Jedro

Ni nujno, da uporabljena sila kot zakonski znak kaznivega dejanja ropa sploh vključuje sled oziroma nastanek telesne poškodbe.

Izrek

I. Pritožba zagovornice obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu je z izpodbijano sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja ropa po prvem odstavku 206. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je izreklo kazen eno leto zapora. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Po prvem odstavku 97. člena ZKP je odločilo, da nagrada in potrebni izdatki zagovornice, ki je bila obdolžencu postavljena po uradni dolžnosti, bremenijo proračun.

2. Zoper sodbo se je pritožila obdolženčeva zagovornica zaradi kršitve kazenskega zakona in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe oziroma, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje, obdolženca pa oprosti plačila stroškov.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Čeprav zagovornica v pritožbi nakazuje na kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, ko trdi, da v obravnavani zadevi niso podani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja ropa, pa iz vsebine njenih pritožbenih navedb izhaja, da na ta način pravzaprav uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj na podlagi lastne ocene izvedenih dokazov meni, da v postopku ni bilo brez dvoma dokazano, da naj bi obdolženec najprej uporabil silo, potem pa izvršil očitano tatvino.

5. Zagovornica neutemeljeno izpodbija pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo in utemeljeno zaključilo, da je obdolžencu storitev očitanega kaznivega dejanja v celoti dokazana. Svoje dejanske ugotovitve in pravne zaključke je v izpodbijani sodbi natančno in prepričljivo obrazložilo, zato pritožbeno sodišče z njimi v celoti soglaša in jih kot pravilne povzema.

6. Bistvo pritožbe je v graji dokazne ocene in izpostavljanju posameznih delov oškodovančeve izpovedbe, za katero zagovornica ocenjuje, da je bila skozi celoten postopek zelo zmedena, nepovezana in neverodostojna. Oškodovanec ni mogel potrditi, da naj bi ga obdolženec udaril v desno lice in da bi se naj opotekel, kakor tudi ni mogel potrditi, koliko denarja mu je obdolženec nato vzel, zato ni mogoče trditi, da mu je vzel bankovec za 50,00 EUR.

7. S takimi pritožbenimi navedbami ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je na eni strani sledilo določni in prepričljivi izpovedbi oškodovanca B. B., na drugi strani pa je zagovor obdolženca, ki je zanikal storitev obravnavnega kaznivega dejanja, utemeljeno zavrnilo ter svojo odločitev v razlogih izpodbijane sodbe obširno in tehtno pojasnilo (točke 5 - 15 obrazložitve izpodbijane sodbe). Pritožbeno sodišče tako soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da je obdolženec v očitanih krajevnih in časovnih okoliščinah najprej oškodovanca z roko udaril v desno lice, zaradi česar se je ta opotekel, nato pa mu je iz žepa srajce vzel bankovec za 50,00 EUR. Podlago za takšen zaključek je imelo v izpovedbi oškodovanca, katera je v posameznih (odločilnih) segmentih potrjena z izpovedbami prič C. C., D. D., E. E. in F. F. ter listinskimi dokazi (fotografijami, izpisoma prometa računa in registra ZZZS ter dopisoma družbe G. d.o.o. in Policijske postaje). Vsi navedeni dokazi z izpovedbo oškodovanca tvorijo zaključeno celoto, tudi sicer pa je bila njegova izpovedba glede bistvenih okoliščin obravnavanega kaznivega dejanja ves čas enaka, zato jo je sodišče prve stopnje utemeljeno ocenilo kot verodostojno. Oškodovanec je tako dovolj določno in koherentno opisal na kakšen način ga je obdolženec udaril in mu vzel denar, kar vse je podkrepil s slikovitim in doživetim izražanjem. Zato pritožba, ki njegovo izpovedbo zgolj iztrga iz konteksta, njegove verodostojnosti ne more omajati. Sicer drži, da se oškodovanec zaradi poteka časa posameznih podrobnosti dogodka ni spomnil, vendar je pri tem (izrecno in večkrat) vztrajal, da je bilo tako, kot je povedal na policiji, torej, da ga je obdolženec udaril v predel desnega lica, da se je zaradi udarca opotekel in da mu je obdolženec takrat iz žepa srajce vzel en bankovec za 50,00 EUR. Ni namreč življenjsko pričakovati, da se bo oškodovanec glede na naravo in časovno oddaljenost dogodka natančno in v pravilnem vrstnem redu spomnil vseh podrobnosti dogajanja. Nenazadnje pa ne gre prezreti, da je tudi obdolženec v zagovoru potrdil, da je oškodovancu vzel denar, kar je sicer skušal minimalizirati z nadaljnjimi pojasnili (da mu je vzel le 10,00 EUR in da ga ni udaril), katere pa je sodišče prve stopnje tehtno zavrnilo.

8. Prav tako neutemeljeno pritožba skuša prikazati, da so se izpovedbe posameznih prič in oškodovanca razlikovale. Priči F. F. in E. E. sta namreč povsem skladno izpovedali, kako jima je oškodovanec povedal, da ga je obdolženec boksnil oziroma udaril v lice in mu potem iz žepa vzel denar, pri tem pa sta obe priči videli tudi rdečino na njegovem licu. Čeprav sta priči izpovedali, da sta rdečino videli na oškodovančevem levem licu, pa ne gre prezreti, da o tej okoliščini nista bili prepričani, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je obdolženec udaril oškodovanca v desno lice, kot je to tudi jasno izhajalo iz izpovedbe oškodovanca. Pritožba zato neutemeljeno trdi, da se izpovedbe prič in oškodovanca glede te okoliščine (ali je šlo za desno ali levo lice) razlikujejo. Prav tako pa pritožba pripisuje preveliko težo okoliščini, kdo točno je oškodovancu (ki tedaj obdolženca poimensko ni poznal) povedal za njegovo ime. Gre za neodločilno dejstvo ter praktično edino neskladje med izpovedbo oškodovanca in priče E. E., zato je za presojo zadeve nepomembno.

9. S selektivnim sklicevanjem na izpovedbo priče D. D. si pritožba neuspešno prizadeva omajati verodostojnost oškodovanca še z navedbami, da je bil slednji v času dogodka pod močnim vplivom alkohola. Pritožba zanemari, da iz izpovedbe kot priče zaslišanega policista D. D. izhaja, da je bil oškodovanec zgolj nekoliko oziroma malo pod vplivom alkohola, zato se je sam vseeno odločil, da ga naroči za naslednji delovni dan. Pri tem pa se kot bistveno izkaže pojasnilo priče, da je oškodovanec dogodek (kot je zapisan v zapisniku o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon z dne 10. 7. 2019) podrobno opisal na način, kot mu ga je vsebinsko pojasnil že takoj po samem dogodku dne 5. 7. 2019, torej da ga je obdolženec udaril v desno lice in mu iz sprednjega žepa srajce vzel bankovec za 50,00 EUR. Dejstvo, da priča D. D. ni videl rdečine na oškodovančevem obrazu, tako ne pomeni, da obdolženec zoper oškodovanca ni uporabil sile, kot to skuša prikazati pritožba. Še zlasti, ker sta o tej okoliščini izpovedali že navedeni priči E. E. in F. F. Nenazadnje pa niti ni nujno, da uporabljena sila kot zakonski znak kaznivega dejanja ropa sploh vključuje sled oziroma nastanek telesne poškodbe.

10. V luči navedenega se brez podlage izkaže še polemiziranje pritožbe o ravnanju oškodovanca po obravnavanem dogodku. Čeprav je oškodovanec neposredno po dogodku res najprej odšel v gostilno, kjer je bil zmenjen s prijatelji in je pil pivo, pa pritožba ne upošteva že izpostavljene okoliščine, da se je nato še istega dne zglasil na policijski postaji ter naznanil in opisal očitano kaznivo dejanje. Nič od navedenega zato ne utemeljuje povsem subjektivnega in hipotetičnega zaključka pritožbe, da bi oškodovancu denar lahko „zmanjkal“ v gostilni, še manj pa pritožba uspe prepričati v to, da se dogodek na očitan način ni zgodil. 11. Ker zagovornica tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je bilo potrebno pritožbo zoper sodbo zavrniti kot neutemeljeno.

12. Zagovornica odločbe o kazenski sankciji ne graja, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu preizkusilo po uradni dolžnosti (386. člen ZKP). Pri tem je ugotovilo, da ni prav nobenih razlogov za spremembo izrečene kazenske sankcije v korist obdolženca. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ovrednotilo vse tiste okoliščine, ki vplivajo na izbiro vrste in odmero višine kazenske sankcije, ter obdolžencu upoštevaje težo očitanega kaznivega dejanja in stopnjo krivde, zlasti pa ugotovljeno obteževalno okoliščino (to je njegovo predkaznovanosti za raznovrstna kazniva dejanja, tako zoper premoženje, kakor tudi zoper življenje in telo), utemeljeno izreklo kazen zapora v višini enega leta.

13. Iz navedenih razlogov, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi zagovornice odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

14. Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (četrti odstavek 95. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP).