Jedro

Če delavec sklene delovno razmerje za določen čas za delo, ki je projektno organizirano in delodajalec oceni predvideni čas, v katerem bo projekt dokončan (in ga v pogodbi o zaposlitvi časovno opredeli), delavcu preneha delovno razmerje s potekom časa, ne glede na to, ali so bila dela na projektu končana ali ne. Delodajalec delavcu ni bil dolžan podaljšati delovnega razmerja, ker projekt še ni bil končan.

Izrek

Pritožbi tožnika se delno ugodi in se izpodbijana sodba v delu 4. točke izreka, ki se nanaša na 51.256,65 SIT in v 5. točki izreka (o stroških postopka) razveljavi ter se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se pritožba tožnika in v celoti pritožba tožene stranke zavrne ter se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da tožniku pri toženi stranki delovno razmerje ni prenehalo dne 11.1.2001 in da je tožnik v delovnem razmerju za nedoločen čas, da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, ga razporediti na ustrezno delovno mesto, mu od 11.1.2001 do 16.4.2001 priznati vse pravice iz delovnega razmerja, kot če bi delal, mu v delovno knjižico vpisati delovno dobo, za ta čas obračunati bruto plače v višini 393.682,67 SIT, plačati zanj davke in prispevke ter mu izplačati neto zneske z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vsakega 10. dne v mesecu za pretekli mesec s pripadajočimi zamudnimi obrestmi; toženi stranki je tudi naložilo, da tožniku izplača za čas od maja 2001 do aprila 2002 iz naslova neto plač zneske, razvidne iz 3. točke izreka izpodbijane sodbe s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, katerih tek je tudi razviden iz 3. točke izreka izpodbijane sodbe. Višji tožbeni zahtevek, ki se nanaša na plačilo nadur v znesku 51.256,65 SIT in na odškodnino za neizrabljen letni dopust za leto 2000 v znesku 130.663,00 SIT je zavrnilo. Odločilo je, da vsaka stranka krije sama svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki.

Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje in uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004). Navaja, da je sodba sodišča prve stopnje, ki se je sicer trudilo z ugotavljanjem dejanskega stanja, nepregledna in so njeni razlogi v dobršni meri nerazumljivi. V končni fazi je sodišče prve stopnje odločilo celo mimo postavljenega zahtevka. Datum prenehanja delovnega razmerja namreč nikoli ni bil sporen in tožnik ni zatrjeval, da mu delovno razmerje ne bi smelo prenehati 11.1.2001, ampak kasneje. Nadalje navaja, da je tožnik sklenil delovno razmerje dvakrat za določen čas, ker je šlo za takšno delo, ki po svoji naravi traja določen čas. Če gre za delo na projektu, je treba čas, za katerega se predvideva trajanje, določiti vnaprej. V tem primeru se določen čas izteče z datumom, do katerega je delo predvideno, ne pa z datumom, s katerim je projekt (prej ali kasneje) zaključen. Glede tega je sodišče prve stopnje zavzelo napačno stališče, da tožniku delovno razmerje ni moglo prenehati, ker projekt še ni zaključen. Delovno razmerje je bilo omejeno z določenim časom in ne s trajanjem projekta. Tudi če bi bilo omejeno s trajanjem projekta, pa bi moralo sodišče prve stopnje določen čas le podaljšati do zaključka projekta, ne pa za nedoločem čas. Sodišču prve stopnje očita tudi napačno odločitev glede naloge "kontrola na on line sistemu nadzora živih iger", češ da je šlo za delovno nalogo trajnega značaja. Tožnik je kontrolo opravljal kot stransko zadolžitev, ki mu je vzela morda pet minut časa dnevno. Za to nalogo ni sklenil delovnega razmerja, zato ta naloga ne more biti podlaga za sklenitev delovnega razmerja za nedoločen čas. Tožena stranka predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev zahtevka v celoti oz. razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik sam v obsežnem odgovoru na pritožbo podrobno analizira izvedene dokaze v postopku pred sodiščem prve stopnje, opisuje naravo svojega dela na projektu vzpostavitve on line nadzornega sistema in podaja teoretične razlage projektnega dela. Odgovor na pritožbo podaja še po pooblaščencu, ki navaja, da zgolj navedba v pogodbi o zaposlitvi, da gre za projektno delo, ne zadostuje za opredelitev, da je delovno razmerje sklenjeno za določen čas. Pomembno je, kakšno je dejansko delo, za katerega je delavec sklenil delovno razmerje, torej ali ima res le naravo začasnosti ali ne. Glede na izpovedi prič, da je imelo skoraj vsako delo pri toženi stranki označbo "projekt", bi lahko prišlo do zlorabe instituta delovnega razmerja za določen čas, saj bi se lahko zgodilo, da bi delovno razmerje za določen čas trajalo celo več let. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških postopka (4. in 5. točka izreka) in prav tako uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena ZPP. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno odločilo o zahtevku za plačilo nadur in odškodnine za neizrabljen letni dopust. Čeprav se je s toženo stranko dogovoril za kompenzacijo nekaterih opravljenih nadur, to na njihovo naravo ne vpliva. Za opravljene nadure, ki jih ni kompenziral, bi moral prejeti plačilo na plačilni dan za pretekli mesec. Že dejstvo, da je opravljal nadure pa kaže na to, da dopusta ni mogel v celoti izrabiti, saj tožena stranka ni ustrezno organizirala delovnega procesa. Ker je bil v dobri veri, da bo sklenil delovno razmerje za nedoločen čas, je ostanek dopusta nameraval izrabiti, kot ostali sodelavci, v naslednjem letu. Tožena stranka je bila obogatena z njegovim delom, zato meni, da je bil zahtevek, ki ga je sodišče prve stopnje zavrnilo, utemeljen. Tudi do povrnitve stroškov je upravičen, saj je z zahtevkom v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja uspel, skoraj celotni dokazni postopek pa se je izvajal prav za rešitev spora v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe in stroškovno ugoditev zahtevku oz. podrejeno razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Ugotovilo je, da pritožba tožene stranke ni utemeljena, pritožba tožnika pa je delno utemeljena.

Očitek pritožbe tožene stranke, da sodba sodišča prve stopnje ni pregledna in da je nerazumljiva, je neutemeljen. Sodba je pregledna in razlogi zanjo povsem utemeljeni. Tudi mimo zahtevka sodišče prve stopnje ni odločalo. Tožnik je zahteval razveljavitev sklepa o prenehanju delovnega razmerja in o tem je sodišče prve stopnje tudi odločilo.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik s toženo stranko dvakrat sklenil delovno razmerje za določen čas: prvič za čas od 10.7.1999 do 10.1.2000 in drugič za čas od 11.1.2000 do 11.1.2001. V obeh primerih je sklenil pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto programer. Kmalu po podpisu druge pogodbe o zaposlitvi, namreč dne 27.1.2000 pa je tožena stranka izdala tožniku nov sklep o razporeditvi, to pot na delovno mesto kontrolor na on line sistemu.

Delovno razmerje za določen čas je izjema, ki jo Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS, št. 14/90, 5/91, 71/93) predvideva v 17. členu. Ta določa primere, v katerih se lahko v nasprotju z načelom sklepanja delovnega razmerja za nedoločen čas sklene delovno razmerje za določen čas. Skupni imenovalec taksativno naštetih primerov je začasnost potrebe po delu. Če se izkaže, da v času sklenitve delovnega razmerja za določen čas potreba po delu ni bila le začasne narave ali pa, da je iz različnih razlogov naravo začasnosti kasneje izgubila in se spremenila v trajno, delovno razmerje za določen čas preide v delovno razmerje za nedoločen čas.

Iz izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje je razvidno, da je tožnik sklenil delovno razmerje za določen čas zaradi del na uvajanju tehničnega nadzora nad igralnimi avtomati. Kot izhaja iz izvedenih dokazov, so ta dela trajala dalj časa in zaradi zapletov s tehnologijo še v času postopka pred sodiščem prve stopnje niso bila zaključena. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da je šlo za projektno delo in ker projekt še ni bil končan, tudi ni bilo razlogov za prenehanje delovnega razmerja tožniku. To stališče je napačno. Pritožba tožene stranke ima glede tega vprašanja prav. Tožnik je sklenil delovno razmerje za določen čas zaradi dela na vzpostavitvi tehničnega nadzora - tožena stranka ga je označila kot delo, ki je projektno organizirano. Čas je bil datumsko določen, kar pomeni, da je tožena stranka sama ocenila predviden čas, v katerem bo projekt dokončan. Ker je trajanje delovnega razmerja natančno časovno opredelila, dejanski čas trajanja projekta na njegove pravice iz delovnega razmerja ne more vplivati. Drugače bi bilo, če bi tožena stranka sklenila s tožnikom delovno razmerje za določen čas trajanja projekta. V tem primeru bi mu delovno razmerje trajalo do zaključka projekta. Ker pa je določen čas datumsko omejila, mu je lahko prenehalo le s potekom časa, ne glede na to, ali so bila dela že končana ali ne. Tožniku ob izteku v pogodbi o zaposlitvi določenega časa ni bila dolžna podaljšati delovnega razmerja samo zato, ker projekt še ni bil končan in vse do zaključka projekta. Za ta delovni spor je bistveno, kakšna dela je tožnik opravljal oz. ali je sklenil delovno razmerje za določen čas na delih, ki imajo začasen značaj, ne pa, koliko časa je trajal projekt. Že sam izraz "vzpostavitev" sistema kaže na to, da gre za delo začasne narave. Kot izhaja iz izpovedi prič, je delo dejansko predstavljalo uvedbo računalniškega sistema nadzora nad igrami na srečo. Vzpostavitev sistema, nato nadzor nad delovanjem vzpostavljenega sistema in končno sam nadzor nad igrami preko sistema so trije ločeni sklopi nalog. Od tožene stranke ni mogoče zahtevati, da jih obravnava kot neločljivo celoto, na kateri mora tožniku omogočiti delo. Tožena stranka je imela vso pravico in zakonit razlog, kot ugotavlja tudi sodišče prve stopnje, da je s tožnikom sklenila delovno razmerje za določen čas samo za dela na vzpostavitvi sistema nadzora. Zato je tožnikovo sklicevanje na izpoved priče K. neutemeljeno, saj gre le za mnenje, kaj bi bilo smotrno. Dejstvo je, da je vzpostavitev sistema samostojen sklop nalog, tako kot je nadalje samostojen sklop nalog nadzor nad delovanjem sistema in nadzor nad igrami. To so potrdile priča K., pa tudi M. in Ž.. Ali bo tožena stranka na nadzoru zaposlila delavca, ki je delal na vzpostavitvi sistema ali pa koga drugega, je stvar njene poslovne odločitve, ne pa njena obveza. Kot izhaja iz izpovedi priče M. bi se šele potem, ko bi bil projekt vzpostavitve sistema končan videlo, koliko delavcev bo potrebnih za nadzor.

Vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik ni delal le na vzpostavitvi sistema nadzora. V pogodbi o zaposlitvi z dne 4.1.2000 njegove naloge sicer niso bile natančno opredeljene, tako kot v prvi pogodbi o zaposlitvi. Vendar pa iz pogodbe o zaposlitvi jasno izhaja, da sklepa delovno razmerje na delovnem mestu programerja za določen čas zaradi priprave oz. izvedbe dela, ki je projektno organizirano. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je za projektno organizirano delo mogoče šteti le vzpostavljanje sistema nadzora.

Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je ključnega pomena za rešitev tega spora sklep, ki ga je tožena stranka izdala 27.1.2000. S tem sklepom je tožena stranka tožnika z delovnega mesta programerja prerazporedila na delovno mesto kontrolorja na on line sistemu. Kot razlog za razporeditev, je navedla potrebo delovnega procesa v sektorju varovanja in tehničnega nadzora. Tožnik naj bi izvajal tehnični nadzor nad igralnimi mizami in delal na uvajanju tehničnega nadzora nad igralnimi avtomati. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je bila naloga kontrolorja sestavljena iz dveh glavnih nalog: uvajanja tehničnega nadzora nad igralnimi avtomati in izvajanja tehničnega nadzora nad igralnimi mizami. Kot izhaja iz izpovedi prič, je bil sistem nadzora nad igralnimi mizami že zaključen, nad igralnimi avtomati pa še ne. Priča Z. je povedal, da je na nadzoru nad igralnimi mizami delal pred tožnikom. Predal mu je kontrolo kompletnega poslovanja obeh igralnic na igralnih mizah in v blagajni, zbiranje in prikaz podatkov v preglednicah, ki so bile primerne za uporabnike - upravo in vodjo igralnice.

Trditve tožene stranke, da izvajanje tehničnega nadzora nad igralnimi mizami pomeni le kontrolo med obračunom živih iger iz on line sistema in rekapitulacijo dnevnega obračuna s strani igralnice, kar vzame delavcu le po pet minut časa dnevno, redkeje, ko pride do napak, pa nekaj več, so neupoštevne. Dejstvo je, da je za to nalogo predvideno samostojno delovno mesto z analitično oceno 495 točk, na katerem so bili razporejeni Z., R. in Ž.. Tako je priča Ž. npr. povedal, da dela na nadzoru iger in na uvajanju sistema nadzora nad igralnimi avtomati in sicer na delovnem mestu kontrolor na on line sistemu. Res mu manj časa vzame delo na nadzoru, več pa delo na uvajanju sistema nadzora, vendar pa je potrebno ugotoviti, da opravlja enako delo, kot tožnik, na enakem delovnem mestu in stalno. Zato je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je delo kontrolorja na on line sistemu vsaj v segmentu nadzora nad igralnimi mizami trajnega značaja, saj se opravlja vsak dan. Iz sklepa o razporeditvi tožnika ni razvidno, da bi bil obseg dela na tem delovnem mestu povečan, kot razlog za razporeditev pa je navedena potreba delovnega procesa. Kateri od razlogov po 17. členu ZDR za delovno razmerje za določen čas na tem delovnem mestu je podan, pa iz sklepa ni razvidno. Razloga, navedenega v pogodbi o zaposlitvi, ni mogoče upoštevati, saj se pogodba o zaposlitvi nanaša na delovno mesto programer, ki ni identično z delovnim mestom kontrolor na on line sistemu.

Pritožbeno sodišče se zato strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je delo na delovnem mestu kontrolorja na on line sistemu trajne narave, saj iz sklepa o razporeditvi ni razviden morebiten razlog začasnosti.

V zvezi s pritožbo tožnika pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je neutemeljena glede plačila odškodnine za neizrabljen letni dopust. Tožnik sam je izpovedal, da ga ni izrabil, ker je računal na to, da bo sklenil delovno razmerje za nedoločen čas. To je bilo njegovo sklepanje in njegova odločitev, zato krivda tožene stranke za neizrabo dopusta ni podana. Delavec je namreč upravičen do odškodnine za neizrabljen dopust le v primeru, če zanj zaprosi, pa mu ga delodajalec ne odobri.

Neutemeljena je tudi pritožba v delu, ki se nanaša na plačilo razlike v plači za čas od 17.4.2001 do 30.4.2001 z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10.6.2001. Tožnik je z zadnjo pripravljalno vlogo specificiral denarni del zahtevka in sicer je zahteval plačo za čas od prenehanja delovnega razmerja do zaposlitve pri drugem delodajalcu in razliko v plači za čas od zaposlitve pri drugem delodajalcu dalje. Pri novem delodajalcu se je zaposlil 17.4.2001 in iz vloge na list. št. 53 izhaja, da zahteva plačilo razlike v plači od tega dne dalje, res pa v zahtevku razlika v plači za drugo polovico aprila ni posebej označena. Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo 137.446,00 SIT neto za maj 2001 in nadaljnje mesece, v presežku pa je zahtevek zavrnilo. Iz listin v spisu izhaja, da tožnik ni predložil dokazila o plači, ki jo je pri drugem delodajalcu prejel za april 2001, zato razlika, ki jo zahteva, ni izkazana. Glede na predložene dokaze je sodišče prve stopnje pravilno priznalo tožniku le razliko v plači za čas od vključno maja 2001 dalje, v presežku, ki se nanaša na razliko v plači za drugo polovico aprila, pa tudi na razliko med zahtevano bruto in neto višino in na obresti od bruto zneskov - to neskladje zahtevka sta stranki razčistili na zadnjem naroku za glavno obravnavo - pa je moralo zahtevek zavrniti.

Utemeljena pa je pritožba v zvezi z zahtevkom za plačilo nadur. Tožnik je s tožbo zahteval plačilo 103 nadur, ki mu jih je med postopkom tožena stranka priznala in zanje plačala 150.278,60 SIT neto, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi v višini 11.950,90 SIT od vložitve tožbe z dne 14.3.2001 do plačila z dne 3.7.2001. Kasneje je tožnik tožbo v tem delu razširil na plačilo zakonitih zamudnih obresti od posameznega pripadajočega zneska od vsakega 10. dne v mesecu za pretekli mesec in pri tem specificiral mesečne zneske, katerih seštevek je za 7.512,37 SIT višji od tistega, ki mu ga je plačala tožena stranka. Ta del zahtevka je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo. Ugotovilo je, da tožnik višine posameznega mesečnega zneska ni izkazal in se postavilo na stališče, da do zamudnih obresti ni upravičen od vsakega plačilnega dne dalje, ampak šele od dneva, ko je plačilo zahteval. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik višine posameznega mesečnega zneska res ni izkazal, vendar pa izračunu tožena stranka ni nasprotovala; po drugi strani pa tudi iz njenih izračunov, na podlagi katerih je tožniku plačala 162.229,50 SIT ni razvidno, kakšne posamezne mesečne zneske mu je obračunala in na čem temelji izračun. Vsekakor pa ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni upravičen do zamudnih obresti od plačilnega dne za pretekli mesec do plačila. Tožena stranka priznava, da je tožnik opravil nadure, katerih specifikacijo je predložila sama. Delavec, ki opravi v posameznem mesecu določeno število ur, mora zanje v naslednjem mesecu prejeti plačilo, razen, če je posebej dogovorjeno drugače. V spornem primeru je tožnik del ur kompenziral s prostimi urami, del pa mu jih je tožena stranka plačala. Vendar pa mu jih ni plačala na plačilni dan, ampak šele 3.7.2001 za obdobje od vključno avgusta 1999 dalje. Ne glede na to, ali gre za nadure ali presežek rednih ur, njihovo plačilo ne more biti odvisno od zahteve tožnika. Plačilo opravljenega dela je obveznost delodajalca, ki je zapadla v plačilo na izplačilni dan ob dejstvu, da teh ur tožnik ni kompenziral. Zato je tožnik upravičen do zakonitih zamudnih obresti od vsakega plačilnega dne in ne šele od vložitve tožbe.

Utemeljena je pritožba tudi v delu, ki se nanaša na stroške postopka. Tožnik je namreč s pretežnim delom zahtevka uspel. Sodišče prve stopnje je napačno ocenilo doseženi uspeh strank in naložilo vsaki svoje stroške postopka. Tožnik je upravičen do povrnitve sorazmernega dela stroškov.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in v ugodilnem delu (1., 2. in 3. točki izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbi tožnika pa je delno ugodilo v delu 4. točke izreka izpodbijane sodbe, ki se nanaša na plačilo iz naslova opravljenih nadur v znesku 51.265,65 SIT in v 5. točki izreka, ki se nanaša na stroške postopka (355. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, ko je ugotavljalo naravo plačila za opravljene 103 dodatne ure, zato je dejansko stanje v zvezi s tem zahtevkom ostalo nerazčiščeno. V ponovljenem postopku mora sodišče prve stopnje razčistiti neskladje med plačanim in zahtevanim zneskom plačila za opravljene 103 ure (upoštevaje pri tem pravilo o dokaznem bremenu in 286. člen ZPP), nato pa od ustreznih mesečnih zneskov tožniku priznati zakonite zamudne obresti od zapadlosti do plačila. Ponovno naj odloči tudi o stroških postopka z upoštevanjem že do sedaj pretežnega uspeha tožnika v pravdi in tudi z upoštevanjem uspeha v še ne odločenem delu.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka (3. odstavek 165. člena ZPP).