Jedro

Pogoj za zahtevek iz neopravičene obogatitve je (poleg obogatitve, prikrajšanja in vzročne zveze) odsotnost pravnega temelja. Odsotnost pravnega temelja je bistveni element neopravičene obogatitve. Za obstoj neopravičene obogatitve pa morajo biti izpolnjeni vsi pogoji oziroma vse predpostavke.

O pravnomočno razsojeni stvari (res iudicata) govorimo takrat, kadar sta zahtevka (o katerem je že bilo pravnomočno odločeno in zahtevek o katerem odločamo) identična, če sta v obeh sporih podani subjektivna istovetnost in objektivna istovetnost tožbenih zahtevkov. Sodišče mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti o tem ali je stvar že pravnomočno razsojena, in če ugotovi, da je pravda začeta o zahtevku, o katerem je že bilo pravnomočno odločeno, zavrže tožbo (drugi odstavek 319. člena ZPP).

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanjem delu, v točki I. izreka razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo primarni in podredni tožbeni zahtevek v že razsojenem delu v višini 107.630,94 EUR (točka I. izreka) ter štelo za umaknjeno tožbo v točki II. zahtevka, da je druga toženka dolžna umakniti izvršbo zaradi izterjave 387.784,28 EUR, ki teče zoper tožnika pred Okrajnim sodiščem v Novi Gorici pod opr. št. 0174 In 208/2011 ter je v postopek v tem delu ustavilo (točka II. izreka).

Nadalje je sodišče prve stopnje s sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da je prva toženka dolžna drugi toženki plačati 302.035,06 EUR z dogovorjenimi obrestmi in drugimi nadomestili, določenimi s Kreditno pogodbo št. P 01506/07 z dne 3. 4. 2007 ter z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 409.666,00 EUR od 7. 6. 2007 do plačila, druga toženka pa je dolžna ta znesek prevzeti, presežek plačila pa nakazati tožniku (točka III. izreka) ter zavrnilo še podredni tožbeni zahtevek, da je prva toženka dolžna plačati tožniku 302.035,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila ter ji povrniti pravdne stroške (točka IV. izreka) in nazadnje odločilo, da je tožeča stranka dolžna prvi toženki povrniti 5.557,46 EUR pravdnih stroškov v 15. dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka V. izreka).

2. Zoper sklep se v delu, v katerem je bil primarni in podredni tožbeni zahtevek zavržen v že razsojenem delu 107.630,94 EUR (točka I. izreka) ter v celoti zoper sodbo (III., IV. in V. izreka) pravočasno po svojem pooblaščencu pritožuje tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) s predlogom za njuno spremembo oziroma podrejeno za njuno razveljavitev. Glede delno zavrnjenega primarnega in podrejenega tožbenega zahtevka v znesku 107.630,94 EUR, ko sodišče prve stopnje zaključi, da gre v tem delu za pravnomočno razsojeno stvar, pritožba navaja, da je s tem bila storjena bistvena kršitev določbe drugega odstavka 319. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sklepa. Ne gre za pravnomočno razsojeno stvar, saj je bila v pravdi I P 719/2011 (v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cp 1201/2012) tožena stranka zgolj P. d.d., v razmerju do katere se je zatrjevala neupravičena obogatitev, medtem ko se v konkretni pravdi zatrjuje, da je neupravičeno obogatena prva toženka (druga Z.M. II d.d.), ker se podlaga nakazila denarnih sredstev tožnika na TRR prve toženke ni uresničila. Prav tako je bila storjena bistvena kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj so protispisne navedbe sodišča v točki 12 obrazložitve sodbe, da naj bi bil tožbeni zahtevek tožnika postavljen v smislu neveljavne kreditne pogodbe, s čimer je sodišče ponovno spregledalo bistvo konkretne pravde, ki je v tem, da se namen nakazila denarnih sredstev prvi toženki z dne 11. 6. 2007 ni realiziral oziroma se podlaga tega nakazila ni uresničila (s čimer je podana bistvena kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), saj tožnik ni lastnik poslovnega deleža v družbi P. d.o.o. Edini namen nakazila je bil nakup poslovnega deleža v družbi V. oziroma P. d.o.o. Uresničeno je bilo torej nekaj (nakazilo izvršeno oziroma kredit prenakazan) glede na pričakovano podlago (nakup poslovnega deleža), ki pa se ni uresničila, za kar mora prva toženka vrniti znesek tožniku na način, da ga nakaže drugi toženki, hkrati pa mora druga toženka ta znesek sprejeti. Podredni zahtevek pa je postavljen na način, da je dolžna vtoževani znesek prva toženka plačati tožniku. Meni, da je bila njegova trditvena podlaga v pravdi jasna, če pa je sodišče morebiti menilo, da temu ni tako, bi bilo dolžno izvesti materialno procesno vodstvo (285. člena ZPP). Nadalje pritožba izpostavlja drugo pravdno zadevo, ki se vodi pod III P 481/2012, ki naj bi bila identična konkretni pravdi, le da tam prvi tožnik (A.Š., ki je sklenil kreditno pogodbo za 59.916,00 EUR) nastopa kot kreditojemalec (v tej zadevi pa nastopa tožnik kot kreditojemalec) ter podrobno pojasnjuje zaključke sodišča v citirani pravdni zadevi, v kateri je bila sprejeta popolnoma drugačna odločitev kot v predmetni zadevi. Sodišče izda nezakonito sodno odločbo, če z njo odloči drugače, kot sicer odloča v primerljivih primerih gre za kršitev pravice do enakega varstva pravic v postopku po 22. členu Ustave Republike Slovenije in s tem tudi pravice enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave Republike Slovenije, in takšna je odločitev v predmetni zadevi. V nadaljevanju pritožba ponovno (skupaj najmanj 8-krat ponavlja isto), da je bil namen nakazila denarnih sredstev po kreditni pogodbi prvi toženki (da bi tožnik postal družbenik družbe V. d.o.o. oziroma P. d.o.o.) izključno za nakup poslovnega deleža (v družbi P. d.o.o.), medtem ko je prva toženka ta denarna sredstva, kljub temu, da s tožnikom ni bil sklenjen dogovor, da se lahko uporabijo za drug namen, uporabila za obnovo igralnice, pri čemer do nakupa poslovnega deleža tožnika v družbi V. oziroma kasneje P. d.o.o. ni prišlo. To pomeni, da je bilo nekaj izpolnjeno (denarna sredstva nakazana) glede na pričakovano podlago (nakup poslovnega deleža), ki pa se ni uresničila, s čimer je prišlo do prikrajšanja na strani tožnika in obogatitve za znesek vlaganj na strani prve toženke, ki je denar vložila v obnovo igralnice, s tem pa dejansko investirala v lastno družbo, s čimer je povečevala svoj lastniški delež. Navaja, da je šele tekom drugega sodnega postopka (II P 719/2011 v zvezi z I Cp 1201/2012) prva toženka tožniku ponujala odkup deleža, takrat pa igralnica ni več delovala, C.P. je bil pred stečajem. O tem, da ni bil sklenjen dogovor, da se denarna sredstva uporabijo za namen obnove igralnice, kar je tožena stranka (očitno meri s tem na prvo toženko) zatrjevala tekom postopka na prvi stopnji, ni predložila nobenega listinskega dokazila. Iz pisma o nameri in Aneksa št. 1 k pogodbi o nakupu poslovnega prostora je razvidno, da je bil interes tožnika pridobitev lastništva delnic v družbi C.P. d.d.. Namen pridobitve kredita za nakup poslovnega deleža v družbi P. d.o.o. je razviden tudi iz listine (priloga 27), da se zneska 59.916,00 EUR in 409.666,00 EUR vodita pri prvi toženki kot kapitalski vložek, hkrati pa tudi iz dopisa takratnega direktorja prve toženke z dne 28. 3. 2010, da sta dne 7. 6. 2007 v obliki avansa plačala denarni znesek v navedeni višini dva izmed vlagateljev in iz kreditne pogodbe, kjer je dogovorjena zastava na 34% deležu družbe V. d.o.o. (kasneje P. d.o.o.). Zmotno je materialnopravno stališče sodišča, da naj bi šlo za družbo civilnega prava (990. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ). Navedbe o obstoju družbe civilnega prava prve toženke so podane samo za potrebe tega postopka, sodišče jim je nekritično sledilo, da so se za uresničitev skupnega namena dogovorili, da k skupnemu projektu s svojim denarnim prispevkom pristopi tudi tožnik, in da zaradi prenove igralniških prostorov denarna sredstva prispeva tudi tožnik. Slednje v postopku ni izkazano (zgolj v drugo prilagojena izpovedba priče Zorič ne more predstavljati verodostojnega dokaza). Tožnik ni nikdar soglašal, da bi se nakazilo denarnih sredstev uporabilo za namene prenove, če pa je prva toženka v te namene denar porabila, ga je porabila brez soglasja tožnika. Poleg tega tožnik ni postal nikoli družbenik družbe P. d.o.o., niti ni imel na tak način možnosti soodločanja v tej družbi, niti ni bil član organa vodenja v njej, tako ni bil seznanjen oziroma ni imel vpliva na sklepanje kreditnih pogodb, ki jih je v spis vložila tožena stranka, in ki jih je na strani prve toženke sklepal tedanji direktor P.Z. Priglaša pritožbene stroške.

3. Prva toženka je odgovorila na pritožbo tožnika, v kateri navaja, da se v celoti strinja s sodbo sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da so bili vsi dogovori glede namena kredita in nakazila denarja prvi toženki del širšega projekta med tožnikom, prvo toženko in A.Š. V točki 13. obrazložitve je ugotovilo, da „je tožeča stranka potrdila, da je šlo za projekt, da je poskušala, da bi bil projekt čim bolj uspešen (list. št. 164) in tudi ni zanikala, da je bila predsednik uprave C. v Poreču in da je do konca upala, da bo prišla do svojega deleža (list. št. 173 do 174).“ Tožnik je izpovedal tudi, da je opravljal funkcijo predsednika uprave brez pogodbe in brez plačila, vse z namenom, da bi projekt uspel (list. št. 164), zato je tudi potrdil (str. 20 in 21 zapisnika z dne 7. 4. 2015), da se je udeležil pogovorov o prodaji C.P. v Hamburgu, ker je pričakoval kupnino, do kupnine od prodaje poslovnega deleža pa je upravičen izključno lastnik le-tega, ne pa predsednik uprave družbe, katere poslovni delež je predmet prodaje. Tožnik je na prvi stopnji nesporno priznal, da je C.P. v posledici stečaja že izbrisan iz sodnega registra, kar pomeni, da prva toženka nikakor ni mogla biti neupravičeno obogatena, ampak prav nasprotno, prva toženka je s poslom, ki je bil realiziran na pobudo tožeče stranke kot mentorja projekta C.P. kot poslovna priložnost na Hrvaškem oškodovana in to v bistveno višjem znesku kot tožnik. Citira sodno prakso v zvezi z institutom neupravičene pridobitve.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Najprej je potrebno povedati, da je pritožbeno sodišče zadevo obravnavalo kljub temu, da je druga toženka izbrisana iz sodnega registra in pripojena k prevzemni družbi - D. d.d. po Pogodbi o pripojitvi z dne 3. 2. 2016.1 Do prekinitve postopka je namreč prišlo po tem, ko so bila v pritožbenem postopku opravljena že vsa procesna dejanja, oziroma so potekli vsi roki zanje ter je bilo potrebno izdati zgolj še odločbo. Pritožbeno sodišče je sicer odločalo še na seji senata, vendar je izdaja odločbe na njem procesno dejanje, zato kljub temu, da je pritožbeno sodišče izdalo odločbo v času po prekinitvi postopka, s tem ni ravnalo v nasprotju z določbo 214. člena ZPP. Drugi stavek drugega odstavka 214. člena določa izjemo od pravila, da ne more sodišče opravljati nobenih pravdnih dejanj vse dokler traja prekinitev postopka, in sicer določa, da lahko sodišče, če je prekinitev nastala po koncu glavne obravnave, še izda odločbo na podlagi te obravnave, smiselno pa velja to tudi za pritožbeni postopek.2

6. Po vrnitvi zadeve iz pritožbenega sodišča se bo moralo sodišče prve stopnje ukvarjati s prekinitvijo postopka zaradi prenehanja druge toženke kot pravne osebe oziroma z njenim pravnim nasledstvom.3 O pritožbi zoper sodbo (točka III in IV. izreka izpodbijane sodbe ter posledično točka V. izreka - stroškovna odločitev):

7. Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo tako primarni kot podrejeni tožbeni zahtevek, tožniku pa naložilo plačilo pravdnih stroškov.

8. Preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje pri svojem odločanju ni storilo kršitev postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 339. člena istega zakona, tudi ne tistih, na katere se smiselno sklicuje pritožba in kar bo predmet nadaljnje obrazložitve. Po oceni sodišča druge stopnje je bilo dejansko stanje v celoti in popolnoma ugotovljeno, ugotovljena so bila vsa pravno odločilna dejstva ter posledično sprejeta pravilna materialnopravna odločitev s prepričljivimi in argumentiranimi razlogi, ki jih v izogib ponavljanju sodišče druge stopnje v celoti povzema. Kot odgovor na pritožbena izvajanja dodaja naslednje:

9. Po primarnem tožbenem zahtevku naj bi prva toženka plačala drugi toženki 302.035,06 EUR z dogovorjenimi obrestmi, medtem ko naj bi po podrednem zahtevku prva toženka plačala tožniku isti znesek, vendar slednjega z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe.

10. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje so naslednje: - tožnik in druga toženka sta pred notarjem dne 3. 4. 2007 sklenila kreditno pogodbo P01506/07 (v nadaljevanju kreditna pogodba), na podlagi katere je dobil tožnik gotovinski kredit 410.000,00 EUR, ki ga je moral koristiti najkasneje do 30. 4. 2007 (vrniti pa do 2. 9. 2013), - istočasno je bilo med strankama dogovorjeno zavarovanje kredita in posledično sklenjena pogodba o zastavi nepremičnin dne 5. 4. 2007 v notarskem zapisu SV 264/07, - namen kredita je v kreditni pogodbi določen kot gotovinska poraba, - druga toženka je tožniku po njegovem naročilu na račun prve toženke (dne 7. 6. 2007) nakazala znesek kredita, - tožnik je nekaj časa po sklenitvi kreditne pogodbe kredit odplačeval (obročna plačila), nato pa ga nehal plačevati, - kreditna pogodba in sporazum nista nična (sodba Okrožnega sodišča v Mariboru II P 719/2011 z dne 10. 7. 2012 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cp 1201/2012 z dne 15. 1. 2012), niti ju tožnik ni izpodbil, - obstajal je dogovor glede namena kredita, ki je bil del širšega (skupnega) projekta med tožnikom, prvo toženko in A.Š. v smeri ustanovitve vmesne družbe (kasneje ustanovljena P. d.o.o.), ki bi upravljala s C. v Poreču (pravilno: C.P. d.d. - priloga B5), - tožnik je zavestno investiral v skupni projekt, z željo in v upanju, da projekt uspe, - prva toženka je pripravila družbeno pogodbo, v kateri je določila deleže investitorjev (tudi tožnika), do realizacije katere kasneje ni prišlo, - prva toženka je v drugem pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Mariboru (II P 719/2011) ponujala tožniku odkup deleža v ustanovljeni (vmesni) družbi P. d.o.o. (katere ustanoviteljica in izključna lastnica je prva toženka), - ustanovljena je bila družba P. d.o.o. (ki obstaja še danes), ki je izključna, 100% lastnica družbe C.P. d.d. (ki je sedaj v stečaju), - prva toženka je tožnika imenovala v poslovodne organe C.P. d.d., tožnik je bil predsednik uprave C.P. d.d., - prva toženka je pridobila delnice C.P. d.d. (preko P. d.o.o.).

11. Na podlagi vseh navedenih in pravno odločilnih dejstev je ugotoviti, da tožnik ni dokazal, da bi bila kreditna pogodba (in sporazum) nična, niti da bi bila razveljavljena, razvezana ali razdrta,4 ter da na tej podlagi ni sprejel ničesar.

12. V posledici navedenega je odločitev sodišča prve stopnje, ko je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim tožnik zahteva, da prva toženka plača drugi toženki denarni znesek, ni utemeljen, saj toženki med seboj (niti druga toženka do prve toženke oziroma prva toženka do druge toženke) nimata nobene obveznosti, k le temu ju ne zavezuje noben pravni posel oziroma dogovor.

13. Nakazilo kredita je bilo po odredbi tožnika namenoma izvršeno na račun prve toženke iz razloga poslovnega sodelovanja tožnika in prvo toženke v skupnem projektu glede prevzema družbe C.P. d.d. (tožnik je bil namreč iniciator in idejni vodja projekta, kako priti do igralnice C.P. d. d. v Poreču in torej pobudnik tega projekta, v katerega je tudi investiral z zneskom spornega kredita, očitno z namenom pridobiti kasnejšo udeležbo na dobičku). Kljub temu, da je bila ustanovljena družba P. d.o.o. preko prve toženke, ki je prevzela C.P. d.d. in postala njena izključna lastnica, se odkup le te in investiranje vanjo očitno ni izkazal za uspešen poslovni projekt, saj je C.P. d.d. sedaj v stečaju (njena izključna lastnica pa še vedno P. d.o.o.). Res je sicer, kot trdi tudi tožnik v svoji pritožbi, da je želel s svojim deležem (zneskom pridobljenega kredita od druge toženke) investirati v poslovni projekt, nato pa pridobiti delež v igralnici, vendar je očitno ta posel kasneje propadel, sicer pa, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje in kar tožnik v pritožbi ne prereka, je bil delež družbe P. d.o.o. tožniku tekom postopka pred Okrožnim sodiščem v Mariboru v zadevi II P 719/2011 s strani prve toženke ponujan, vendar le ta tega ni sprejel. 14. Sodišče druge stopnje tudi ne dvomi v razloge sodišča prve stopnje, ko le to na podlagi dokazne ocene izvedenih dokazov ugotavlja, da je prva toženka pripravila tudi družbeno pogodbo (990. člen OZ)5, v kateri je določila deleže investitorjev (med katerimi je bil tožnik) ter kasneje do realizacije le te ni prišlo. Očitno iz razloga, ker predvideni prevzem C.P. d.d. preko družbe P. d.o.o., sicer je uspel, ni pa pokazal predvidenega (želenega) poslovnega uspeha, kar izhaja tudi iz dejstva, da je navedena delniška družba sedaj v stečaju.

15. Sodišče druge stopnje ne dvomi v ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bil tožnik ves čas informiran o vseh dogodkih v zvezi s C.P. d.d., saj je priča P.Z., takratni direktor prve toženke, ki je s tožnikom ves čas sodeloval (česar tožnik v pritožbi ne prereka), povedal, da je tožnik moral delovati iz ozadja iz razloga zanj še obstoječe konkurenčne klavzule, zaradi katere ni smel biti viden, vendar pa je skupaj z A.Š. (ki je bil tudi investitor, v sicer manjšem deležu kot tožnik ter kasneje direktor C.P. d.d. ter prvo toženko) imel namen iz ozadja obvladovati C.P. d.d.. Da je temu tako nedvomno izkazujejo tudi v spis predložene listine, kot na primer dopis tožnika z dne 6. 10. 2006 (B2) „Hrvaška kot poslovna priložnost za igralniško dejavnost“ (na katerega se sedaj v pritožbi sklicuje tožnik) ter tožnikov dopis z dne 1. 6. 2011 (B3) naslovljen na drugo toženko. Navedbe prve toženke o skupnem projektu in poslovnem sodelovanju je prepričljivo potrdila priča P.Z., njen takratni direktor, njegova izpovedba je skladna, zato ni dvomiti v njegovo verodostojnost, ki je ne morejo omajati pritožbena izvajanja, da mu je sodišče nekritično sledilo. Dejstvo, da so morali (vsi sodelujoči) za izvedbo načrtovanega projekta ustanoviti vmesno družbo (P. d.o.o.) in zagotoviti tudi ustrezna sredstva zanj, za zagon igralniške dejavnosti v C.P. d.d., in da je torej obstajalo poslovno sodelovanje s tožnikom z določenim namenom. Tožnik je za izvedbo projekta prispeval velik finančni znesek (410.000,00 EUR), očitno v prepričanju, da se mu bo ta vložek kasneje obrestoval. Sodišče druge stopnje ne dvomi v zaključek sodišča prve stopnje, da je obstajal dogovor o skupnem projektu, katerega cilj ni bil dosežen zaradi tega, ker ni prišlo do razcveta igralništva, temveč je le-ta propadel. 16. Prav tako pa tožnik ni dokazal utemeljenosti podrejeno postavljenega zahtevka, da mu je prva toženka dolžna plačati denarni znesek, saj je prva toženka ravnala skladno s sklenjenim dogovorom ter z vloženimi denarnimi sredstvi ravnala v skladu z dogovorom. Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje tožnikovim trditvam, da je z denarnimi sredstvi (denarnim prispevkom) želel pridobiti poslovni delež v družbi P. d.o.o., vendar pa je očitno, da zaradi slabe poslovne poteze (v kateri je ves čas sodeloval), ko je sedaj C.P. d.d. v stečaju, tega očitno ne želi sprejeti, čeprav P. d.o.o. še zmeraj obstaja in je 100% lastnik C.P. d.d. 17. Tožnik zaradi plačila 410.000,00 EUR prvi toženki ni bil neupravičeno prikrajšan oziroma prva toženka s plačilom tega zneska prvi toženki ni bila neopravičeno obogatena v smislu 190. člena OZ.6

18. Pogoj za zahtevek iz neopravičene obogatitve je (poleg obogatitve, prikrajšanja in vzročne zveze) odsotnost pravnega temelja. Odsotnost pravnega temelja je bistveni element neopravičene obogatitve. Za obstoj neopravičene obogatitve pa morajo biti izpolnjeni vsi pogoji oziroma vse predpostavke.7

19. Tožnik je v postopku zatrjeval, da je izpolnil nekaj (plačal 410.000,00 EUR prvi toženki) glede na pričakovano pravno podlago, zato zahteva vračilo (kondikcijo8). Tožnik v postopku v bistvu zatrjuje, da je do neupravičene obogatitve prišlo zaradi tega, ker je nekaj izpolnil glede na pričakovano podlago (odkup poslovnega deleža P. d.o.o.), ki pa se kasneje ni uresničila, zato izročeno zahteva nazaj s to tožbo.

20. Ugotoviti je, da financiranje prve toženke s strani tožnika ni bil goli nakup poslovnega deleža P. d.o.o. (tega tožnik v postopku ni dokazal), temveč vložek, ki je bilo poleg ostalih vložkov (s strani prve toženke in A.Š.) potreben za ustanovitev vmesne družbe P. d.o.o. (ki je bila ustanovljena in je še danes obstoječa) in zagotovitev sredstev, ki ga je slednja potrebovala za zagon igralniške dejavnosti po prevzemu C.P. d.d.. Zaradi očitno nedobrih poslovnih potez je kasneje po prevzemu igralnice s strani P. d.o.o., igralnica propadla (sedaj je družba v stečaju). Na strani prve toženke ni prišlo do neupravičene obogatitve, saj tožnik ni dokazal, da ni storila tega, kar so se dejansko, kot sodišče verjame prvi toženki, dogovorili (direktor prve toženke, tožnik in A.Š.) najprej ustanoviti vmesno družbo, ki je nato prevzela igralnico. Prva toženka je svoj del dogovora izpolnila, tožnik pa (očitno zaradi slabih poslovnih rezultatov) kasneje ni pristopil k sicer že pripravljeni družbeni pogodbi in tudi ni sprejel ponujenega deleža družbe P. d.o.o. Tožnik torej ni dokazal elementa obogatitve na strani prve toženke, ki je ena izmed predpostavk, ki morajo biti kumulativno podane, da lahko govorimo o neopravičeni obogatitvi, zato že iz tega razloga zahtevek ni utemeljen.

21. Sodišče druge stopnje se do vseh ostalih pritožbenih izvajanj, ki niso v ničemer pravno odločilna ne bo posebej opredeljevalo, saj je bilo o bistvenem odgovorjeno v zgornjih razlogih. Pripominja le še, da v obravnavani zadevi ne gre za neenakopravno obravnavanje v smislu kršitve pravice do enakega varstva pravic v postopku in pravice enakosti pred zakonom, ker je bilo v drugi zadevi (III P 481/2012), ki naj bi bila potrditvi pritožbe identična konkretni pravdi, pravnomočno odločeno drugače. Sodišče namreč v pravdnem postopku odloča v mejah postavljenih zahtevkov (načelo dispozitivnosti - 2. člen ZPP), pri svojem odločanju pa je vezano na trditveno in dokazno podlago pravdnih strank (ki je seveda lahko v vsakem obravnavanem primeru drugačna), svoje zaključke pa sprejme na podlagi celovite dokazne ocene izvedenih dokazov (8. in 215. člen ZPP), kar vse ima za posledico drugačno odločitev, kot jo je sodišče sprejelo v podobni zadevi v sodni praksi.

22. V posledici navedenega pritožba zoper sodbo ni utemeljena, sodišče druge stopnje jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje (točka III., IV. in V. izreka) potrdilo. Odločitev temelji na določbi 353. člena ZPP.

O pritožbi zoper sklep (točka I. izreka izpodbijanega sklepa):

23. Sodišče prve stopnje je zavrglo primarni in podredni tožbeni zahtevek v že razsojenem delu, v višini 107.630,94 EUR (medtem ko je s sodbo v točki III. in IV. zavrnilo primarni in podrejeni tožbeni zahtevek za znesek 302.035,06 EUR tako v razmerju do prve toženke kot v razmerju do druge toženke).

24. Odločitev sodišča o zavrženju primarnega in podrednega tožbenega zahtevka za 107.630,94 EUR temelji na dejstvu, da gre v tej višini za že pravnomočno razsojeno stvar (res iudicata), na katero mora paziti sodišče ves čas postopka po uradni dolžnosti (drugi odstavek 319. člena ZPP). Ugotovilo je, da je zadeva v tem obsegu že pravnomočno razsojena s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru II P 719/2011 z dne 10. 7. 2012 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cp 1201/2012 z dne 15. 1. 2013 (dokazni listini B1 in B14 v spisu).

25. O pravnomočno razsojeni stvari (res iudicata) govorimo takrat, kadar sta zahtevka (o katerem je že bilo pravnomočno odločeno in zahtevek o katerem odločamo) identična, če sta v obeh sporih podani subjektivna istovetnost in objektivna istovetnost tožbenih zahtevkov.9 Sodišče mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti o tem ali je stvar že pravnomočno razsojena, in če ugotovi, da je pravda začeta o zahtevku, o katerem je že bilo pravnomočno odločeno, zavrže tožbo (drugi odstavek 319. člena ZPP).

26. Pritožbeno sodišče po pregledu citirane prvo in drugostopenjske sodbe ugotavlja, da je v zadevi, ki je tekla pred Okrožnim sodiščem pod II P 719/2011, na strani tožeče stranke nastopal B.T. (ki je tudi v obravnavani zadevi tožeča stranka), na strani tožene stranke pa je nastopala P. d.d. (v obravnavani zadevi druga toženka), postopek pa je tekel zaradi ugotovitve ničnosti Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve SV 264/07 in Kreditne pogodbe št. P01506/7 z dne 5. 4. 2007 oziroma zaradi razveze slednjih (tožbeni zahtevek).

27. Že iz zgoraj navedenega izhaja torej, da stranka v postopku pred Okrožnim sodiščem v Mariboru II P 719/2011 ni bila tudi Z.M. II, d.d. (prva toženka v naši zadevi), kar pomeni, da v razmerju med tožnikom in njo ne obstaja pravnomočna odločitev sodišča, saj med njima ni tekel postopek, na katerega se sodišče prve stopnje sklicuje. Ni torej podana subjektivna identiteta spora. Zato je odločitev o zavrženju (dela) tožbenega zahtevka zoper prvo toženko iz navedenih razlogov nepravilna.

28. Je pa res, da je tekel pravdni postopek pred sodiščem pod II P 719/2011 med tožnikom in P. d.d. (kot toženko), od katere je tožnik s tožbo zahteval ugotovitev ničnosti oziroma razvezo med njima sklenjene kreditne pogodbe (in sporazuma), s čimer pa ni uspel, kar pomeni, da je bilo o tem pravnomočno razsojeno. Zahtevka v obravnavani zadevi in v zadevi II P 719/2011 nista identična. V obravnavani zadevi zahteva tožnik od prve toženke, torej od M. II, d.d., da znesek (409.666,00 EUR) nakaže tretji osebi, to je drugi toženki oziroma P. d.d., ki naj bi bila dolžna ta znesek prevzeti in po poplačilu kredita po kreditni pogodbi z dne 3. 4. 2007, preplačilo oziroma presežek le tega vrniti tožniku. Ob primerjanju obeh zadev je torej ugotoviti, da ni podana objektivna identiteta oziroma istovetnost obeh tožbenih zahtevkov. Zato je odločitev o zavrženju tega dela tožbenega zahtevka zoper drugo toženko napačna.

29. V posledici vsega navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da ne gre za že pravnomočno razsojeno stvar v obsegu plačila 107.630,94 EUR ter je sodišče prve stopnje napačno uporabilo procesno določbo drugega odstavka 319. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve v navedenem obsegu, s čimer je podana kršitev postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Za meritorno odločitev tudi v tem obsegu v razmerju do prve toženke in druge toženke ni bilo procesne ovire v obliki pravnomočno razsojene stvari. Zato je bilo potrebno v tem delu pritožbi ugoditi ter sklep sodišča prve stopnje (točka I. izreka sklepa) razveljaviti ter zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje (3. točka 365. člena ZPP).

30. V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje tožbo tudi v obsegu, v katerem jo je zavrglo, vsebinsko (meritorno) obravnavati ter odločiti tudi o tem delu tožbenega zahtevka.

31. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (četrti odstavek 163. člena ZPP).

1 Sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani Srg 2016/7526 z dne 19. 2. 2016. 2 V. Rijavec in drugi, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 311 (komentar k 207. členu ZPP). 3 V. Rijavec in drugi, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 293 do 305 (komentar k 205. členu ZPP). 4 Če je bila izpolnjena obveznost na podlagi pogodbene zaveze, podlage za uporabo 190. člena OZ ni, če se hkrati ne zatrjuje in dokaže, da je pogodbena podlaga odpadla, ker je pogodba nična, razveljavljena, razvezana ali razdrta (sodba VSRS II Ips 313/2011 z dne 18. 9. 2014). 5 Z družbeno pogodbo se dve ali več oseb zaveže, da si bodo s svojimi prispevki prizadevale doseči z zakonom dopustni skupni namen, tako kot je določeno s pogodbo. 6 (1) Kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. (2) Z obogatitvijo je mišljena tudi pridobitev koristi s storitvijo. (3) Obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. 7 Predpostavke za utemeljenost zahtevka neopravičene obogatitve po 190. členu OZ so obogatitev (okoriščenje), prikrajšanje na škodo drugega, vzročna zveza ter odsotnost pravnega temelja. 8 Za kondikcijo (prehod premoženja z izpolnitvenim dejanjem brez pravne podlage) gre, kadar se izpolni nedolg, bodisi zato, ker podlage za izpolnitev sploh ni bilo (pogodbe sploh ni ali je neveljavna), ali je v začetku obstajala, pa je kasneje odpadla (na primer prenehanje pogodbenega razmerja zaradi odstopa) oziroma je bilo nekaj izpolnjeno glede na pričakovano podlago, ki se ni uresničila - Ada Polajner Pavčnik in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, str. 43 do 47. 9 O subjektivni istovetnosti govorimo takrat, kadar v obeh pravdah nastopata isti stranki, o objektivni pa takrat, kadar sta v obeh pravdah istovetna tožbena zahtevka (istovetnost primerjalnih zahtevkov pa se določa po njuni podlagi, ki je podana, kadar sta pravna razmerja v obeh pravdah po vsebini in nastanku enaka) - sklep VS RS II Ips 274/2011 z dne 12. 9. 2014.