Jedro

V primeru pravočasno vloženega predloga za izdajo začasne odredbe po 1. in 11. členu ZLPP je lastninsko preoblikovanje mogoče, če otvoritvena bilanca podjetja, predložena v postopku preoblikovanja, ne zajema stvari ali lastninskega deleža, zavarovanega s pravnomočno začasno odredbo, ali po pisnem sporazumu med upravičencem in zavezancem o izločitvi sredstev oz. o prenosu lastninskega deleža na Sklad RS za razvoj.

Izrek

1. Tožbi F.I. ml. se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za ekonomske odnose in razvoj Republike Slovenije z dne 14.5.1996. 2. Tožba tožnice M. (I.) I. se zavrže.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo prvega tožnika zoper odločbo Agencije Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo z dne 15.11.1995, s katero je pod 1. točko izreka sprejela predloženi program lastninskega preoblikovanja podjetja K., z 2. točko pa razveljavila svojo odločbo št. ... z dne 6.7.1995. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je razveljavila odločbo z dne 6.7.1995 in na podlagi 6. odstavka 20. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP, Uradni list RS, št. 55/92, 7/93, 91/93, 32/94 odl.US, 1/96) odobrila predloženi, zaradi objektivnih okoliščin spremenjeni program lastninskega preoblikovanja. Tožena stranka ugotavlja, da je v skladu s 1. odstavkom 15. člena ZLPP Agencija ugotovila vsa, za odobritev programa lastninskega preoblikovanja podjetja pomembna dejstva in upoštevala tudi vsa tista, ki se nanašajo na zavarovanje pravic bivših lastnikov in njihovih dedičev. Podjetje se do pravnomočne odločitve o predlogu za izdajo začasne odredbe iz 10. člena ZLPP ne more lastninsko preoblikovati po tem zakonu na stvareh in lastninskem deležu, na katerega se nanaša predlog, razen če se z upravičencem pisno sporazume o izločitvi sredstev oz. o prenosu delnic na sklad po 1. odstavku 13. in 14. ZLPP. Tožena stranka ugotavlja, da predloženi program ni spremenjen v delu, s katerim so iz lastninskega preoblikovanja izločena sredstva, ki jih je prva tožeča stranka uveljavljala v denacionalizacijskem postopku in torej v delu, ki ga smiselno izpodbija v pritožbi. Iz listinske dokumentacije v zvezi z denacionalizacijskim zahtevkom, predlogom za izdajo začasne odredbe in programom podjetja je razvidno, da je podjetje iz lastninskega preoblikovanja izločilo nepremičnine parc. št. ..., v skupni izmeri 2.869 m2, vse vpisane pri vl. št. 308 k.o. Š., hkrati je podjetje zavarovalo lastniški delež premoženja, ki ga ni moč vrniti v naravi in predstavlja 525.191 DEM ali 31.871.000,00 SIT (po tečaju 61,15 SIT za 1 DEM na dan 1.1.1993), izdalo 31.871 delnic z nominalno vrednostjo 1.000 SIT za 1 delnico in jih v skladu z 12. členom ZLPP preneslo na Sklad RS za razvoj. Obe zavarovanji in izločitev sredstev je prva tožeča stranka zahtevala v predlogu za izdajo začasne odredbe. Tožena stranka nadalje na podlagi vpogleda v bilančni obrazec stanja iz otvoritvene bilance na dan 23.5.1995 ugotavlja, da je podjetje iz lastninskega preoblikovanja izločilo sredstva po začasni odredbi v višini 7.987.000,00 SIT in lastni deleži (začasna odredba - 12. člen zakona) v višini 31.871.000,00 SIT. Na podlagi določila 1. odstavka 15. člena ZLPP je po ugotovitvi tožene stranke Agencija pravilno ugotovila, da so izpolnjeni pogoji za lastninsko preoblikovanje podjetja v delu, ki se ne nanaša na obseg premoženja po denacionalizacijskem zahtevku oz. pravočasno vloženem predlogu za izdajo začasne odredbe. Tožena stranka še ugotavlja, da je v programu lastninskega preoblikovanja podjetja napačno navedena izmera parc. št. ... in sicer poslovna stavba v izmeri 25 m2, v izmeri 48 m2 in dvorišče v izmeri 703 m2, kar se pravilno glasi 793 m2. Ker je seštevek posameznih površin pravilen in znaša skupaj 2.896 m2, je tožena stranka mnenja, da gre le za tiskovno napako, ki na odločitev o zadevi nima vpliva. Pritožbeni ugovor, da tožnik s podjetjem ni uredil medsebojnih razmerij, saj denacionalizacijski postopek v času odločanja še ni bil zaključen, tožena stranka zavrača z ugotovitvijo, da to na lastninsko preoblikovanje podjetja ne vpliva, saj se podjetje lastnini le v tistem delu, ki se ne nanaša na premoženje, zajeto s predlogom za izdajo začasne odredbe. Po ugotovitvah tožene stranke so pravice denacionalizacijskih upravičencev, kljub izdani odločbi Agencije o dovolitvi lastninskega preoblikovanja podjetja v delu, ki se ne nanaša na predlog za izdajo začasne odredbe, v celoti zavarovane.

Tožeči stranki v tožbi poudarjata, da 1. odstavek 15. člena ZLPP določa, da se do pravnomočnosti odločitve o predlogu za izdajo začasne odredbe, podjetje (zavezanec) ne more lastninsko preoblikovati, razen če se z upravičencem pisno sporazume o izločitvi sredstev oz. prenosu delnic na sklad po 1. odstavku 13. in 14. člena tega zakona. Agencija pa je izdala zavezancu odločbo o soglasju za lastninsko preoblikovanje, ne da bi bila predhodno izdana pravnomočna začasna odredba v zavarovanje zahtevka upravičenca v procesu lastninskega preoblikovanja oz. sklenjen pisni sporazum. Prav tako niso bile izpolnjene vse zahteve upravičenca oz. tožečih strank, podane v predlogu o začasni odredbi. Tožena stranka je, namesto da bi vse te pomanjkljivosti odpravila, ugotovila, da je zavezanec v procesu lastninjenja izpolnil vse zahteve upravičenca s tem, da je izločil nepremičnine, čeprav je pri parc. št. ... navedena napačna izmera, ki jo tožena stranka šteje za pomoto in kljub izločitvi sredstev v višini 31.871.000,00 SIT, skratka, da je izpolnil pogoje, ki so zahtevani v 15. členu ZLPP. Dejstvo je, da začasna odredba ob izdaji odločbe ni bila pravnomočna, da med upravičencem in zavezancem ni bil sklenjen pisni sporazum glede zavarovanja sredstev in, da zavezanec ni upošteval vseh zahtev iz predloga o začasni odredbi in ni zavaroval valorizirane vrednosti premoženja od 1.1.1993 do izdaje odločbe o denacionalizaciji. Prav tako tožena stranka ni upoštevala stališča Ustavnega sodišča RS v odločbi, s katero je odpravilo besedilo na koncu 1. alinee 9. člena Uredbe o pripravi programa preoblikovanja in o izvedbi posameznih načinov lastninskega preoblikovanja podjetij, iz katerega izhaja, da zavezanci v denacionalizacijskih postopkih, ki z upravičenci niso dosegli soglasja o izločitvi stvari oz. lastninskega deleža, odločbe pristojnih upravnih ali sodnih organov o zavarovanju pa še niso postale pravnomočne, ne morejo izkazati, da je družbeni kapital, ki je predmet lastninskega preoblikovanja, nesporen. Takim podjetjem je v skladu z ZLPP začasno, do pridobitve predpisanega dokaza, onemogočeno lastninsko preoblikovanje. Tudi v tem primeru začasna odredba še ni pravnomočna in tudi ni sklenjen sporazum oz. v celoti rešen predlog upravičenca o izdaji začasne odredbe. Tožeči stranki sta mnenja, da je odločba Agencije, ki ne upošteva vseh zakonskih pogojev ob lastninjenju, nezakonita. Poleg tega pa Agencija tožečih strank ni enakopravno obravnavala kot stranki v postopku lastninjenja. Predlagata, da sodišče izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da 1. odstavek 15. člena ZLPP prepoveduje lastninsko preoblikovanje podjetja le na delu premoženja, to je na stvareh in na lastninskem deležu, ki so predmet pravočasno vloženega predloga za izdajo začasne odredbe, ne pa v preostalem delu. V nasprotnem primeru bi bilo lastninsko preoblikovanje podjetja onemogočeno vse do zaključenega postopka denacionalizacije, kar bi v nekaterih primerih pomenilo še leta. Z izpodbijano odločbo je odločeno le o nespornem delu premoženja, ki ni predmet predloga za izdajo začasne odredbe v postopku denacionalizacije. Tožena stranka ni spregledala, da začasna odredba v postopku denacionalizacije ni bila izdana oz. da ni pravnomočna, ter da ni bil sklenjen pisni sporazum, ki ga predvideva 1. odstavek 15. člena ZLPP. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe izrecno poudarila, da Agencija v času izdaje ni razpolagala s pravnomočno začasno odredbo ali pisnim sporazumom. Odločitev o tem, ali so v skladu z zakonom izločeni in zavarovani vsi zahtevki ter pravice tožečih strank, je tožena stranka oprla na listine v spisu, pri čemer je bil glede obsega in višine, bistvenega pomena obseg predloga za izdajo začasne odredbe. Z izpodbijano odločbo tožniku ni nastala nikakršna škoda. Tožena stranka je ugotovila, da podjetje v programu lastninskega preoblikovanja in iz bilance izloča vse, kar je prva tožeča stranka zahtevala v predlogu in kar podjetju nalaga zakon. Zato je tožena stranka še vedno mnenja, da je podjetje v celoti zavarovalo vse pravice tožečih strank. Pravnomočna začasna odredba tožniku ne bi dala nič večjega zavarovanja kot ga že ima, saj lahko pristojni organ odloči le v okviru zahtevka. Trditve, da bi moral biti zahtevek zavarovan tako, da bi bil znesek, določen na dan 1.1.1993, valoriziran za čas od 1.1.1993 do izdaje odločbe v postopku denacionalizacije, nima zakonske podlage. Po mnenju tožene stranke sme in mora Agencija in tožena stranka odločati le o sredstvih in deležih, v obsegu in višini kot izhaja iz bilance stanja na dan 1.1.1993. Zgolj dejstvo, da je z odločbo Ustavnega sodišča RS odpravljen del besedila (1. alinea 9. člena uredbe) ne more imeti avtomatično za posledico odpravo vsake odločbe, ki je bila izdana kdajkoli prej, posebej še, če z odločbo ustavnega sodišča odpravljeno besedilo sploh ni bilo pravna podlaga izpodbijani odločbi. Kar zadeva status stranke v postopku, je bil tožniku ta priznan, saj sta ga kot stranko obravnavala oba pristojna organa. Med postopkom so bile v skladu z zakonom zavarovane vse pravice tožnika, ki izhajajo iz denacionalizacije, kot stranka v postopku se je zoper odločbo Agencije pritožil in o pritožbi je bilo odločeno z izpodbijano odločbo. Glede na vse navedeno sta tožena stranka in Agencija v skladu z določili ZLPP, v postopku lastninskega preoblikovanja podjetja izdali pravilno in zakonito odločbo. Z izpodbijano odločbo je bila potrjena odločba Agencije, da je podjetju dovoljeno predlagano lastninsko preoblikovanje, a šele potem, ko je podjetje iz lastninskega preoblikovanja izločilo in zavarovalo pravice in zahtevek tožnika, tako kot jih je zahteval sam. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo v celoti zavrne.

Prizadeta stranka K. v odgovoru na tožbo navaja, da se tožnik pritožuje na vse odločbe in sklepe, ki jih izdajo organi. Poudarja, da je v procesu lastninskega preoblikovanja in priprave programa izločila nepremičnine in hkrati rezervirala lastninski delež, ki ga ni mogoče vrniti v naravi. Tako so izločene vse nepremičnine parc. št. ... in del parc. št. ..., vse vpisane pri vl. št. 308 k.o. Š. . Vse navedene parcele so bile z delno odločbo Oddelka za proračun in družbene dejavnosti Občine L. št. ... z dne 5.10.1994 prenesene v začasno upravljanje tožniku. Toda tožnik se je tudi na to odločbo pritožil. V podjetju so zavarovali tudi lastninski delež premoženja, ki ga ni mogoče vrniti v naravi in predstavlja 521.191 DEM ali 31.871.000,00 SIT (po tečaju 61,15 SIT za 1 DEM na 1.1.1993). V tem deležu je ugodeno zahtevi, čeprav je v njem zajeta tudi odškodnina za zmanjšano vrednost zgradb v višini 364.465 DEM in na katero podjetje ne bo pristalo, vendar je ta delež vseeno izločen zaradi izpeljave lastninjenja ostalega dela podjetja. Za ta namen je izločenih 31.871 delnic in prenesenih na Sklad RS za razvoj. Ta vrednost predstavlja delež vrednosti podjetja v višini 10.77 %. Ugodeno ni bilo le zahtevi za zavarovanje revalorizirane vrednosti celotnega premoženja, ker je ta zahteva neutemeljena.

Tožnikova tožba je utemeljena.

Po 1. odstavku 15. člena ZLPP se do pravnomočnosti odločitve o predlogu iz 10. člena ZLPP podjetje ne more lastninsko preoblikovati po tem zakonu na stvareh ali lastninskem deležu, na katerega se nanaša predlog za izdajo začasne odredbe, razen če se z upravičencem pisno sporazume o izločitvi sredstev oz. o prenosu delnic na sklad po 1. odstavku 13. in 14. člena ZLPP. To pomeni, da je v primeru pravočasno vloženega predloga za izdajo začasne odredbe po 10. in 11. členu ZLPP, lastninsko preoblikovanje mogoče, če otvoritvena bilanca podjetja, predložena v postopku preoblikovanja, ne zajema stvari ali lastninskega deleža, zavarovanega s pravnomočno začasno odredbo, ali po pisnem sporazumu med upravičencem in zavezancem o izločitvi sredstev oz. o prenosu lastninskega deleža na Sklad RS za razvoj. Glede na tako zakonsko ureditev ni mogoče nadomestiti navedenih dokazov z drugimi dokaznimi sredstvi, iz katerih bi izhajalo, da so izpolnjeni pogoji za lastninsko preoblikovanje. Prav zato je Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo z dne 14.3.1996 (Uradni list RS, št. 24/96) odpravilo del določbe prve alinee 9. člena Uredbe o pripravi programa preoblikovanja in o izvedbi posameznih načinov lastninskega preoblikovanja podjetij, ki je dopuščala dodatna dokazna sredstva.

V obravnavanem primeru ni sporno, da ob izdaji prvostopne odločbe ni bilo pravnomočnega sklepa o zavarovanju denacionalizacijskih zahtevkov, niti sklenjenega pisnega sporazuma o izločitvi sredstev oz. o prenosu delnic na sklad po 1. odstavku 13. in 14. člena ZLPP. Ugotovitev tožene stranke, da je prvostopni organ upošteval vse, s pravočasno vloženim predlogom zajeto premoženje in ga tudi izločil iz lastninjenja, zato ni dokazana. Tudi tožnik v tožbi trdi, da zavezanec iz otvoritvene bilance ni izločil vsega zahtevanega premoženja. Ker v obravnavanem primeru v času izdaje prvostopne odločbe zahtevani dokazi po 1. odstavku 15. člena ZLPP niso obstajali, po presoji sodišča ni bilo pogojev za izdajo soglasja Agencije po 20. členu ZLPP.

Po 3. odstavku 37. člena ZLPP v postopkih preoblikovanja izdaja Agencija odločbe po pravilih Zakona o splošnem upravnem postopka (ZUP). V skladu z 49. členom ZUP je v postopku stranka tudi oseba, ki ima za varstvo svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se postopka (prizadeta stranka). Denacionalizacijski upravičenec ali njegov dedič oz. pravni naslednik, po presoji sodišča, izkazuje pravni interes biti stranka v postopku lastninjenja podjetja, ki je zavezanec po ZDen, ker tudi v postopku lastninjenja varuje svoje, na podlagi ZDen pravočasno zavarovane zahtevke. Zato bi morala že Agencija denacionalizacijskega upravičenca pritegniti v postopek kot stranko in ga seznaniti z vsemi, v zvezi z zavarovanjem denacionalizacijskega zahtevka pomembnimi okoliščinami. Trditev tožene stranke, da je bil tožniku status stranke priznan, drži le delno. Res je njegovo pritožbo štela za pritožbo upravičene osebe in jo reševala meritorno. Vendar to ni dovolj. Stranki je treba dati že v postopku na prvi stopnji možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah pomembnih za odločitev, ter seveda tudi seznani z dokazi.

Sodišče je tožnikovi tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS/77) in 1. odstavka 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 65/97 popr).

Poleg tožnika je vložila tožbo tudi tožnica. Ker pa z izpodbijano odločbo sploh ni bilo odločeno o kakšni njeni pravici, saj ni bila izdana na njeno pritožbo, je sodišče njeno tožbo zavrglo na podlagi 3. točke 30. člena ZUS/77. Določbe ZUS/77 in ZUP je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).