Jedro

Ker tožeča stranka ni dokazala, da je pravna naslednica prejšnje lastnice podržavljenega premoženja po 9.a členu ZDen, je bila njena zahteva za denacionalizacijo s sklepom upravnega organa prve stopnje utemeljeno zavržena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Celju, št. U 245/2000-16 z dne 7.5.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 24.7.2000, s katero je ta zavrnila njeno pritožbo zoper sklep Upravne enote C. z dne 21.6.2000, s katerim je navedeni organ zavrgel zahtevo tožeče stranke za denacionalizacijo podržavljenih nepremičnin, z.k. vložka št. 706 k.o. C. Prvostopni upravni organ je zahtevo zavrgel na podlagi 2. odstavka 68. člena ZUP/86, ker tožeča stranka po več zahtevah za dopolnitev denacionalizacijske vloge ni predložila listine, s katero bi izkazovala, da je pravna naslednica prejšnje lastnice, brez tega dokaza pa vloge za denacionalizacijo ni mogoče obravnavati, ker ni jasno, ali je zahtevek vložila upravičena oseba. Prvostopno sodišče je tožbo zavrnilo, ker je menilo, da je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, saj tudi po njegovem mnenju vloge, ki ne bi dokazovala upravičenosti osebe, ki jo je vložila, ni mogoče obravnavati.

Tožeča stranka vlaga pritožbo iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Navaja, da je svojo denacionalizacijsko vlogo postopno dopolnjevala glede na zahtevke upravnega organa. Predložila je vso dokumentacijo razen akta o pravnem nasledstvu po upravičencu. Navajanje sodišča, da gre za tožbeno novoto, ko tožeča stranka v tožbi navaja, da gre za neobstoječo dokumentacijo, je sprenevedanje sodišča. Navaja, da je 7.4. 1990 na 12. Kongresu ..., ki je bil prvi kongres ZSSS, prišlo do preimenovanja ZSS v ZSSS. Odločeno je bilo, da organizacija in organi ZSSS postanejo pravni nasledniki organizacije in organov ZSS. Vse, kar je tožeča stranka uspela pridobiti, je sodba Višjega sodišča v Ljubljani, II Cp 1788/90, ki je obravnavalo problematiko. Prvostopni organ pa je od tožeče stranke zahteval izdajo potrdila, ki bi ga lahko dobila le pri organih ali organizacijah, ki delujejo pod okriljem države, ki pa ji teh dokumentov niso dali. Ker jih ni mogla dobiti, prvostopni organ ni imel razloga, da je njeno vlogo zavrgel z razlago, da tožeča stranka ignorira pozive za dopolnitev zahteve. Tožeča stranka je zahtevala tudi razpis glavne obravnave in predlagala zaslišanje osebe, ki je neposredno sodelovala pri iskanju dokumentacije, sodišče pa je ocenilo, da ni pogojev za odločanje po določbah 61. člena ZUS, ter da izvajanje dokazov na obravnavi na odločitev ne bi imelo nikakršnega vpliva. Tudi takšno stališče je zgolj ignoranca reševanja problematike, ki nima zakonske podpore. Časovni zamik pri reševanju denacionalizacijskih zadev je problem upravičenca. Če pa se primer obravnava na tak način kot je ta, bo podržavljeno premoženje neupravičeno ostalo državi. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in tožbi ugodi, podredni predlog pa je, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne prvostopnemu sodišču v ponovno obravnavanje in odločanje.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča pravilna in zakonita. Na podlagi 2. odstavka 68. člena ZUP/86 upravni organ zavreže zahtevo stranke, če ta kljub opominu in opozorilu na posledice nepopolne vloge ne dopolni tako, da bi bila ta sposobna za obravnavanje.

Pravico do denacionalizacije imajo po Zakonu o denacionalizaciji (ZDen) tudi pravne osebe, če izpolnijo pogoje iz 9.a člena ZDen: če so zahtevek vložile najpozneje do 13.5.1995; če izkažejo, da so upravičenke, kar dokazujejo s tem, da so imele v času, ko je bilo premoženje podržavljeno, sedež na ozemlju Republike Slovenije, in če so (same oz. pravni nasledniki) ob uveljavitvi ZDen dne 7.12. 1991 delovale na območju Republike Slovenije. Pravno nasledstvo pa se presoja po pravu Republike Slovenije.

Tožeča stranka je po podatkih upravnih spisov sicer pravočasno vložila svoj zahtevek za denacionalizacijo, vendar je v njem navedla, da bo določene podatke poslala naknadno. K dopolnitvi vloge jo je upravni organ prve stopnje večkrat pozival in jo opozarjal na posledice, če vloga v roku ne bo dopolnjena. Ker tožeča stranka kljub več pozivom in podaljšanjem rokov za predložitev dokumentacije ni predložila dokazila, da bi bila pravna naslednica ZSJ, kateri je bila nepremičnina, ki se v tem postopku zahteva, podržavljena, in zato njene vloge za denacionalizacijo ni bilo mogoče obravnavati, je tudi po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru izpolnjen pogoj za zavrženje vloge po 2. odstavku 68. člena ZUS/86. Čeprav prvostopno sodišče kljub zahtevi tožeče stanke ni opravilo glavne obravnave, ne gre za bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu, saj to ni vplivalo na odločitev, ki je bila le procesne narave (4. odstavek 72. člena ZUS).

Ker torej pritožbeno sodišče meni, da v obravnavanem primeru niso podani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 73. člena ZUS.