Jedro

Če je posamezen znak kaznivega dejanja dovolj določno opredeljen že v zakonu, ga sodišče v opisu konkretnega dejanskega stanu praviloma ne bo ponavljalo ali opisovalo z drugimi besedami, ker bi bilo to za jasnost in razumljivost izreka odveč. V sodni praksi se je takšen način uveljavil kot smiseln zlasti pri opredeljevanju tako imenovanih subjektivnih znakov kaznivega dejanja (kot so denimo: "vedoma", "z namenom", "mu je šlo za to" itd.). V takšnih primerih je opis dovolj opredeljen že s sklicevanjem na zakonske prvine.

Zakonsko besedilo 313. člena KZ je jasno: dejanski stan kaznivega dejanja po 313. členu KZ je izpolnjen le, če storilec res ima pravico, ki si jo samovoljno jemlje, ali če misli, da to pravico ima. Če pa storilec samovoljno vzame nekaj, do česar ni upravičen, in tudi ne misli, da to pravico ima, potem kaznivo dejanje po 313. členu KZ ni podano.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Kopru je s sodbo z dne 10. 5. 2011 E. P., L. U. in F. P. spoznalo za krive storitve kaznivega dejanja samovoljnosti v sostorilstvu po prvem odstavku 313. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) v zvezi s 25. členom KZ in jim izreklo denarne kazni, in sicer E. P. in F. P. vsakemu po 400,00 EUR ter L. U. za dve kaznivi dejanji samovoljnosti enotno denarno kazen 700,00 EUR, ki so jo dolžni plačati v roku dveh mesecev od pravnomočnosti sodbe, v primeru neizterljivosti pa se bo izvršila tako, da se bo za vsakih začetih 41,73 EUR določil en dan zapora. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojencem naložilo v nerazdelno plačilo stroške kazenskega postopka iz drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom. Višje sodišče v Kopru je z uvodoma navedeno sodbo prvostopenjsko sodbo po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je vse tri obsojence iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe, ker je presodilo, da dejanji, kot sta opisani v izreku sodbe, nimata vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja samovoljnosti po prvem odstavku 313. členu KZ, pa tudi ne znakov kakšnega drugega kaznivega dejanja.

2. Vrhovni državni tožilec zoper navedeno sodbo višjega sodišča vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče skladno s prvim odstavkom 426. člena ZKP ugotovi, da je bil s pravnomočno sodbo Višjega sodišča v Kopru z dne 30. 8. 2012 kršen kazenski zakon.

3. Zagovornik obsojene E. P. je na zahtevo vrhovnega državnega tožilca odgovoril (drugi odstavek 423. člena ZKP) in predlagal, da jo Vrhovno sodišče zavrne, ker je odločitev sodišča druge stopnje pravilna.

B.

4. Sodišče prve stopnje je vse tri obsojence spoznalo za krive, da so si samovoljno vzeli svojo pravico oziroma pravico, za katero so mislili, da jim gre, s tem, da sta: obsojeni E. P. in L. U. osebno in z najeto delovno silo dne 1. 7. 2007 v zaselku M., na severnem in osrednjem delu parc. št. 4546 k. o. S. in na južnem delu parc. št. 4542/2 iste k. o., ki je v posesti zasebnih tožilcev, rušili bariero iz kamenja, ki je preprečevala prehod in prevoz po parc. št. 4546 k. o. S. tretjim osebam in kamenje nato položili preko asfaltirane ceste, ki povezuje zaselek M., in sosednjo R Hrvaško s slovenskim ozemljem in Koprom, in si torej obsojena L. U. kot zemljiškoknjižna lastnica parc. št. 4546 k. o. S. in obsojena E. P. kot domnevna posestna upravičenka, proti volji zasebnih tožilcev, v nasprotju z določili člena 213 in naslednjih Stvarnopravnega zakonika, v nasprotju s sodnimi odločbami Okrajnega sodišča v Kopru opr. št. P 62/2006, P 489/2004, P 422/2004 in brez drugega pravnega naslova, drugih stvarnopravnih upravičenj, smiselno določbam navedenega zakonika posegla v izključno posest zasebnih tožilcev na parc. št. 4546 k. o. S. in v njuno posest parc. št. 4542/2 iste k. o. ter onemogočili oziroma omejili uporabo asfaltirane ceste, ki povezuje zaselek M. s Koprom; obsojeni F. P. in obsojena L. U. dne 14. 8. 2007 v zaselku M., na severni osrednji del parc. št. 4546 k. o. S., ki je v posesti zasebnih tožilcev, pripeljala počitniško prikolico in sta torej obsojena L. U. kot zemljiškoknjižna lastnica parc. št. 4546 k. o. S. in obsojeni F. P. kot domnevni posestni upravičenec proti volji zasebnih tožilcev, v nasprotju z določili člena 213 in naslednjih Stvarnopravnega zakonika, v nasprotju s sodnimi odločbami Okrajnega sodišča v Kopru opr. št. P 62/2006, P 489/2004, P 422/2004 in brez drugega pravnega naslova, drugih stvarnopravnih upravičenj, smiselno določbam navedenega zakonika posegla v izključno posest zasebnih tožilcev na parc. št. 4546 k. o. S., s čimer sta zasebnima tožilcema odvzela in onemogočila oziroma omejila uporabo zemljišča; s čemer so po sodbi sodišča prve stopnje v sostorilstvu storili obsojena E. P. in F. P. vsak po eno kaznivo dejanje samovoljnosti po prvem odstavku 313. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ, obsojena L. U. pa dve kaznivi dejanji samovoljnosti po prvem odstavku 313. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ. Sodišče druge stopnje je ob reševanju pritožbe obsojene L. U. ter zagovornikov obsojenih E. P. in F. P. presodilo, da je bil s prvostopenjsko sodbo v škodo vseh treh obsojencev kršen kazenski zakon. Ugotovilo je namreč, da iz opisov kaznivih dejanj ni mogoče ugotoviti datumov izdaje (oziroma pravnomočnosti) citiranih sodnih odločb Okrajnega sodišča v Kopru, zato je potrebno v korist obsojencev šteti, da so bile te odločbe izdane (oziroma so postale pravnomočne) še preden je prišlo do očitanih ravnanj, to je pred 1. 7. 2007 oziroma 14. 8. 2007. To pa pomeni, da so si obsojenci z očitanimi posegi samovoljno vzeli pravico, za katero so vedeli, da jim ne gre. Na podlagi navedene ugotovitve je višje sodišče zaključilo, da zakonski znaki kaznivega dejanja samovoljnosti po prvem odstavku 313. člena KZ niso podani. Poleg tega po stališču višjega sodišča opisa kaznivih dejanj ne vsebujeta okoliščin, iz katerih bi bilo jasno razvidno, na katero stvarno ali obligacijsko pravico se očitek samovoljnosti sploh nanaša. Ker dejanji, tako kot sta opisani v izreku sodbe, tudi ne izpolnjujeta zakonskih znakov kakšnega drugega kaznivega dejanja, je po presoji višjega sodišča podana kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP. Višje sodišče je zato izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 394. člena ZKP po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je obsojence iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe.

5. Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti takšnemu pravnemu stališču, kot ga je zavzelo sodišče druge stopnje, nasprotuje in meni, da opisani dejanji izpolnjujeta vse zakonske znake kaznivega dejanja samovoljnosti po prvem odstavku 313. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ, saj iz izreka sodbe jasno izhaja očitek obsojencem, da so si samovoljno vzeli svojo pravico oziroma pravico, za katero so mislili, da jim gre, iz izreka izhaja tudi zmota obsojencev, da jim na podlagi lastništva parcele gredo tudi druge pravice. Poleg tega gre po mnenju vložnika pri presoji vprašanja, ali so obsojenci vedeli, da jim ne gre pravica, ki so si jo samovoljno vzeli, za dejansko vprašanje, in bi moralo zato višje sodišče, če bi glede tega vprašanja ugotovilo napačne zaključke sodišča prve stopnje, ali samo sprejeti drugačne zaključke in spremeniti sodbo na podlagi drugih zakonskih razlogov, ali pa sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in vrniti zadevo v novo odločanje. Nadalje vložnik trdi, da je v opisu dejanj tudi jasno navedeno, da imata zasebna tožilca na parcelah št. 4546 k. o. S. in 4542/2 k. o. S. pravico do posesti ter da je obsojena L. U. lastnica teh parcel (pravilno parcele št. 4546 k. o. S.), obsojena E. P. in F. P. pa domnevna posestna upravičenca. Tako je po mnenju vložnika v opisih dejanj jasno navedeno, na katere stvarne pravice se očitek samovoljnosti nanaša, zato stališče višjega sodišča, da iz opisa dejanj ni jasno razvidno, za katero stvarno ali obligacijsko pravico gre, ni pravilno.

6. Sodna praksa je ustaljena in enotna v tem, da morajo biti v opisu dejanja (v sodbi, obtožnem aktu, sklepu o preiskavi itd.) zakonski znaki oziroma pravni pojmi, s katerimi so v kazenskem zakonu opisana posamezna kazniva dejanja, praviloma konkretizirani z dejstvi in okoliščinami, kolikor je seveda to mogoče in smiselno. Predvsem je pomembno, da opis obsega vse prvine posameznega kaznivega dejanja. Ker zakon ne določa načina sestavljanja opisa kaznivega dejanja, se v praksi uporabljajo različne tehnike; najpogosteje ta, da se v njem prepletajo prvine abstraktnega (zakonskega dejanskega stanu) in konkretnega dejanskega stanu (življenjskega primera). Če je posamezen znak kaznivega dejanja dovolj določno opredeljen že v zakonu, ga sodišče v opisu konkretnega dejanskega stanu praviloma ne bo ponavljalo ali opisovalo z drugimi besedami, ker bi bilo to za jasnost in razumljivost izreka odveč. V sodni praksi se je takšen način uveljavil kot smiseln zlasti pri opredeljevanju tako imenovanih subjektivnih znakov kaznivega dejanja (kot so denimo: "vedoma", "z namenom", "mu je šlo za to" itd.). V takšnih primerih je opis dovolj opredeljen že s sklicevanjem na zakonske prvine. Z drugimi besedami, v takšnem primeru ni nujno ponoviti abstraktni zakonski znak z isto besedo v delu opisa, ki predstavlja konkretizacijo zakonskih znakov kaznivega dejanja. Ob tem je treba dodati, da v opis kaznivega dejanja ne sodijo dejstva in okoliščine (indici), na podlagi katerih se dokazuje (sklepa) na obstoj tako imenovanih notranjih subjektivnih dejstev (vsebina zavesti, volje, namen itd.) (tako sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 58/2004, I Ips 338/2006, I Ips 479/2007). Navedeno stališče sodne prakse za obravnavano kaznivo dejanje samovoljnosti po prvem odstavku 313. člena KZ pomeni, da subjektivne zavesti storilca, da si jemlje svojo pravico ali pravico, za katero misli, da mu gre, kot psihični proces v zavesti storilca v opisu dejanja ni treba (oziroma niti ni mogoče) „bolj“ konkretizirati, saj že opis v abstraktnem delu to zavest dovolj določno pojasnjuje. Na zavest storilca sodišče sklepa na podlagi ugotovljenih dejstev in okoliščin, zaključek o obstoju ali neobstoju zavedanja o nečem pa je stvar obrazložitve sodbe, ne pa opisa v izreku sodbe.

7. Vrhovno sodišče ugotavlja, da opisa kaznivih dejanj v izreku sodbe sodišča prve stopnje vsebujeta tudi abstraktni zakonski znak, da so si obsojenci samovoljno vzeli „svojo pravico oziroma pravico, za katero so mislili, da jim gre“. Upoštevaje zgoraj navedena izhodišča je treba ugotoviti, da v obravnavanem primeru tega abstraktnega zakonskega znaka v opisu konkretnega dejanskega stanu ni bilo potrebno ponavljati in konkretizirati. Dejstva in okoliščine, s katerimi se utemeljuje trditev, da so se obsojenci zavedali svoje pravice ali mislili, da jim ta pravica gre, pa so zgolj posredne okoliščine, s katerimi se dokazuje zatrjevanje takšne zavesti in ne sodijo v opis kaznivega dejanja, se pa mora sodišče do njih opredeliti v obrazložitvi sodbe, s katero se ta zakonski znak ugotavlja. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje to tudi storilo, ko je na strani 8 obrazložitve sodbe zapisalo, da so bili vsi trije obsojenci o pravici do uporabe parcele št. 4546 in 4542/2 vsekakor prepričani in so v to prepričani še sedaj, dejansko pa take pravice niso imeli, ter nato pojasnilo, na podlagi katerih dejstev in okoliščin sklepa na obstoj njihove zmote, da jim gre pravica, ki so si jo samovoljno vzeli. Na podlagi navedenega je treba pritrditi stališču vložnika, da gre pri presoji vprašanja, ali so obsojenci vedeli, da jim ne gre pravica, ki so si jo samovoljno vzeli, za dejansko vprašanje, ki bi ga moralo sodišče druge stopnje vsebinsko presojati na podlagi dejstev, ki jih je v zvezi z obstojem zavesti ugotovilo sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe in se do njih vsebinsko opredeliti, ne pa zgolj na podlagi opisov kaznivih dejanj v izreku sodbe na podlagi načela „in dubio pro reo“ šteti, da so obsojenci vedeli, da jim ne gre pravica, ki so si jo samovoljno vzeli. In kot pravilno nadaljuje vložnik zahteve, bi moralo višje sodišče, v kolikor bi glede dejstev, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje sklepalo na obstoj zavesti obdolžencev, da si jemljejo svojo pravico ali pravico, za katero mislijo, da jim gre, ocenilo, da so bila zmotno ugotovljena, ali razveljaviti sodbo sodišča prve stopnje in vrniti zadevo v novo sojenje, ali pa spremeniti sodbo na podlagi predhodne uporabe petega odstavka 392. člena ZKP. Po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavanem primeru tudi ni podlage za uporabo načela „in dubio pro reo“, ki pomeni, da mora sodišče odločiti na način, ki je obdolžencu v korist, če po presoji dokazov ostane v dvomu, ali je določeno dejstvo dokazano ali ne. V obravnavanem primeru bi moralo pritožbeno sodišče, kot je bilo že pojasnjeno zgoraj, najprej presoditi dokaze, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje v zvezi z obstojem zavesti obsojencev, in šele če bi po tem ostalo v dvomu, bi lahko v korist obsojencev štelo, da so vedeli, da jim ne gre pravica, ki so si jo samovoljno vzeli.

8. Vendar kljub ugotovljenim kršitvam zahtevi za varstvo zakonitosti ni moč ugoditi, saj vložnik s tem, ko kršitev kazenskega zakona utemeljuje s sklicevanjem na drugačno dejansko stanje od tistega, ugotovljenega v napadeni pravnomočni sodbi, po vsebini, pod videzom kršitve kazenskega zakona, uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva. Kršitev kazenskega zakona je podana samo takrat, ko je sodišče na pravilno ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabilo kazenski zakon. Smiselno enako velja tudi za navedbe vložnika, da je stališče višjega sodišča, da opisa kaznivih dejanj ne vsebujeta okoliščin, iz katerih bi bilo jasno razvidno, na katero stvarno ali obligacijsko pravico se očitek samovoljnosti sploh nanaša. Tudi v tem primeru gre namreč za vprašanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni dovoljeno vložiti.

9. Ni moč pritrditi niti stališču vložnika, da bi bil zaključek sodišča, da niso podani zakonski znaki kaznivega dejanja samovoljnosti, neutemeljen tudi v primeru, če bi sodišče na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja ugotovilo, da so obsojenci vedeli, da jim ne gre pravica, ki so si jo samovoljno vzeli. V utemeljitev takšnega stališča se vložnik sklicuje na komentar Kazenskega zakonika (Deisinger, M. Kazenski zakonik s komentarjem, Posebni del. Ljubljana: GV Založba, 2002, str. 784), ki navaja, da bi bilo v primeru, ko bi si storilec vzel pravico, za katero bi vedel, da mu ne gre, in bi s tem storil kakšno drugo kaznivo dejanje, vseeno podano kaznivo dejanje samovoljnosti. Na podlagi navedenega vložnik zaključuje, da so v obravnavanem primeru, tudi če sprejmemo stališče višjega sodišča, da so obsojenci vedeli, da jim ne gre pravica, ki so si jo samovoljno vzeli, podani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja samovoljnosti, saj so obsojenci storili tudi kaznivo dejanje oškodovanje tujih pravic po 229. členu KZ. Vrhovno sodišče ugotavlja, da takšna razlaga 313. člena KZ, kot jo ponuja vložnik zahteve, iz omenjenega komentarja ne izhaja, je pa tudi materialnopravno zmotna, saj zanjo ni opore niti v samem besedilu 313. člena KZ niti v namenu zakonodajalca. Zakonsko besedilo 313. člena KZ je jasno: dejanski stan kaznivega dejanja po 313. členu KZ je izpolnjen le, če storilec res ima pravico, ki si jo samovoljno jemlje, ali če misli, da to pravico ima. Če pa storilec samovoljno vzame nekaj, do česar ni upravičen, in tudi ne misli, da to pravico ima, potem kaznivo dejanje po 313. členu KZ ni podano. Zakonodajalec je hotel z inkriminacijo v tem členu zavarovati notranji red v državi in pravni promet (ne pa medsebojne civilnopravne odnose med ljudmi), na kar kaže tudi umestitev tega kaznivega dejanja v Kazenskem zakoniku v poglavje kaznivih dejanj zoper javni red in mir. Storilec je kazniv, ker si je pravico vzel samovoljno, torej jo uresničil oziroma ustvaril mimo pristojnega organa in ne na način, ki je z zakonom določen za uresničevanje te pravice. V ravnanju storilca je podana protipravnost, ker predpisi postopek za uresničevanje pravice v konkretnem primeru urejajo drugače. Po tem členu je torej kazniva le samovoljnost glede lastnih resničnih ali domnevnih pravic. Zato storilec, ki si samovoljno vzame pravico, za katero ve, da mu ne gre, ne stori kaznivega dejanja samovoljnosti, lahko pa s svojim dejanjem stori kakšno drugo kaznivo dejanje, npr. kaznivo dejanje tatvine, zatajitve, poškodovanja tuje stvari, prisiljenja itd. Zato mora sodišče v primeru, če ugotovi, da se je storilec zavedal, da mu ne gre pravica, ki si jo je samovoljno vzel, preveriti, ali niso v očitanem ravnanju izpolnjeni zakonski znaki kakšnega drugega kaznivega dejanja. Sodišče druge stopnje je to presojo, kot izhaja iz obrazložitve sodbe na str. 4, opravilo in pravilno ugotovilo, da dejanji, kot sta opisani v izreku, ne izpolnjujeta zakonskih znakov kakšnega drugega kaznivega dejanja. Vsled navedenemu je višje sodišče pravilno zaključilo, da je podana kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP in pravilno izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je obsojence iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe. K temu je potrebno dodati, da stališče vložnika, da so obsojenci z očitanimi ravnanji storili tudi kaznivo dejanje oškodovanje tujih pravic po 229. členu KZ, ni pravilno, saj v opisu dejanja manjka npr. že očitek, da sta imela zasebna tožilca na spornih nepremičninah zastavno pravico ali pravico užitka.

C.

10. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da kršitev, ki jo uveljavlja zahteva za varstvo zakonitosti (1. točka prvega odstavka 420. člena ZKP), ni podana, vložena pa je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja,zato jo je po 425. členu ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.