Jedro

Podjetje v mešani lastnini ni družbena pravna oseba in je bližja pojmu civilne pravne osebe. Podjetju v mešani lastnini lahko po 8. členu ZPN družbena pravna oseba nepremičnino proda samo na javni dražbi, z neposredno pogodbo pa le, če javna dražba ni uspela, in to v roku enega meseca in ne pod izklicno ceno na javni dražbi. Posledica kršitve teh določil je ničnost kupoprodajne pogodbe (IV. odstavek 8. člena ZPN). Ničnost neke pogodbe se konkretizira s kondikcijskimi zahtevki, po katerih vsaka stranka vrne tisto, kar je dala. Ugotovitve oškodovanja družbene lastnine iz 48. člena ZLPP ne učinkujejo neposredno, ampak mora zatrjevano oškodovanje ugotoviti pristojno sodišče. Le v primerih iz 48a. člena ZLPP se oškodovanje družbene lastnine domneva in ga ni treba dokazovati.

Izrek

Pritožbi druge tožene stranke se ugodi in se sodba okrožnega sodišča razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo ničnost kupoprodajne pogodbe za poslovno stavbo, sklenjeno med prvo in drugo toženo stranko, razveljavilo kupoprodajno pogodbo za isto stanovanje med prvo in tretjo toženo stranko, ter odločilo, da so tožene stranke dolžne tožniku poravnati stroške pravdnega postopka v višini 404.333,30 tolarjev z zamudnimi obrestmi.

Citirano sodbo je druga tožena stranka izpodbijala s pravočasno pritožbo zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Izpodbija predvsem stališče, da se zasebna podjetja obravnavajo enako kot civilne pravne osebe, saj je bila prva tožena stranka podjetje v mešani lastnini in bi ji morali priznati status družbene pravne osebe. Predlagala je, naj sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa naj sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, priglasila pa je tudi stroške pritožbenega postopka.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena, vendar ne iz razlogov, ki jih navaja druga tožena stranka.

V predmetni zadevi ni sporno samo vprašanje, ali je prva tožena stranka kot družba v mešani lastnini družbena ali civilna pravna oseba, in v katerih primerih je lahko z neposredno pogodbo kupila nepremičnine v družbeni lastnini, temveč tudi dejstvo, ali je sploh prišlo do oškodovanja družbene lastnine in v zvezi s tem aktivna legitimacija tožeče stranke.

Prva tožena stranka je imela v času sklenitve obeh kupoprodajnih pogodb status podjetja v mešani lastnini, torej podjetja, ki je imelo delno družbeni in delno zasebni kapital. Po 3. členu Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Ur.l. RS št. 55/92, 7/93 in 31/93, v nadaljevanju ZLPP) je takšno podjetje spadalo med podjetja z družbenim kapitalom, kar pa ni isto kot imeti status družbenega podjetja. Slednje je podjetje, ki je v celoti v družbeni lastnini (I. odstavek 2. člena Zakona o podjetjih, Ur.l. SFRJ št. 77/88, 40/89, 46/90 in 61/90) in je zato družbena pravna oseba. Podjetje v mešani lastnini potemtakem ni družbena pravna oseba in je bližja pojmu civilne pravne osebe. Ob pomanjkanju izrecnega predpisa, kam uvrstiti podjetja v mešani lastnini, je treba določila, ki takšnemu podjetju postavljajo pogoje za pridobitev družbenega premoženja, razlagati teleološko. Namen 6. in 8. člena Zakona o prometu z nepremičninami (Ur.l. SRS št.19/76 in 42/86, ZPN) je zavarovati prehod nepremičnin iz družbene lastnine v zasebno sfero. Zato je treba na pravno osebo, ki je kupovala nepremičnine in je bila delno v zasebni lasti, gledati s tega stališča. Takšni pravni osebi lahko po 8. členu ZPN družbena pravna oseba, kot je prva tožena stranka, nepremičnino proda samo na javni dražbi, z neposredno pogodbo pa le, če javna dražba ni uspela, in to v roku enega meseca in ne pod izklicno ceno na javni dražbi.

Posledica kršitve teh določil je ničnost kupoprodajne pogodbe (IV.

odstavek 8. člena ZPN).

Vendar sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo materialnega prava, ko je ugodilo tožbenemu zahtevku zgolj na podlagi določil 8. člena ZPN in in 103. in 109. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ni pa upoštevalo določil 48. in 50. člena ZLPP. Zaradi tega se tudi ni opredelilo do za odločitev relevantnih dejstev, ali je sploh prišlo do oškodovanja družbene lastnine in v kakšni višini. Na pravilno uporabo materialnega prava pazi sodišče druge stopnje tudi po uradni dolžnosti, zato je po II. odstavku 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Družbeni pravobranilec - DP lahko po II. odstavku 50. člena ZLPP vloži tožbo samo, če na podlagi revizijskega poročila oceni, da je prišlo do oškodovanja družbene lastnine po 48. členu ZLPP. V tej zadevi je v revizijskem poročilu zabeleženo, da naj bi bile pri prodajah in nakupih nepremičnin v družbeni lastnini sklenjene škodljive pogodbe iz 6. alineje II. odstavka 48. člena ZLPP.

Ugotovitve oškodovanja družbene lastnine iz 48. člena ZLPP pa ne učinkujejo neposredno, ampak mora zatrjevano oškodovanje ugotoviti pristojno sodišče. Le v primerih iz 48a. člena ZLPP se oškodovanje družbene lastnine domneva in ga ni treba dokazovati. Če je bila predmetna nepremičnina prodana po tržni vrednosti, do oškodovanja družbene lastnine sploh ni prišlo in lahko ničnost uveljavljajo samo osebe iz 109. člena ZOR, med katere pa DP ne spada. Tožeča stranka ni niti izrecno zatrjevala niti dokazovala oškodovanja družbene lastnine, v revizijskem poročilu pa je o tem glede spornih kupoprodajnih pogodb izražena le domneva. Niti z besedo pa ni omenjena morebitna višina oškodovanja, ob kateri bi imele tožene stranke možnost nasprotnega dokazovanja, kar pomeni, da bi lahko trdile in dokazovale, da ugotovljena dejstva v revizijskem poročilu niso točna. V novem postopku naj sodišče prve stopnje upošteva tudi določila 48. in 50. člena ZLPP in se opredeli do oškodovanja družbene lastnine, od katerega je odvisna aktivna legitimacija tožeče stranke v smislu materialnopravnega vprašanja.

Tožečo stranko pa je treba opozoriti tudi na dejstvo, da je vložila zgolj ugotovitveno tožbo, kar ji omogoča posebni predpis, II.

odstavek 50. člena ZLPP. Ničnost neke pogodbe se konkretizira s kondikcijskimi zahtevki, po katerih vsaka stranka vrne tisto, kar je dala. Zato se postavlja vprašanje smiselnosti vložitve ugotovitvene tožbe, če lahko po 8. členu Zakona o družbenem pravobranilcu Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 69/95, v nadaljevanju ZDruP) DP zahteva tudi odpravo oškodovanja družbene lastnine. Ugotovitveni izrek namreč ni izvršljiv, in če bodo tožene stranke ostale pasivne, takšne sodbe ne bo mogoče prisilno izvršiti. Namen celotnega postopka pa je bil prav v tem, da se odpravi oškodovanje družbene lastnine, če ne prostovoljno pa z izvršbo.

Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu III. odstavka 166. člena ZPP.