Jedro

Zunajobravnavni senat ob odločanju o podaljšanju pripora ponovno preizkuša utemeljenost suma le, če se v postopku preiskave ugotovijo nova dejstva.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju je z uvodoma navedenim sklepom obdolženemu D.S. podaljšal pripor, odrejen iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Višje sodišče v Celju je pritožbo obdolženčeve zagovornice s sklepom II Kp 140/2009 z dne 9.6.2009 zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Zoper uvodoma navedeni sklep zunajobravnavnega senata Okrožnega sodišča v Celju je obdolženčeva zagovornica vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zagovornica je Vrhovnemu sodišču predlagala, da izpodbijani sklep razveljavi in pripor zoper obdolženca odpravi.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec, ki meni, da zahteva ni utemeljena, zaradi česar Vrhovnemu sodišču predlaga njeno zavrnitev.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu, ki se o njem ni izjavil, in njegovi zagovornici, ki je v izjavi ponovila navedbe iz zahteve za varstvo zakonitosti.

B.

5. V zahtevi za varstvo zakonitosti, v kateri vložnica ni konkretizirala, katere kršitve kazenskega zakona in določb kazenskega postopka sploh uveljavlja, je obdolženčeva zagovornica navedla, da sodišče utemeljenega suma ni dovolj obrazložilo ter da ni preizkušalo utemeljenosti suma po opravljenih preiskovalnih dejanjih, ko so bila ugotovljena nova dejstva, na podlagi katerih je obstoj utemeljenega suma zelo vprašljiv. Po določbi prvega odstavka 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji le na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Vložnik mora v zahtevi tudi konkretno navesti, v čem naj bi bile kršitve zakona, saj se v nasprotnem primeru sodišče do neobrazloženih navedb ne more opredeliti. Obdolženčeva zagovornica ni navedla, katera nova dejstva naj bi bila ugotovljena, zato se Vrhovno sodišče do takšne njene trditve ne more opredeliti. Zunajobravnavni senat ob odločanju o podaljšanju pripora ponovno preizkuša utemeljenost suma le, če se v postopku preiskave ugotovijo nova dejstva. Slednjih zunajobravnavni senat ni ugotovil, njegovo odločitev je potrdilo drugostopenjsko sodišče, zagovornica pa ni v ničemer izkazala obstoja novih dejstev. Zatrjevana kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

6. Nadalje je vložnica zahteve navedla, da pri obdolžencu ni podana ponovitvena nevarnost, da iz izpodbijanega sklepa ni razvidna presoja sodišča posameznih okoliščin, ki bi utemeljevale ponovitveno nevarnost. Sodišče po stališču vložnice ni ugotovilo in navedlo konkretnih okoliščin, iz katerih bi izhajala realna nevarnost, da bo obdolženec ponovil, saj je okoliščine, da je obdolženec brezposeln, specialni povratnik in odvisnik navedlo le na splošno; da sodišče ni obrazložilo nevarnosti, da bo obdolženec ponavljal dejanja, ki pomeni ogrožanje varnosti ljudi; in da sodišče ob uporabi načela sorazmernosti ni pretehtalo, ali je v konkretnem primeru varnost ljudi zaradi nevarnosti ponovitve določenega kaznivega dejanja ogrožena do te mere, da odtehta poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode. Po pregledu izpodbijanega sklepa Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče konkretiziralo vse okoliščine, ki so bile podlaga za utemeljitev ponovitvene nevarnosti. Da je obdolženec specialni povratnik, je konkretiziralo z navedbo šestih sodb Okrajnih sodišč v Celju in Ljubljani, s katerimi je bil obdolženec spoznan za krivega večjega števila kaznivih dejanj zoper premoženje (sklep, stran 2 in 3), ter da je kljub omenjenim obsodbam zoper njega vložena še obtožnica zaradi novih kaznivih dejanj zoper premoženje (sklep, stran 3, prvi odstavek). Sodišče je ponovitveno nevarnost utemeljilo tudi na podlagi ugotovitve, da je obdolženec odvisnik od prepovedanih drog in da potrebuje denar za pridobitev droge, da je brez zaposlitve in prejemnik socialne pomoči, vsako od teh okoliščin je tudi obrazložilo (sklep, stran 3, tretji in četrti odstavek), nato pa je na podlagi vseh zgoraj navedenih okoliščin zaključilo, da pri obdolžencu obstaja nevarnost ponovitve kaznivih dejanj (sklep, stran 4, prvi odstavek). V izpodbijanem sklepu je sodišče obrazložilo tudi, da je odreditev pripora neogibno potrebna, saj obdolženec ni storil le kaznivih dejanj zoper premoženje, ampak tudi kaznivo dejanje ropa, pri storitvi katerega je uporabil silo, s čimer je ogrozil ne samo varnost premoženja ljudi, ampak tudi varnost ljudi (sklep, stran 4, drugi odstavek). Poleg tega so bila kazniva dejanja velike tatvine po 3. in 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 po ugotovitvah sodišča storjena z nasilnim prodiranjem v zaprte prostore oziroma na posebno predrzen način. Končno je moč še ugotoviti, da je sodišče utemeljilo tudi sorazmernost pripora – po oceni zunajobravnavnega senata je to edini ukrep, s katerim je mogoče preprečiti nevarnost, da bo obdolženec ponavljal kazniva dejanja, podaljšanje pripora pa sorazmerno tudi z obdolženčevim ogrožanjem varnosti ljudi in njihovega premoženja (sklep, stran 4, tretji, četrti in peti odstavek). Ob povedanem Vrhovno sodišče ugotavlja, da zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

7. Vložnica zahteve z zatrjevanjem, da je sodišče napačno pravno kvalificiralo dejanje uporabe sile zoper S.B., ker se je obdolženec le branil pred ravnanjem oškodovanca, in da do kaznivega dejanja ropa sploh ni prišlo, da obdolženec ob storitvi kaznivega dejanja na škodo D.Z. ni uporabil vlomilskega orodja in da kaznivega dejanja na škodo A.P. ni storil na predrzen način, ne more uspeti. Zagovornica na tak način izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP). Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevane kršitve kazenskega zakona.

8. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da zahteva obdolženčeve zagovornice za varstvo zakonitosti ni utemeljena, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.