Jedro

Iz zakonske ureditve izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolžnika (predvsem 2. točke 1. odstavka 271. člena ZFPPIPP) je nedvoumno razvidno, da je za uspešno izpodbijanje pomembno, da je bil stečajni dolžnik v času izpodbijanega pravnega dejanja insolventen. Če to stanje ne obstaja, se ga tudi upnik niti ne more zavedati. Ker v predmetni zadevi tako ni dokazano, da bi bila tožnica v času storitve izpodbijanega pravnega dejanja insolventna (temu zaključku pritožba, kot že rečeno, ne nasprotuje), sploh ne more biti podan subjektivni element izpodbojnosti. Ker morata biti za uspešno izpodbijanje izpolnjena tako objektivni kot tudi subjektivni element oz. pogoj izpodbojnosti, je tožbeni zahtevek pravilno oz. utemeljeno zavrnjen že na tej podlagi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje (v zvezi s sklepom o popravi) potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje v točki I izreka zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnica) zahteva: (1.) v razmerju med pravdnima strankama razveljavitev učinkov pogodbe o odstopu terjatev št. 1333/12 z dne 18. 7. 2012 v skupni višini 110.000,00 EUR proti stečajni masi in (2.) plačilo zneska 110.000,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi v stečajno maso tožnice. Hkrati je še odločilo, da je tožnica dolžna povrniti toženi stranki (v nadaljevanju: toženki) pravdne stroške v znesku 2.824,67 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka) in da tožnica sama krije svoje stroške postopka (točka III izreka).

- S sklepom o popravi je sodišče prve stopnje zgolj odpravilo pisno pomoto v 8. točki obrazložitve navedene sodbe, tako da je besedo „utemeljen“ nadomestilo z besedo „neutemeljen“.

2. Zoper sprejeto odločitev se pravočasno pritožuje tožnica iz pritožbenih razlogov nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava.

- Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da je toženka prejela izpolnitev stečajnega dolžnika šele s sklenitvijo sodne poravnave med toženko in družbo P. d.o.o. po sodni poravnavi z dne 20. 9. 2013, čeprav izpolnitev stečajnega dolžnika po predmetni pogodbi o odstopu terjatev predstavlja nastop učinkov cesije, do česar je prišlo pred zapadlostjo zadnjega obroka po kreditni pogodbi, sklenjeni med pravdnima strankama. V tem oziru je sodišče prve stopnje tudi zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer 1. točko tretjega odstavka 272. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP).

- Nadalje je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo tudi v zvezi z 2. točko tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP, saj je napačno tolmačilo, da je bistveno, kdaj je bila sklenjena predmetna cesijska pogodba in ne trenutek nastopa učinkov prenosa terjatev oz. trenutek nastanka terjatev. Navaja, da je ta merodajen trenutek nastopil v okviru obdobja zadnjih treh mesecev pred uvedbo postopka prisilne poravnave nad tožnico. Ob tem še dodaja, da tudi kolikor se sprejme koncepcija sodišča prve stopnje, da je realizacija podana s plačilom po sodni poravnavi, da je rok plačila po le-tej določen znotraj trimesečnega obdobja. Tudi v tem oziru je tako sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj plačila po sodni poravnavi ni štelo kot izpolnitve zakonskega dejanskega stanu po 2. točki tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP.

- Pritožbenemu sodišču po navedenem predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo pritožbene navedbe prereka kot neutemeljene in kot pravilnim pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne, tožnici pa naloži v plačilo njene stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu s 350. členom ZPP preizkusi pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po opravljenem preizkusu v navedenem obsegu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi na podlagi pravilno in popolnoma ugotovljenega dejanskega stanja sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, pri tem pa ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (2. odst. 350. člena ZPP).

6. V obravnavanem gospodarskem sporu tožnica kot stečajni dolžnik v skladu z 271. členom ZFPPIPP izpodbija pravno dejanje - med pravdnima strankama sklenjeno pogodbo o odstopu terjatev št. 1333/12 z dne 18. 7. 2012 (priloga A3 spisa), s katero je tožnica zavarovala plačilo svoje obveznosti s kreditne pogodbe št. 10796/12-310 (priloga A2 spisa). Zatrjuje, da je bila toženka na tej podlagi s strani odstopljenega dolžnika, družbe P. d.o.o., poplačana in terja vračilo tega zneska v stečajno maso. Toženka je zahtevku nasprotovala s trditvami o tem, da je bila predmetna tožba vložena prepozno, prerekala pa je tudi navedbe tožnice o obstoju objektivnega in subjektivnega pogoja izpodbojnosti. Trdila je še, da iz predloženih dokazil ne izhaja, da je bila tožnica v času sklenitve predmetne pogodbe o dostopu sploh insolventna.

7. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje zaključilo, da je bila izpodbojna tožba vložena pravočasno v šestmesečnem roku od objave oklica o začetku stečajnega postopka v skladu s prvim odstavkom 277. člena ZFPPIPP in da je bilo sporno izpodbojno dejanje - sklenitev pogodbe o odstopu terjatev - opravljeno v obdobju izpodbojnosti (znotraj 12 mesecev pred uvedbo postopka zaradi insolventnosti). Prav tako je presodilo, da je v konkretnem primeru izpolnjen objektivni pogoj izpodbojnosti, torej da je prišlo zaradi izpodbijanega pravnega dejanja in njegove realizacije do zmanjšanja čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika, kar ima za posledico manjše poplačilo ostalih upnikov (prva alineja 1. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP). Kljub temu je tožbeni zahtevek zavrnilo in sicer primarno iz razloga, ker tožnica ni izkazala, da je bila v času sklenitve izpodbijanega pravnega dejanja sploh insolventna, dodatno pa je še menilo, da tudi sicer ni izkazano, da je toženka v tem času vedela oz. bi morala vedeti za insolventnost tožnice in zato ni podan subjektivni pogoj izpodbojnosti (2. točka prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP).

8. Navedeni presoji prvostopenjskega sodišča v celoti pritrjuje tudi pritožbeno sodišče, ki hkrati glede na vsebino pritožbe kot bistveno ugotavlja, da tožnica sploh ne graja zaključka sodišča prve stopnje, da ni izkazano, da je bil stečajni dolžnik v času sklenitve izpodbijanega pravnega dejanja (torej na dan 18. 7. 2012) sploh insolventen, kar je predmet podrobne obrazložitve v točkah 22 in 23 izpodbijane sodbe.

9. Iz zakonske ureditve izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolžnika (predvsem 2. točke 1. odstavka 271. člena ZFPPIPP) je nedvoumno razvidno, da je za uspešno izpodbijanje pomembno, da je bil stečajni dolžnik v času izpodbijanega pravnega dejanja insolventen. Če to stanje ne obstaja, se ga tudi upnik niti ne more zavedati(1). Ker v predmetni zadevi tako ni dokazano, da bi bila tožnica v času storitve izpodbijanega pravnega dejanja insolventna (temu zaključku pritožba, kot že rečeno, ne nasprotuje), sploh ne more biti podan subjektivni element izpodbojnosti. Ker morata biti za uspešno izpodbijanje izpolnjena tako objektivni kot tudi subjektivni element oz. pogoj izpodbojnosti, je tožbeni zahtevek pravilno oz. utemeljeno zavrnjen že na tej podlagi.

10. Pritožbeno sodišče se glede na dejstvo, da je torej tožbeni zahtevek tožnice (in s tem tudi njena pritožba) neutemeljen že iz doslej navedenih razlogov, ni spuščalo v presojo pravilnosti zaključkov oz. presoje sodišča prve stopnje o siceršnji neizkazanosti subjektivnega pogoja izpodbojnosti oz. se vsebinsko glede tozadevnih (edinih) pritožbenih očitkov ni opredeljevalo.

11. Po obrazloženem je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Prav tako pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo tudi toženka, saj z navedbami ni pripomogla k razjasnitvi oz. odločitvi v tej zadevi na pritožbeni stopnji, zato sodišče druge stopnje teh stroškov ne ocenjuje kot potrebnih v smislu določbe 155. člena ZPP.

Op. št. (1) : tako tudi: sodba VSL I Cpg 1374/2012 z dne 12. 2. 2013.