Jedro

Pri presoji vprašanja, ali je treba za določitev odpravnine upoštevati celotno obdobje trajanja delovnega razmerja (ne glede na vmesno prekinitev) tožnika pri toženi stranki, se kot ključnega pomena izkaže prav ugotovitev razloga oziroma načina prenehanja prvotne pogodbe o zaposlitvi ter pridobitev pravice do odpravnine v času prenehanja predhodne pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Zakonodajalec odpravnine sicer izrecno res ni vezal na neprekinjeno zaposlitev pri delodajalcu, vendar pa jo je vezal na razlog prenehanja delovnega razmerja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa je dolžan povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 279,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna izplačati razliko odpravnine v znesku 3.630,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01. 07. 2021 dalje do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo ter mu povrniti stroške postopka (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 447,98 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku paricijskega roka do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava ter navaja, da je med strankama nesporno, da je prišlo do prenehanja delovnega razmerja zaradi poteka časa. Sodišče je kot bistveno za odločitev navajalo, da je zakonodajalec vezal odpravnino na razlog prenehanja delovnega razmerja in da je zato odločilno prenehanje prvotne pogodbe o zaposlitvi, s tem pa se tožnik ne strinja. Zakonodajalec je to vprašanje uredil v 79. členu ZDR-1, in v šestem odstavku določil, da če delavec po prenehanju pogodbe o zaposlitvi za določen čas pri istem delodajalcu nepretrgoma nadaljuje z delom, na podlagi sklenjene druge pogodbe o zaposlitvi za določen čas, se odpravnina izplača za ves čas zaposlitve za določen čas, ob prenehanju zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Sodišče prve stopnje se je napačno sklicevalo na sodbi Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 9/2019 in VIII Ips 36/2005 z dne 22. 3. 2005, saj v teh primerih sodišče ni odločalo o prenehanju pogodbe o zaposlitvi za določen čas, zaradi poteka časa, ampak o primerih, ko je pogodba prenehala iz razlogov na strani delavca. Tožnik meni, da bi moralo sodišče uporabiti sodbo VDSS opr. št. Pdp 72/2016, ki je edini enak primer. V konkretnem primeru je tožnica bila zaposlena najprej za določen čas 6 mesecev, nato pa se je čez 4 dni ponovno zaposlila pri istem delodajalcu in delodajalec (enako kot pri tožniku) ni upošteval prve pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Tožnik meni, da je potrebno pojem „pogoji zaposlitve“ razlagati tako, da obsega tudi pravico do odpravnine, ki je vezana na obdobje zaposlitve pri delodajalcu, tudi na obdobje sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas pri istem delodajalcu, ki je prenehala veljati v zelo kratkem obdobju pred sklenitvijo nove pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. Odločitev sodišča je diskriminatorna za tožnika, kot delavca, ki je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas, saj ne obstajajo objektivni razlogi za to, da delavec, ki je imel sklenjeno najprej pogodbo o zaposlitvi za določen čas, nato pa je pri istem delodajalcu sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, ne bi imel priznanega celotnega obdobja zaposlitve pri odmeri odpravnine. Tožnik meni, da je po Direktivi Sveta 1999/70/ES, ki varuje zaposlitve za določen čas, upravičen do izplačila razlike v odpravnini tudi za obdobje zaposlitev po pogodbi o zaposlitvi za določen čas. Neutemeljeno je sklicevanje na 155. člen Ustave Republike Slovenije, saj ne gre za nazaj uveljavljeno obveznost, temveč za pravico, ki jo je pridobil tožnik zaposlen po pogodbi o zaposlitvi za določen čas. Priglaša stroške postopka.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnika v pritožbi in navedla, da je neutemeljen pritožbeni očitek, da naj bi sodišče napačno uporabilo materialno pravo, s tem, ko je odločilo, da tožniku ne pripada odpravnina za celotno obdobje dela pri delodajalcu in da se tožnik neutemeljeno sklicuje na sodbo VDSS opr. št. Pdp 72/2016, saj sodišče v tem sporu ni ugotavljalo načina prenehanja prvotne pogodbe o zaposlitvi. Pravilno pa se je sodišče prve stopnje tudi sklicevalo na prepoved retroaktivnosti po 155. člena URS. Zato je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, in tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki od 18. 9. 2000 do 25. 9. 2001, in da mu je delovno razmerje prenehalo s potekom časa (pogodba o zaposlitvi je bila sklenjena za določen čas); nato pa se je tožnik pri toženi stranki ponovno zaposlil 3. 12. 2001 za nedoločen čas. Tožena stranka je tožniku dne 30. 6. 2021 odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožena stranka je pri odmeri odpravnine upoštevala zgolj obdobje zadnje zaposlitve tožnika pri toženi stranki (od 3. 12. 2001 do 30. 6. 2021). Sporno je bilo, ali tožniku pripada odpravnina za celotno obdobje zaposlitve pri toženi stranki (tudi za obdobje od 18. 9. 2000 do 25. 9. 2001). Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je delodajalec, ki odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali iz razloga nesposobnosti, dolžan izplačati delavcu odpravnino po 108. členu Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami; ZDR-1). Tretji odstavek 79. člena ZDR-1 predvideva dolžnost plačila odpravnine v primeru prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas. ZDR (1990), ki veljal ob prenehanju prvotne pogodbe o zaposlitvi tožnika, ki je bila sklenjena za določen čas od 18. 9. 2000 do 25. 9. 2001, odpravnine ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi sklenjene za določen čas zaradi izteka časa, ni predvideval. ZDR je pravico do odpravnine vezal zgolj na odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga prenehanja potreb po delu delavcev zaradi nujnih operativnih razlogov v organizaciji oziroma pri delodajalcu (36.f člen).

7. Neutemeljena je pritožbena trditev, da se je sodišče prve stopnje napačno sklicevalo na 155. člen Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/1991; URS), ker ne gre za nazaj uveljavljeno obveznost, temveč za pravico, ki jo je tožnik pridobil kot zaposlen po pogodbi o zaposlitvi za določen čas. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da odpravnina delavcu, ki mu je pogodba o zaposlitvi prenehala zaradi poteka časa in do katere po tedaj veljavni zakonodaji, ni bil upravičen, bi dejansko pomenila za delodajalca naknadno, za nazaj uveljavljeno obveznost, kar pa bi bilo v nasprotju s 155. členom URS, ki določa, da zakoni ne morejo imeti učinka za nazaj. Pravilno je sodišče prve stopnje tudi obrazložilo, da v kolikor bi upoštevali zgolj doseženo dobo zaposlitve pri delodajalcu in pri tem ne bi bil bistven razlog za prenehanje delovnega razmerja pri istem delodajalcu, bi prišlo do kumuliranja delovne dobe za priznanje pravice do odpravnine, tudi v primeru prekinitve delovnega razmerja iz razloga izredne odpovedi oziroma odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ko do odpravnine delavec ni bil upravičen. Vsekakor je pri presoji vprašanja izračuna odpravnine ključnega pomena ugotovitev načina prenehanja prvotne zaposlitve in dejstvo, ali je delavec tedaj pridobil pravico do odpravnine. Zato je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz enotne sodne prakse (VSRS, opr. št. VIII Ips 36/2005 z dne 22. 3. 2005, sodbe opr. št. VIII Ips 9/2019) in je v zvezi s tem pritožba neutemeljena.

8. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje tožnika na sodbo VDSS, opr. št. Pdp 72/2016 z dne 14. 7. 2016. Pravilno je sodišče prve stopnje obrazložilo, da navedena sodba ni uporabljiva za predmetni spor. Obrazložilo je, da ni spregledalo (osamljene) sodne prakse, na katero se je skliceval tožnik in v kateri je VDSS pri odmeri odpravnine sicer res upoštevalo celotno trajanje delovne dobe, ne glede na vmesne prekinitve, vendar pa sodišče v obravnavanem primeru (očitno ob odsotnosti navedbe toženke) ni presojalo načina prenehanja predhodnih pogodb o zaposlitvi. V sodbi VSRS, opr. št. VIII Ips 9/2019 z dne 10. 9. 2019 pa je bilo kot ključno vprašanje pri presoji upravičenosti do odpravnine, izpostavljen prav način prenehanja delovnega razmerja in posledično upravičenost do plačila odpravnine.

9. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik glede na način prenehanja delovnega razmerja dne 25. 9. 2001, pravice do odpravnine ni pridobil. Posledično pa je njegov tožbeni zahtevek za plačilo razlike odpravnine neutemeljen in ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo. Pri presoji vprašanja, ali je potrebno za določitev odpravnine upoštevati celotno obdobje trajanja delovnega razmerja (ne glede na vmesno prekinitev delovnega razmerja) tožnika pri toženi stranki, se kot ključnega pomena izkaže prav ugotovitev razloga oziroma načina prenehanja prvotne pogodbe o zaposlitvi ter pridobitev pravice do odpravnine v času prenehanja predhodne pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Zakonodajalec odpravnine sicer izrecno res ni vezal na neprekinjeno zaposlitev pri delodajalcu, kot to zatrjuje tožnik v pritožbi, vendar pa jo je vezal na razlog prenehanja delovnega razmerja.

10. Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

11. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP odločilo o pritožbenih stroških. Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspel. Toženi stranki pa je po načelu uspeha (prvi odstavek 154. člena ZPP) dolžan plačati potrebne stroške odgovora na pritožbo. Pritožbeno sodišče je stroške odgovora na pritožbo odmerilo po odvetniški tarifi (OT; Ur. l. RS, št. 2/15 s spremembami), in sicer je toženi stranki priznalo 375 točk ter 7,5 točk materialnih stroškov, skupaj 382,5 točk, kar upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR znaša 229,50 EUR in upoštevaje 22 % DDV znašajo stroški odgovora na pritožbo 279,99 EUR.