v predmetni zadevi vtožuje v okviru pobotnega ugovora, zato nikakor ni pravilen zaključek sodišča, da naj bi zaradi opustitve pravočasnega posredovanja obvestila o napakah s strani tožene stranke prenehala odgovornost tožeče stranke kot prodajalca za morebitno škodo, ki izhaja iz morebitnih napak prodane stvari. Sodišče naj bi tako najprej zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, na tako zmotno ugotovljeni dejanski podlagi pa tudi zmotno uporabilo materialno pravo, saj ni uporabilo določb 364. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), prav tako pa z ugotovitvijo, da naj ne bi bili izpolnjeni pogoji za pobot, tudi nepravilno uporabilo določbo 311. člena OZ.

4. Pritožba sodišču prve stopnje nadalje očita, da je z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje D. J. (pa tudi A. G. in B. M.), storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj bi z izvedbo dokaznega predloga sodišče lahko ugotovilo, da je tožeča stranka preko svojega predstavnika dolg do tožene pripoznala, posledično pa tudi ugotovilo obstoj terjatve tožene stranke do tožeče in izvedlo pobot medsebojnih terjatev, pri čemer bi višino v pobot vtoževane terjatve lahko v celoti potrdil tudi izvedenec gradbene stroke, katerega postavitev je tožena stranka v predmetnem postopku tudi pravočasno predlagala.

5. Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v tožbi uveljavljena terjatev med pravdnima strankama ni sporna, glede v pobot uveljavljene nasprotne odškodninske terjatve tožene stranke pa je ugotovilo, da terjatev tožene stranke v višini 4.006,53 EUR ne obstoji.

8. Tožena stranka je uveljavljala kot procesni pobot ugovor, da ji obstoji nasprotna odškodninska terjatev do tožeče stranke, saj je ob kontroli položitve dobavljenih granitogresnih ploščic na njih odkrila madeže, ki so posledica tovarniške napake, za katero odgovarja tožeča stranka, ki je k odpravi napake pristopila, ko je bila o napaki obveščena, kar naj bi dokazovala elektronska korespondenca med toženo stranko in J. D. na strani tožeče stranke.

9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pravilno materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da je pravica tožene stranke kot kupca do povrnitve škode v zvezi s stvarnimi napakami (2. odst. 468. člena OZ) vezana na pravočasno grajanje napak. Sodišče je ugotovilo, da tožena stranka tožeče stranke o morebitnih napakah ploščic ni pravočasno obvestila, navedeno pa bi morala pri gospodarski pogodbi storiti nemudoma, ko ji je tožeča stranka ploščice izročila. Zaradi navedene opustitve je prenehala odgovornost tožeče stranke kot prodajalca za morebitno škodo, ki izhaja iz morebitnih napak prodane stvari. S tem pa posledično ni podan eden od kumulativno potrebnih elementov za obstoj poslovne odškodninske odgovornosti, to je odgovornost tožeče stranke, zaradi česar se sodišče v presojo in ugotavljanje ostalih potrebnih elementov odškodninske odgovornosti tožeče stranke ni spuščalo.

10. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je neutemeljen pritožbeni očitek, da je s tem, ko je D. J. pristopil k sanaciji ugotovljenih napak na ploščicah, z izrecnim konkludentnim dejanjem pripoznal dolg tožeče stranke do tožene zaradi škode kot posledice napak na ploščicah, ki jo tožena stranka v predmetni zadevi vtožuje v okviru pobotnega ugovora. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče pravilno ugotovilo, da povezave tožeče stranke z D. J. tožena stranka ni pojasnila, tudi iz predložene elektronske korespondence ni mogoče sklepati na njegov odnos s tožečo stranko. Ne glede na to pa ravnanje D. J., v konkretnem primeru pristop k čiščenju madežev na ploščicah, ne pomeni samodejne pripoznave dolga. Kot je že pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, iz elektronske korespondence ne izhaja, da je tožeča stranka napako priznala in pristopila k njeni odpravi, pač pa le, da je tožena stranka obvestila D. J. o napakah, sicer prepozno, ki si je napake – madeže tudi ogledal in jih skušal odpraviti, kar pa še ne pomeni, da je s tem dejanjem tožeča stranka prevzela odgovornost za napake in posledično pripoznala svoj dolg do tožene stranke.

11. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da že sama ugotovitev, da ne obstoji odgovornost tožeče stranke, narekuje zavrnitev pobotnega ugovora po temelju, v posledici česar sledi, da v procesni pobot uveljavljena terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 4.006,53 EUR ne obstoji.

12. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje dokaznih predlogov za zaslišanje D. J., kot tudi A. G., B. M. in izvedenca gradbene stroke, ni izvedlo. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče lahko predlagan dokazni predlog zavrne. Sklep o zavrnitvi izvedbe dokaza mora biti obrazložen (na naroku ali v odločbi), obrazložitev zavrnitve dokaza pa ne sme vsebovati vnaprejšnje dokazne ocene. Sodišče prve stopnje tako ni dolžno izvajati nadaljnjih dokazov, če razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni, ali pa da je neko dejstvo že dokazano. Zadošča, da sodišče dovolj prepričljivo in izčrpno obrazloži, da je bilo že iz izvedenih dokazov mogoče zanesljivo sklepati o obstoju odločilnih dejstev. Zavrnitev dokaznih predlogov za zaslišanje navedenih prič je sodišče prve stopnje zavrnilo z obrazložitvijo, da je dejansko stanje, ki je pravno pomembno za odločitev, dovolj razjasnjeno za meritorno odločitev že na podlagi tako izvedenih dokazov. Pritožbeno sodišče takšno odločitev sodišča prve stopnje potrjuje. V obrazložitvi sodbe je sodišče prve stopnje navedlo, katere dokaze je izvedlo, ter pojasnilo, na podlagi katerih dokazov je ugotovilo pravno relevantna dejstva, ter se do navedb strank, ki so bile za odločitev bistvenega pomena, tudi dovolj izčrpno in prepričljivo opredelilo.

13. Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega in ker je ugotovilo, da v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), pritožbo zavrnilo in potrdilo materialno pravno pravilno sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

14. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 154. člena ZPP).