Jedro

A.A. je bil sprejemnik ponudbe za objavljeno ceno. Imel je najvišji vrstni red v smislu 23. člena ZKZ, torej je upravičen do odobritve sklenjene kupoprodajne pogodbe. Dolžan je, ker je sprejel ponudbo, plačati dogovorjeno kupnino. Neplačilo kupnine ne spremeni dejstva ugotovljenega vrstnega reda sprejemnikov ponudbe, ta pa tožnika uvršča na nižje mesto kot kupca A.A.

Izrek

Tožba se zavrne.

Tožnik je dolžan povrniti stranki z interesom A.A. stroške postopka v višini 347,70 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo odobril prodajno pogodbo, ki so jo dogovorili in sklenili B.B., C.C., D.D., E.E., vsi kot prodajalci in A.A. kot kupec, in katere predmet so nepremičnine, označene s parc. št. 1249, 1250, 1253, 2689, 2690, 2507 in 2506, vse k.o. …, vl. št. 121, do 1/1, za kupnino 80.000,00 EUR. V obrazložitvi je navedel, da sta sprejela ponudbo F.F. in A.A., ki sta oba uveljavljala prednostno pravico kot kmeta in mejaša. V postopku se je ugotovilo, da ima prednostno pravico za nakup A.A. pred F.F.. Upravni organ vlogi F.F. z odločbo z dne 18. 11. 2011 za odobritev pravnega posla ni ugodil, ta se je zoper odločitev pritožil, drugostopni organ je pritožbo zavrnil, Upravno sodišče pa je s sodbo, I U 938/2011 z dne 17. 4. 2012, tožbo zavrnilo. Sodba je postala pravnomočna dne 17. 4. 2012. Glede na navedeno izdaja izpodbijano odločbo.

Drugostopni organ je pritožbo tožnika zavrnil. Tožnik ni izkazal, da bi bil mejaš, saj je parcelo, za katero je zatrjeval, da meji s prodajano, pridobil z darilno pogodbo šele 6. 1. 2011, ko je zemljiškoknjižno sodišče prejelo njegov predlog za vpis, torej po sprejemu ponudbe.

Tožnik v tožbi navaja, da se ne strinja s prvostopno odločbo. Kot interesent za predmetna zemljišča, za katera je že plačal aro in del kupnine, je po prejeti informaciji, da naj bi bila za isto zemljišče sklenjena še ena prodajna pogodba s A.A., o tem povprašal prodajalce. Njihov odgovor je bil, da je bila pogodba z njim sklenjena na podlagi zavajajočih informacij s strani drugega kupca, v njej navedena dejanja o že plačani kupnini pa niso izpolnjena, zato jim je kupec zagotovil umik prodajne pogodbe. Sodišču predlaga, da o postopku podpisovanja pogodbe in o resničnosti pogodbenih navedb povpraša prodajalce in njihove pooblaščence. Za dokaz, da prodajna pogodba ne ustreza dejanskemu stanju, prilaga izjavo G.G. na zapisniku Upravne enote Novo mesto, kateri v celoti pritrjuje D.D., in iz katere je jasno, da se omenjena zemljišča niso ponujala v prodajo za več kot 44.000,00 EUR. Meni, da bi moral upravni organ omenjeni izjavi vzeti na znanje in zaradi neresnične pogodbe pravni posel zavrniti. Kolikor upravni organ meni, da za to ni pristojen, pa bi moral zaradi suma kaznivega dejanja, katero je bilo s podpisom pogodbe očitno storjeno, le-to naznaniti organom pregona. Smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Stranka z interesom v tem postopku A.A. je na tožbo odgovoril ter predlagal zavrnitev, ostale stranke z interesom na tožbo niso odgovorile.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.

Tožba ni utemeljena.

Tožnik ugovarja odobritvi pravnega posla, sklenjenega med prodajalci in A.A. Že iz sodbe sodišča I U 938/2011 izhaja, da je ob konkurenci sprejemnikov ponudbe upravni organ dolžan uporabiti 23. člen Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ) in ugotoviti, kdo od sprejemnikov ponudbe ima najvišji vrstni red. Ugotovitveni postopek v zadevi je pokazal, da to ni bil tožnik, pač pa A.A., kar ga upravičuje do odobritve sklenjene kupoprodajne pogodbe.

Ugovori, ki jih v tožbi tožnik navaja, niso relevantni za postopek odobritve pred upravno enoto. A.A. je bil sprejemnik ponudbe za objavljeno ceno. Imel je najvišji vrstni red v smislu 23. člena ZKZ, torej je upravičen do odobritve sklenjene kupoprodajne pogodbe. Dolžan je, ker je sprejel ponudbo, plačati dogovorjeno kupnino. Kolikor kupnine v višini, navedeni v ponudbi, ne bo plačal, mu prodajalci niso dolžni izstaviti zemljiškoknjižnega dovolila, na podlagi katerega bi se lahko vpisal v zemljiško knjigo kot lastnik. Možna je tudi dajatvena tožba s strani prodajalcev za poplačilo kupnine. Neplačilo kupnine bi bilo lahko tudi razlog za razveljavitev pogodbe, vendar bi bili nato prodajalci dolžni ponovno objaviti ponudbo. Vse navedeno pa je v sferi prodajalcev in ne tožnika. Neplačilo kupnine ne spremeni dejstva ugotovljenega vrstnega reda sprejemnikov ponudbe, ta pa tožnika uvršča na nižje mesto kot kupca A.A. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

O stroškovnem zahtevku stranke z interesom (vprašanje stroškov strank z interesom v ZUS-1 ni urejeno) je sodišče odločalo na podlagi določbe 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporablja v postopku v upravnem sporu. Prvi odstavek 154. člena ZPP določa, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki njenemu intervenientu povrniti stroške. V predmetnem upravnem sporu je stranka z interesom nastopala na strani toženke. Ker tožnik s tožbo zoper toženkin akt ni uspel, je stranki z interesom dolžan povrniti stroške, odmerjene z analogno uporabo Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, povečane za 22 % DDV.