Jedro

100. člen ZOR razlago spornih določil v korist druge pogodbene stranke ne predvideva le v primeru po eni pogodbeni stranki „vnaprej natisnjene vsebine pogodbe“, ampak tudi v primeru, ko je bila pogodba „kako drugače pripravljena ali predlagana od ene pogodbene stranke“.

Navedba izraza ara v oklepaju in pod narekovaji, pa še to v potrdilu, katerega pravna narava je sicer nejasna, je močan indic, da pravdni stranki spornega zneska nista šteli za aro. Že splošna določila ZOR o ari (predvsem 79. člen ZOR), ki se da ob sklenitvi pogodbe v znamenje, da je pogodba sklenjena, v obravnavani zadevi pa kupoprodajna pogodba (zaradi ovir na strani toženke, ki še ni bila lastnica spornih nepremičnin) še ni bila sklenjena, utemeljujejo zaključek, da je bil sporni znesek dan zgolj kot predujem kupnine.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločitvi o podrednem tožbenem zahtevku (drugi odstavek 1. točke izreka) v prvi alineji izreka spremeni tako, da se temu delu podrednega zahtevka ugodi in je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 1.319,37 (tisoč tristo devetnajst 37/100)EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje (15.5.2007) dalje do plačila.

V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu (prvi odstavek 1. točke izreka, druga alineja drugega odstavka 1. točke izreka ter 2. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 161,70 (sto enainšestdeset 70/00 EUR njenih pritožbenih stroškov.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od toženke terjal plačilo 2.503,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 600.000,00 SIT od vložitve tožbe do 31.12.2006 ter od zneska 2.503,76 EUR od 1.1.2007 dalje do plačila, ter plačilo 250,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 60.000,00 SIT od 27.11.2001 do 31.12.2006 ter od zneska 250,38 EUR od 1.1.2007 pa do plačila, in zahteval povrnitev pravdnih stroškov. Zavrnilo pa je tudi podrejeni tožbeni zahtevek na plačilo 1.319,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje pa do plačila ter na plačilo 250,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 60.000,00 SIT od 27.11.2001 do 31.12.2006 ter od zneska 250,38 EUR od 1.1.2007 pa do plačila, in na povrnitev pravdnih stroškov (1. točka izreka sodbe). Nadalje je odločilo, da tožnik nosi sam svoje stroške postopka (2. točka izreka sodbe). S hkrati z izpodbijano sodbo izdanim sklepom, ki pa ni predmet pritožbe, je sodišče prve stopnje sklenilo, da se sodne takse v znesku 35,68 EUR, katerih plačila je oproščena toženka, naložijo v plačilo tožniku.

Zoper prvostopno sodbo se po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožnik. V okviru zatrjevanega pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja tožnik sodišču prve stopnje očita, da je v nasprotju z njegovo izpovedbo prvostopno sodišče zmotno zaključilo, da naj bi bilo potrdilo z dne 1.12.2000 „vnaprej natisnjena vsebina“, čeprav je tožnik izpovedal, da je sicer potrdilo res pisal sam, vendar v navzočnosti toženke ob sprotnem dogovarjanju vsebine zapisanega. Nesprejemljiv pa je tudi prvostopni zaključek, da tožnik ni razumel pomena are. Sodišče prve stopnje naj bi nadalje nepopolno raziskalo dejansko stanje, saj ni razjasnilo, zakaj je toženka, ki je zatrjevala, da je kot podjetnica ločila med pojmom avans in ara, podpisala potrdilo, v katerem sta bila navedena oba pojma. Pri zavrnitvi podrednega tožbenega zahtevka naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj je spregledalo, da je tožnik neposredno na naroku vložil pripravljalno vlogo z modifikacijo tožbenega zahtevka in postavitvijo podrednega zahtevka skupaj z dokazom – izračunom obresti za podredni zahtevek, ki ga je sodišče prve stopnje celo izvedlo, zato je v nasprotju z listinami v spisu prvostopni zaključek o zavrnitvi podrednega zahtevka zaradi izostanka navedenega dokaznega predloga. Sicer pa toženka na podredni zahtevek sploh ni odgovorila, torej ga ni prerekala, zato bi moralo sodišče prve stopnje glede podrednega zahtevka zaradi pasivnosti toženke izdati zamudno sodbo. Ker je zapis „ara“ v predmetni punktaciji („potrdilu“) obstoječ, bi bilo po prepričanju tožnika ob nespornem dejstvu dejanske izročitve denarja in glede na izpoved obeh pravdnih strank o poznavanju pomena are, ob pravilni uporabi materialnega prava potrebno upoštevati načelo „pacta sunt servanda“ in torej primarnemu tožbenemu zahtevku ugoditi. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe, podrejeno pa njeno spremembo ter priglaša pritožbene stroške.

Toženka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve v smislu drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih niti v pritožbi smiselno uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno in dovolj popolno ugotovilo pravno relevantno dejansko stanje, vendar pa na njegovi podlagi ni sprejelo pravilnega materialnopravnega zaključka o podrejenem tožbenem zahtevku, kar je v tem delu narekovalo spremembo prvostopne odločitve.

Ker se pritožbena graja bistvene kršitve procesnih pravil nanaša le na odločitev o podrejenem tožbenem zahtevku, je potrebno najprej odgovoriti na grajo zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, ki ju je tožnik v pritožbi zatrjeval v povezavi z odločitvijo o primarno postavljenem tožbenem zahtevku. S slednjim je tožnik od toženke najprej zahteval vrnitev dvojne are in že plačanega zneska na račun kupnine ter stroškov izdelave izvedenskega mnenja, po modifikaciji tožbenega zahtevka ob upoštevanju po toženki že vrnjenega zneska tožnikovih plačil skupaj z obrestmi za hranilne vloge na vpogled pa je tožnik s primarnim tožbenim zahtevkom zahteval le še plačilo zneska ene are (600.000,00 SIT oz. 2.503,76 EUR) ter stroškov izdelave izvedenskega mnenja (60.000,00 SIT oz. 250,38 EUR), oboje skupaj s pripadki. Sodišče prve stopnje se je pri odločanju o utemeljenosti primarno postavljenega tožbenega zahtevka najprej ukvarjalo z vprašanjem pravne narave po tožniku plačanega zneska 600.000,00 SIT. Iz med pravdnima strankama sklenjenega pisnega dogovora z dne 1.12.2000, ki sta ga naslovili kot potrdilo, je sodišče prve stopnje pravilno povzelo, da je toženka v tej listini potrdila „prejem 600.000,00 SIT kot del kupnine oz. plačilo avansa („are“) za prodajo...“. Zaradi spora o tem, ali naj bi ta znesek predstavljal aro, kot je to trdil tožnik, ali pa plačilo predujma, kot je to zatrjevala toženka, se je sodišče prve stopnje pravilno lotilo razlage navedenega spornega določila med pravdnima strankama dogovorjenega „potrdila“ ter po tem, ko v skladu z 99. členom Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR iz uporabljenih izrazov ni uspelo izluščiti skupnega namena pogodbenikov v zvezi s pravno naravo spornega zneska, prešlo na naslednje interpretacijsko pravilo, ki ga za razlago nejasnih določil v posebnih primerih predvideva 100. člen ZOR. Ta določa, da se v primeru, če je bila pogodba sklenjena po vnaprej natisnjeni vsebini ali je bila pogodba kako drugače pripravljena ali predlagana od ene pogodbene stranke, nejasna določila razlagajo v korist druge stranke. Pri ugotavljanju dejanske podlage za uporabo navedenega zakonskega določila naj bi po prepričanju pritožbe sodišče prve stopnje le-to ugotovilo zmotno (in posledično zmotno uporabilo materialno pravo). Na podlagi izpovedbe toženke, da je imel tožnik ob srečanju v lokalu potrdilo že napisano ter da sta ga le skupaj pregledala, govorila pa sta le o avansu in ne o ari, ter na podlagi izpovedbe tožnika, da je potrdilo sestavil („pisal“) on sam, je namreč sodišče prve stopnje zaključilo, da je potrebno nejasna določila potrdila v skladu s 100. členom ZOR razlagati v korist druge pogodbene stranke, torej toženke. Pritožba sicer pravilno opozarja na dobesedno izpovedbo tožnika v zvezi z okoliščinami pisanja spornega potrdila, iz katere izhaja, da je tožnik potrdilo pisal sam, vendar v navzočnosti toženke ob sprotnem dogovarjanju vsebine zapisanega. Vendar pa po prepričanju sodišča druge stopnje izpostavljena niansa tožnikove izpovedbe ne vpliva na pravilnost izpodbijanega prvostopnega zaključka. 100. člen ZOR namreč razlago spornih določil v korist druge pogodbene stranke ne predvideva le v primeru po eni pogodbeni stranki „vnaprej natisnjene vsebine pogodbe“, ampak tudi v primeru, ko je bila pogodba „kako drugače pripravljena ali predlagana od ene pogodbene stranke“. Že iz v sodbi sodišča prve stopnje pravilno povzete vsebine tožnikove izpovedbe tudi po prepričanju sodišča druge stopnje izhaja, da je imel večjo vlogo pri sestavljanju spornega potrdila, predvsem pa pri uporabi spornih izrazov avans in („ara“) prav tožnik, ki je tudi po lastni izpovedbi sporno potrdilo pisal (pri čemer sta „vsebino potrdila dorekla s toženko skupaj oz. je večino predlagal tožnik“ - izpovedba na list. št. 50). Interpretacija spornih določil v korist toženke je po obrazloženem tudi po prepričanju sodišča druge stopnje materialnopravno pravilna.

Ob tem sodišče druge stopnje še dodaja, da bi bilo do enakega rezultata, da je namreč sporni znesek predstavljal predujem in ne aro, mogoče priti ob nekoliko širši uporabi razlagalnega pravila iz 99. člena ZOR. Ni namreč mogoče spregledati, da sta pravdni stranki v potrdilu znesek 600.000,00 SIT opredelili kot „del kupnine oziroma plačilo avansa („are“)“. Navedba izraza ara v oklepaju in pod narekovaji, pa še to v potrdilu, katerega pravna narava je sicer nejasna (sodišče prve stopnje ga je opredelilo kot punktacijo oz. osnutek pisne pogodbe, nedvomno pa ni šlo za sklenitev kupoprodajne pogodbe, ki naj bi bila glede na vsebino potrdila med pravdnima strankama šele sklenjena), je močan indic, da pravdni stranki spornega zneska nista šteli za aro. Že splošna določila ZOR o ari (predvsem 79. člen ZOR), ki se da ob sklenitvi pogodbe v znamenje, da je pogodba sklenjena, v obravnavani zadevi pa kupoprodajna pogodba (zaradi ovir na strani toženke, ki še ni bila lastnica spornih nepremičnin) še ni bila sklenjena, utemeljujejo zaključek, da je bil sporni znesek dan zgolj kot predujem kupnine. Kot takega naj bi ga po lastni izpovedbi razumela tudi toženka, zato se sodišču prve stopnje ni bilo potrebno ukvarjati z v pritožbi izpostavljenim vprašanjem, zakaj je toženka potrdilo, ki je v svojem besedilu vendarle vsebovalo oba izraza (avans in ara), vseeno podpisala.

Vse obrazloženo (ter odsotnost izrecne pritožbene graje zavrnitve dela primarno postavljenega tožbenega zahtevka na plačilo stroškov izvedenskega mnenja, ki ga je sodišče druge stopnje preizkusilo tudi z vidika po uradni dolžnosti upoštevnih pritožbenih razlogov, pa le-teh ni zasledilo) je narekovalo zavrnitev pritožbe zoper odločitev o primarno postavljenem tožbenem zahtevku in v tem delu potrditev prvostopne sodbe (353. člen ZPP).

Pritožba pa utemeljeno izpostavlja nepravilnost prvostopne odločitve o podrejeno postavljenem tožbenem zahtevku v delu, v katerem je tožnik terjal plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneskov 600.000,00 SIT in 115.000,00 SIT od plačila teh zneskov do njune vrnitve (od 1.12.2000 oz. 2.10.2001 pa vse do 26.9.2002, ko je toženka ta zneska skupaj z obrestmi na hranilne vloge na vpogled vrnila), zmanjšano za po toženki že plačane obresti za hranilne vloge na vpogled. Da bi bil tožnik do plačila zakonskih zamudnih obresti za opravljena plačila vse do trenutka njihove vrnitve upravičen, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo na strani 5 obrazložitve svoje sodbe, na kar se sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju v celoti sklicuje. Tožnik je sam izračunal znesek zamudnih obresti, do katerega naj bi bil upravičen, in v taki višini postavil svoj podredni tožbeni zahtevek na plačilo 1.319,37 EUR. Čeprav obračuna obresti pripravljalni vlogi, v kateri je tak podredni zahtevek postavil, tožnik ni priložil, kot to pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje (s tem v zvezi je neutemeljena pritožbena graja, ki v okviru pritožbenega razloga bistvene kršitve procesnih pravil zatrjuje nasprotno), pa samo zaradi tega sodišče prve stopnje še ne bi smelo zavrniti tega dela podrejeno postavljenega tožbenega zahtevka. Tožnik namreč v svoji pritožbi utemeljeno izpostavlja, da toženka tako podrejeno postavljenemu tožbenemu zahtevku ni oporekala, saj se pravzaprav o njem sploh ni izjasnila. Ker gre torej za neprerekana dejstva, ki jih v skladu z v praksi sprejetim stališčem pravne teorije ni potrebno dokazovati, bi moralo sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava podrejenemu tožbenemu zahtevku na plačilo zakonskih zamudnih obresti od opravljenih plačil, zmanjšanih za že plačane obresti po obrestni meri za hranilne vloge na vpogled, v višini 1.319,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila ugoditi. Njihove višine sicer sodišče prve stopnje ni moglo preizkusiti, kar pa tudi ni bilo potrebno, saj ji toženka ni oporekala. Vse pravkar obrazloženo je v skladu 4. točko 358. člena ZPP narekovalo spremembo prvostopne sodbe v tem delu (1.alineja drugega odstavka 1. točke sodbe).

Glede odločitve o tudi v podrednem zahtevku zajetih stroških izvedenskega mnenja pa velja enako kot že zgoraj obrazloženo.

Sprememba prvostopne odločitve je v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP narekovala odločitev o stroških vsega postopka. Tožnik je po spremenjeni odločitvi s svojim (podrejeno postavljenim) tožbenim zahtevkom glede na sporno vrednost (2.754,13 EUR) uspel v obsegu 47,9%. Ker sta torej obe pravdni stranki uspeli v približno enakem odstotku, toženki pa v postopku na prvi stopnji pravdni stroški niso nastali, je sodišče druge stopnje v skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da krije tožnik sam svoje stroške postopka na prvi stopnji. Taka je bila že odločitev sodišča prve stopnje (2. točka izreka), zato jo je sodišče druge stopnje obdržalo v veljavi.

Pritožbeni uspeh tožnika znaša 47,9 %, zato mu je dolžna v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP in prvim odstavkom 155. člena ZPP toženka v tem obsegu povrniti njegove priglašene in za pritožbo potrebne stroške. Le-ti znašajo: pritožba 375 tč. oz. 172,12 EUR (in ne priglašenih 500 tč.), 2% materialnih stroškov, 20% DDV in taksa za pritožbo 126,88 EUR, kar znaša skupaj 337,56 EUR. Upoštevaje pritožbeni uspeh je dolžna toženka povrniti tožniku 161,70 EUR njegovih pritožbenih stroškov.