Jedro

Razlogi, ki jih je prosilec za azil navedel za priznanje azila v RS (da mu v izvorni državi grozijo in ga izsiljujejo za denar, ker je bil premožen trgovec), ne predstavljajo preganjanja, ki se je kot pravni standard uveljavilo v azilnem pravu in upravnosodni praksi, temveč sodijo na področje kaznivih dejanj oziroma prekrškov, ki jih obravnavajo in nadalje ukrepajo za to pristojne institucije v izvorni državi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000 in 45/06 - odl. US RS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 23.6.2006, s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z navedeno odločbo na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (ZAzil -UPB2, Uradni list RS, št. 51/2006 in 37/2006 - sklep US RS) zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno in na podlagi 3. odstavka 34. člena ZAzil odločila, da mora zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočnosti odločbe.

Sodišče prve stopnje se strinja z odločitvijo tožene stranke, ki je odločila v t.i. pospešenem postopku in pritrjuje njenemu stališču, da opis preganjanja, kot ga je podal tožnik ob vložitvi prošnje za azil, ne pomeni preganjanja v smislu 2. odstavka 1. člena ZAzil in določil Direktive Sveta EU, št. 2004/83/EC z dne 29.4.2004. Razlogi in okoliščine, ki jih je tožnik v prošnji za azil navedel kot razloge za zapustitev izvorne države tudi po presoji sodišča prve stopnje očitno ne pomenijo preganjanja v smislu ZAzil, kakršno se je kot pravni standard uveljavilo v upravnosodni praksi. Tožnika, po njegovih navedbah kot premožnega trgovca, za denar izsiljujejo albanski skrajneži (AKŠ) v S. na Kosovu. Po presoji sodišča pa kriminalna ravnanja ne morejo biti razlog za preganjanje v smislu navedene Direktive in se tudi ne morejo kvalificirati kot preganjanje v smislu razlogov, ki so določeni v Ženevski konvenciji in predstavlja podlago za priznanje azila po ZAzil. Opisano dejanje (grožnje in pošiljanje grozilnih pisem) pa tudi po ustaljeni upravno sodni praksi ne pomeni (takšnega) preganjanja, ki bi lahko opravičevalo podelitev azila v Republiki Sloveniji. Navaja še razloge, zakaj je odločilo na seji senata in ni opravilo glavne obravnave.

S pritožbo tožnik izpodbija sodbo prvostopnega sodišča zaradi vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Odločitev sodišča prve stopnje po njegovem mnenju ni pravilna, saj je že v svoji prošnji za azil navedel, da je bil izvorno državo prisiljen zapustiti, saj je imel stalne težave, ker so ga pripadniki ilegalne organizacije AKŠ izsiljevali za denar. Sodišče prve stopnje ga ni zaslišalo, s čimer je kršilo načelo zaslišanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da se njegovi prošnji za priznanje azila v Republiki Sloveniji ugodi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Azil je oblika zaščite, ki se prizna tujcem zaradi individualne ogroženosti v smislu razlogov, kot jih določa ZAzil oziroma Konvencija o statusu beguncev in Protokol o statusu beguncev (Uradni list RS-MP, št.9/92, v nadaljevanju Ženevska konvencija), in sicer zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, osnovanem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali pripadnosti določenemu političnemu prepričanju. Prvostopno sodišče in pred njim tožena stranka sta v obravnavani zadevi pravilno uporabila materialno pravo, ko sta se oprla na določbe 2. odstavka 35. člena ZAzil. Če je podan kakšen razlog iz 2. odstavka 35. člena ZAzil, lahko namreč pristojni organ o stvari takoj odloči in zavrne prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno, ker dejanske okoliščine, v katerih je prošnja podana, ali razlogi, ki jih prosilec sam navaja, kažejo, da dejansko ne potrebuje zaščite v obliki azila. Po 2. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če je prosilec za azil prišel izključno iz ekonomskih razlogov ali če je iz njegove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka v obravnavanem primeru ugotovila vse pravnorelevantne okoliščine, potrebne za odločanje v primerih, ko je že iz prosilčeve prošnje za azil očitno, da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje v smislu ZAzil. Tožena stranka je, kot izhaja iz izpodbijane sodbe, na podlagi tožnikove prošnje za azil in njegovih izjav ob vložitvi prošnje pravilno ugotovila, da razlog, ki ga je navedel za pridobitev azila v Republiki Sloveniji (da mu v izvorni državi grozijo in ga izsiljujejo za denar, ker je bil premožen trgovec), ne more predstavljati preganjanja, ki se je kot pravni standard uveljavilo v azilnem pravu in upravno sodni praksi, temveč, da sodi na področje kaznivih dejanj oziroma prekrškov, ki jih obravnavajo in nadalje ukrepajo za to pristojne institucije v izvorni državi. Iz podatkov predloženih spisov izhaja, da tožnik izpostavlja zgolj nadlegovanje in izsiljevanje zaradi svojega zaslužka oz. dobrega finančnega stanja. Zato je utemeljeno sklepanje tožene stranke in sodišča prve stopnje, da opisane okoliščine kažejo na to, da je edini motiv za nadlegovanje s strani članov AKŠ povsem ekonomske narave, saj tožnik tudi sam zatrjuje, da gre za organizacijo, katere namen je ropanje in izsiljevanje ljudi, da pa ni bil nikoli preganjan zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja oziroma pripadnosti določeni družbeni skupini in tudi fizično nikoli ni bil napaden. Po presoji pritožbenega sodišča je utemeljeno sklepanje sodišča prve stopnje in tožene stranke, da gre v obravnavanem primeru za nadlegovanja, ki so povsem kriminalne narave in ne temeljijo na kakršnikoli osnovi, kot je opredeljena v Ženevski konvenciji o statusu beguncev.

Pritožbeno sodišče zavrača tožnikov ugovor, da ga bo moralo sodišče prve stopnje zaslišati. Postopek, v katerem pristojni organ o stvari odloči takoj in prošnjo kot očitno neutemeljeno zavrne, je uveden v skladu z namenom pospešitve azilnih postopkov. V takšnem postopku pa ne gre za ugotavljanje pogojev za priznanje azila iz 2. odstavka 1. člena ZAzil, ampak za ugotavljanje razlogov, ko je prošnja za azil očitno neutemeljena. Glede na navedeno in ker tožnik v tožbi, in sedaj v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, ni navedel nobenih okoliščin ali dejstev oziroma ni predlagal nobenih drugih dokazov, ki naj bi jih sodišče na glavni obravnavi izvedlo in bi lahko vplivali na drugačno ugotovitev dejanskega stanja, niti ni navedel v čem bi se njegovo zaslišanje na obravnavi razlikovalo od njegove izjave v prošnji za azil, je prvostopno sodišče po presoji pritožbenega sodišča tudi utemeljeno odločilo na seji senata (2. odstavek 50. člena ZUS), kar pa ni vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe.

Izpodbijana sodba ne temelji na dejanskem stanju, ki bi bilo ugotovljeno v sodnem postopku, zato pritožbenega razloga, ki se nanaša na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v obravnavanem primeru ni dopustno uveljavljati (5. odstavek 72. člena ZUS).

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča.