Jedro

Upnik ne more z enostransko izjavo pridobiti pravice vzeti dolžnikovih stvari in se poplačati z njihovo prodajo. Takšno ravnanje pomeni nedovoljeno samopomoč in upnik dolžniku odgovarja za škodo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se sklep o izvršbi istega sodišča, opr. št. I I 403/96, z dne 2.4.1996 razveljavi v točki 1 za glavnico v znesku 223.655,00 SIT z zakonitimi obrestmi od 29.3.1996 in v točki 3 izreka za izvršilne stroške v znesku 9.153,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 2.4.1996, in je v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo, v preostalem delu pa ostane sklep o izvršbi v veljavi, tako da je toženka dolžna tožeči stranki plačati 40.000,00 SIT glavnice z zakonitimi zamudnimi obrestmi in 5.772,00 SIT izvršlnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je toženki še naložilo, naj tožeči stranki povrne njene pravdne stroške v znesku 4.145,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Zoper tako sodbo se je v delu, v katerem je v pravdi izgubila, pritožila toženka. Smiselno uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišče ni upoštevalo priznanja tožeče stranke, da toženki dolguje plačilo za opravljeno delo v višini 61.340,00 SIT, in tako ni korektno opredelilo kompenzacijske poravnave. Nadalje sodišče ni pravilno razumelo izpovedi priče S. V., da je bila seznanjena, da gre za kompenzacijo in je o tem obvestila tudi tožečo stranko. Sodišče tudi ni upoštevalo, da je bilo blago odvzeto zaradi samozaščite z vednostjo tožeče stranke.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ob pravilni uporabi materialnega prava pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in v zadevi pravilno odločilo, pri tem pa ni bistveno kršilo nobene od določb pravdnega postopka, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti na podlagi 2. odstavka 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka vzela igrici in igralno konzolo tožeče stranke in jih prodala brez soglasja tožeče stranke, s tem pa je tožeči stranki povzročila škodo v višini njihove vrednosti, to je 40.000,00 SIT. Ali tožeča stranka sama dolguje toženki plačilo za delo, je pri tem brez pomena. Prav tako ni odločilno, ali je toženka prodajalki v trgovini, kjer je igrici in igralno konzolo vzela, povedala, da stvari jemlje, da bi z njimi poplačala svojo terjatev, in ali je bila s tem seznanjena tožeča stranka. Toženka z enostransko izjavo ni mogla pridobiti pravice, da se poplača z odvzemom in s prodajo stvari. Toženkino ravnanje bi bilo dopustno le, če bi se tožeča stranka s takšnim načinom poplačila strinjala, sicer pa bi morala svojo terjatev uveljavljati z zahtevo po sodnem varstvu, saj pravni red samopomoč le izjemoma dovoljuje. Toženka ni dokazala niti sporazuma o poplačilu niti navedla dejstev, ki bi utemeljevala njeno ravnanje kot dovoljeno samopomoč ali drugo pravno dopustno ravnanje. Sam obstoj denarne terjatve ne pomeni neposredne nevarnosti v smislu določb 162. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89). O tem je sodišče prve stopnje navedlo razloge, sodišče druge stopnje pa jim v celoti sledi.

Sodišče druge stopnje je zato na podlagi določbe 368. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Na podlagi 1. odstavka 498. člena ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, je sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku uporabilo določbe ZPP, Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90, in RS, št. 55/92.