Jedro

Tožeči stranki v trditveno podlago ni bilo treba vključevati podrobnejših navedb o tem, zakaj je umaknila tožbo oziroma v čem je bila napaka pri vlaganju predlogov za izvršbo za sporne račune, kot to neutemeljeno zatrjuje pritožnica, saj je bil med strankama sporen le obstoj dogovora o izvensodni poravnavi, v zvezi s čimer pa je bila trditvena podlaga tožeče stranke dovolj določna, na takšno trditveno podlago pa je bilo omejeno tudi dokazovanje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 3.043,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 1.434,90 EUR od 31. 5. 2015 dalje in od zneska 1.608,10 EUR od 1. 5. 2015 dalje, vse do plačila (točka I izreka). Toženi stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v roku 15 dni v višini 5.125,85 EUR, po preteku izpolnitvenega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne, temu ustrezno pa glede na uspeh v pravdi spremeni tudi odločitev o stroških postopka, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da višje sodišče pritožbo zavrne. Pritožbenih stroškov ne priglaša. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. V postopku v gospodarskih sporih so spori majhne vrednosti spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP). Ker je sodišče prve stopnje v novem sojenju odločalo le še o razveljavljenem delu, to je o tožbenem zahtevku zaradi plačila 3.043,00 EUR s pripadki, so izpolnjeni zakonski pogoji za uporabo pravil o postopku v sporih majhne vrednosti.1 O pritožbi je zato na podlagi določbe petega odstavka 458. člena ZPP odločala višja sodnica posameznica. Omejeni so tudi pritožbeni razlogi, saj se sme sodba v sporu majhne vrednosti izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Sodišče prve stopnje je moralo v novem sojenju razrešiti le še vprašanje, ali sta pravdni stranki glede vtoževanih računov z dne 30. 4. 2015 in 31. 3. 2015 v skupni višini 3.043,00 EUR sklenili ustno izvensodno poravnavo,2 zaradi česar je obveznost tožene stranke prenehala, ali pa je pri izjavi tožeče stranke v umiku tožbe z dne 21. 3. 2016 v zadevi VI Pg 518/2016 (B10), da je tožena stranka popolnoma in v celoti poravnala svoj dolg po vtoževanih računih, prišlo do zmote.

7. V ponovljenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje prebralo listine in zaslišalo priče A. A., B. B. ter C. C.,3 ki jih je predlagala tožeča stranka, na katero je prešlo (procesno) dokazno breme za dokazovanje trditve, da s toženo stranko ni sklenila izvensodne poravnave. Po tako dopolnjenem dokaznem postopku, napravljeni dokazni oceni v skladu z 8. členom ZPP in ob upoštevanju porazdelitve trditvenega in dokaznega bremena je sodišče prve stopnje ugotovilo: da tožeča stranka s toženo stranko ni sklenila nobene izvensodne poravnave oziroma dogovora, da ji v primeru plačila večine računov ne bo treba plačati obeh v tej zadevi vtoževanih računov; da je do umika tožbe prišlo zaradi napake tožeče stranke pri vlaganju računov v izvršbo; da je do izjave o umiku prišlo po pomoti; da so pri tožeči stranki preko zaposlene študentke v tistem času vlagali ogromno izvršb, pri čemer je A. A. kontrolirala zneske in številke računov, samega teksta oziroma izjave, ki je spremljal umik (da je tožena stranka popolnoma in v celoti poravnala svoj dolg), pa ne; ter da so tekst kasneje, v drugih primerih malo spremenili, kar je bila posledica ravno te napake pri toženi stranki (točka 7 razlogov izpodbijane sodbe). Ker je tožeča stranka dokazala, da s toženo ni sklenila izvensodne poravnave, drugih ugovorov pa tožena stranka ni zatrjevala, je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ugodilo.

8. Povzeti razlogi, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v zvezi z (ne)obstojem dogovora o izvensodni poravnavi oziroma pomote v izjavi o umiku tožbe, kar predstavlja odločilno dejstvo te zadeve, so jasni in razumljivi ter si niso v nasprotju. Dejstvo, ali je tožeča stranka umaknila tožbo po pomoti ali ne (ker je ugotovila, da je dvakrat vložila v izvršbo isti račun, ali pa, ker je bila o tem le zmotno prepričana), ne predstavlja odločilnega dejstva te zadeve, kot to zmotno zatrjuje pritožnica. Ker sodba sodišča prve stopnje torej nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je pritožbeno sodišče ne bi moglo preizkusiti, pritožnica neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Pritožnica navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo razpravno načelo, ker naj bi iz izpovedbe priče A. A. "izluščilo" dejstva oziroma ugotovitve, ki so izven trditvene podlage tožeče stranke. S tem uveljavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, kar je nedopusten pritožbeni razlog v sporih majhne vrednosti.

10. Pritožbeni očitek je tudi sicer neutemeljen. Iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča RS,4 ki jo pravilno povzema pritožnica, izhaja, da lahko dejstva najdejo pot v dejansko podlago sodbe samo preko navedb strank v skladu s 7., 180. in 212. členom ZPP, trditvene podlage pa ni dovoljeno nadomestiti ali dopolniti z dokazi. Tožeča stranka je navedbe tožene stranke o sklenjeni ustni izvensodni poravnavi, ki jih je tožena stranka dokazovala z izjavo o umiku tožbe (B10), prerekala in trdila, da takšnega dogovora s toženo stranko ni sklenila, v izjavi o umiku tožbe pa je pomotoma navedla, da je tožena stranka popolnoma in v celoti poravnala svoj dolg. Tožeči stranki v trditveno podlago ni bilo treba vključevati podrobnejših navedb o tem, zakaj je umaknila tožbo oziroma v čem je bila napaka pri vlaganju predlogov za izvršbo za sporne račune, kot to neutemeljeno zatrjuje pritožnica, saj je bilo med strankama sporen le obstoj dogovora o izvensodni poravnavi, v zvezi s čimer pa je bila trditvena podlaga tožeče stranke dovolj določna, na takšno trditveno podlago pa je bilo omejeno tudi dokazovanje.

11. Pritožnica zatrjuje bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (t. i. protispisnost), ker naj bi bilo o odločilnih dejstvih podano nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnika o izpovedbi priče A. A. (zapisnik o glavni obravnavi z dne 21. 2. 2023) in med samim zapisnikom. Navaja, da A. A. ni izpovedala, da so bili prepričani, da sta bila v izvršbo dana dvakrat ista računa, ampak da so to ugotovili.

12. Protispisnost je podana le v primeru, če gre pri ugotavljanju odločilnih dejstev za napako pri prevzemanju oziroma prenosu vsebine listin oziroma izpovedb prič, to je tedaj, ko jih je sodišče v razloge sodbe povzelo (prepisalo) z drugačno vsebino, od tiste, ki jo imajo v resnici. V primeru, da sodišče dokaze presoja oziroma oceni drugače kot pritožnik, pa gre lahko le za zmotno dokazno oceno.5 Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje v točki 7 razlogov izpodbijane sodbe ni povzemalo vsebine izpovedbe priče A. A., ampak je njeno izpovedbo dokazno ocenilo in napravilo lastne dejanske ugotovitve. Zatrjevana absolutna bistvena kršitve določb pravdnega postopka zato ni podana. V kolikor se pritožnica ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, gre za pritožbeni razlog, ki je v sporih majhne vrednosti izključen (prvi odstavek 458. člena ZPP), pritožnica pa tudi sicer konkretizirano ne navede, v čem naj bi bila dokazna ocena sodišča prve stopnje zmotna.

13. Pritožnica z uveljavljanjem zmotne uporabe materialnega prava6 ne more uspeti. Pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni (pravilno) uporabilo v pritožbi povzetih določb Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), je nekonkretizirana, pa tudi v celoti neutemeljena.

14. Pritožnica se pritožuje še zoper odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna plačati zakonske zamudne obresti od obeh zapadlih in neplačanih računov. Naložitev zakonskih zamudnih obresti izpodbija iz razloga, ker naj bi bila nepravilna odločitev sodišča prve stopnje o obveznosti plačila glavnice, posledično pa naj tožeči stranki ne bi šle niti zakonske zamudne obresti. Ker je pritožbeno sodišče te pritožbene očitke zavrnilo kot neutemeljene in ugotovilo, da je odločitev sodišča prve stopnje glede glavnice pravilna, pritožnica ne more uspeti niti z izpodbijanjem zakonskih zamudnih obresti.

15. Tudi zoper odločitev o stroških postopka se tožena stranka pritožuje le iz razloga, ker je bila po njenem mnenju nepravilna odločitev sodišča prve stopnje glede glavnega zahtevka. Glede na pravilnost odločitve o glavnem zahtevku je neutemeljena tudi pritožba zoper odločitev o stroških.

16. Pritožbeno sodišče je presodilo vse pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker so se izkazale za neutemeljene, pritožbeno sodišče pa ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zasledilo kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

17. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške, tožena stranka pa stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila.

1 Prim. N. Betetto v dr. L. Ude in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Ljubljana, GV Založba, 2009, str. 712. 2 Dogovor, da toženi stranki v primeru plačila večine računov ne bo treba plačati obeh računov, ki se vtožujeta v tej zadevi. 3 Relevantna je bila le izpovedba A. A., finančnice tožeče stranke, ki je bila med drugim zadolžena za izterjavo. B. B. in C. C. sta sicer kontaktirala s toženo stranko, a le v zvezi s tehničnimi zadevami, ne pa tudi glede plačil. 4 Glej odločbe II Ips 48/2018 z dne 18. 4. 2019, II Ips 103/2018 z dne 8. 8. 2019, II Ips 70/2019 z dne 5. 5. 2020 in druge. 5 Glej odločbe VSRS II Ips 235/2015 z dne 22. 12. 2016, II Ips 55/2007 z dne 11. 6. 2009, II Ips 233/2013 z dne 30. 10. 2014 in druge. 6 Gre za 3. točko prvega odstavka 338. člena ZPP v zvezi z 341. členom ZPP in ne 3. točko prvega odstavka 331. člena OZ in 341. člen OZ, kot to zmotno navaja pritožnica.