Jedro

Prav ima sodišče prve stopnje, da okoliščine, v katerih je obt. dal v promet ponarejen denar, ne izkazujejo v dovoljšnji meri njegovega vedenja, da je denar ponarejen, zaradi česar je bilo potrebno odločiti v njegovo korist.

Izrek

Pritožba okrožne državne tožilke se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo je bil obtoženi G. D., po določilih 3. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oproščen obtožbe s katero se mu je očitala storitev dveh kaznivih dejanj ponarejanja denarja po I. odstavku 249. člena KZ. Po določilih I. odstavka 498. člena ZKP sta mu bila odvzeta bankovca za 50,00 EUR s serijskima številkama ... in ... Oškodovanec Z. T. je bil s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom v višini 45,90 EUR oziroma 11.000,00 SIT napoten na pravdo. Odločeno je bilo še, da po določilih I. odstavka 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke II. odstavka 92. člena istega zakona, potrebni izdatki obtoženca in potrebni izdatki z nagrado njegovega zagovornika, obremenjujejo proračun.

Proti tej sodbi se je pritožila okrožna državna tožilka Okrožnega državnega tožilstva v Celju iz pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženega G. D. spozna za krivega storitve dveh kaznivih dejanj ponarejanja denarja po I. odstavku 249. člena KZ in mu po istem določilu, za vsako dejanje, določi po šest mesecev zapora in po členu 47 KZ izreče enotno kazen.

Višji državni tožilec Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije – Zunanjega oddelka v C. v pisno podanem mnenju o pritožbi predlaga, da se pritožbi okrožne državne tožilke ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se obtoženi G. D. spozna za krivega storitve enega nadaljevanega kaznivega dejanja ponarejanja denarja po I. odstavku 249. člena KZ in mu za to kaznivo dejanje določi kazen sedem mesecev zapora, nato pa z upoštevanjem kazni štirih let in enega meseca zapora po pravnomočni sodbi Okrajnega sodišča v Celju, opr. št. K 89/2004 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju, opr. št. K 161/2006 izreče enotna kazen štirih let in šestih mesecev zapora, v katero se mu naj všteje že do sedaj prestana kazen. Obtoženec in njegov zagovornik na posredovano jima mnenje nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje povsem enako kot sodišče prve stopnje ugotavlja, da je dokazni postopek izveden v tej kazenski zadevi zanesljivo potrdil, da je bil res prav obtoženi G. D. tisti, kateri je v obtožbi navedenih primerih dal v obtok tam navedena bankovca v vrednosti 50,00 EUR, ta dva pa sta bila ponarejena. Gre za ugotovitve katere potrjujejo izpovedi v postopku zaslišanih prič, zlasti pa strokovni in izvedeniško mnenje Centra za forenzične preiskave s katerim je ne le potrjeno, ampak tudi prepričljivo pojasnjeno, zakaj sta obravnavana bankovca ponarejena. Ob priznanju obtoženca, da je bankovca dal v promet res on, je tako v celoti pritrditi sodišču prve stopnje, da je s svojim ravnanjem izpolnil vse objektivne znake očitanega mu kaznivega dejanja.

Doslej povedanemu pritrjuje tudi pritožnica, katera graja nadaljnjo ugotovitev sodišča prve stopnje, da pa vendarle ni z vso potrebno gotovostjo potrjena dokazanost storitve obtožencu očitanih kaznivih dejanj tudi v subjektivnem pogledu. Po mnenju okrožne državne tožilke dokazuje vedenje obtoženca o tem, da je dal v obtok ponarejen denar že dejstvo, da je tega dobil na nenavaden način, kot plačilo za rabljeni mobilni telefon in to v času, ko EURO pri nas še ni bil plačilno sredstvo, zaradi česar, kot trdi obtoženec, bankovcev te valute ni poznal. Gre za okoliščino katera sama po sebi ne govori v prid zatrjevanjem pritožnice, čeprav je obtoženec takrat očitno potreboval tolarje, na kar kaže njegovo kasnejše početje. Denar je denar in tega je mogoče tudi zamenjati, pri čemer ni prezreti, da je tudi po ugotovitvah izvedeniškega mnenja in delavk banke šlo za ponaredke, katerih vsak, zlasti na tem področju neizkušen človek, ne bi prepoznal za takšne. Prav z ničemer pa pritožnica ne dokazuje, da je obtoženec tovrstni denar poznal že prej in zato vedel, kako izgleda pravi in kako ponarejen. Ta denar, čeprav je oba bankovca zamenjal istega večera pa vendarle ni spravil v obtok na nenavaden način. Res je, da se tuja valuta praviloma zamenjuje v bankah oziroma menjalnicah, ni pa nič nenavadnega, da jo zamenjaš v igralnici, še manj pa, da z njo plačaš nakup na bencinskem servisu. Gre za menjavo na mestih, kjer to opravljajo ljudje, kateri so tega vajeni in denar poznajo, kar sta potrdila tudi priči Š. in T., kateri je za dobljeni bankovec založil celo svoj denar, kar le še potrjuje, da je bil prepričan o njegovi pristnosti. To dokazuje dejstvo, da ga je kasneje skušal zamenjati v banki, kamor je prišel tudi denar z bencinskega servisa, ko ni mogoče prezreti, da je oseba, ki ga je tam sprejela še na glavni obravnavi trdila, da je eden od bankovcev pravi. Prav ima sodišče prve stopnje, da vse preveč okoliščin ne nasprotuje zagovoru obtoženca, da ni vedel, da je denar ponarejen, ne glede na to, da ni povedal od koga ga je dobil in komu je dal tretji prejeti bankovec. O njegovem nasprotnem vedenju obstoji dvom, tolikšen, da je kljub tehtnim okoliščinam navedenim v pritožbi državne tožilke, katere govore za drugačno odločitev, potrebno ravnati po načelu v dvomu v korist obtoženega, kot je to storilo sodišče prve stopnje.

Zaradi povedanega pritožbi okrožne državne tožilke ni bilo mogoče ugoditi, ampak jo je bilo potrebno kot neutemeljeno zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi.