Jedro

Materialno procesno vodstvo je potrebno v primeru, ko mora sodišče poskrbeti, da kakšen relevanten vidik zadeve ne bi bil prezrt v postopku. Nikakor pa ni dolžno sodišče v primeru, da na pomanjkljivosti opozarja ena od strank, druge stranke še k čemurkoli pozivati.

Za dokazovanje obstoja terjatve zadostuje že izkaz verjetnosti terjatve. Zato ni podlage, da bi moral upnik v zvezi z dokazovanjem obstoja insolventnosti to terjatev dokazati s stopnjo prepričanja, kaj šele s stopnjo gotovosti. Nedvomno pa je za ugotavljanje insolventnosti treba izkazati verjetnost upnikove terjatve najmanj v takšni višini, ki nato izkaže tudi obstoj domneve insolventnosti, na katero se upnik sklicuje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Dolžnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za začetek stečajnega postopka (1. točka izreka) in upniku naložilo povračilo dolžnikovih stroškov v znesku 16.050,00 EUR z zamudnimi obrestmi (2. točka izreka).

2. Zoper navedeni sklep se je upnik pravočasno pritožil. Navaja, da se je sodišče prve stopnje med postopkom ukvarjalo le z vprašanjem aktivne legitimacije upnika, insolventnost dolžnika pa sploh ni bila obravnavana. Upniku je priznalo aktivno legitimacijo, pri insolventnosti pa je upnikovo terjatev drugače obravnavalo, čeprav gre za isto terjatev. Pri tem je priznalo le verjetnost terjatve po pogodbi št. 1113147159. Upnik ni zatrjeval obstoja terjatve, ki je vtoževana v spisu Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VI Pg 473/2012, ta terjatev pa tudi predstavlja zgolj del terjatve po Pogodbi o finančnem lizingu nepremičnine št. 1113147159 z dne 24.7.2008. Zaključek, da terjatev v višini 15.760.165,00 EUR še ni zapadla v plačilo, je materialnopravno napačen in brez obrazložitve. Upnik je predložil obračun terjatve po obeh pogodbah, s čimer je dokazoval višino terjatve, podal konkretno trditveno podlago in predložil dokaze. Pošiljanje anuitet po odstopu od pogodbe nima nobene pravne posledice, pri čemer se sodišče ni opredelilo do upnikovih navedb v zvezi s tem. Dejansko stanje je ostalo nepopolno ugotovljeno. Po dolžnikovem predlogu je vpogledalo v spis VI Pg 473/2012, kar je storilo v nasprotju s pravilom o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena (212. člen ZPP). Gre za neposreden primer nedovoljenega informativnega dokaza, sodišče prve stopnje je tudi napačno ugotovilo dejansko stanje. Predlog za stečaj je bil vložen več kot leto pozneje, vtožuje terjatev na podlagi menice, v tem postopku pa terjatev temelji na solidarnem poroštvu dolžnika, pri čemer v stečajnem predlogu lahko navaja tudi terjatve, o katerih ne teče sodni postopek. Sodišče prve stopnje je napačno interpretiralo listine. Napačno tudi presoja stopnjo verjetnosti terjatve iz zadeve VI Pg 473/2012, ta terjatev je za potrebe ugotavljanja insolventnosti bistveno prenizka. Glede zapadlosti terjatve v tej višini se je sodišče zaradi napačne uporabe materialnega prava ukvarjalo s terjatvijo, ki je predmet zadeve VI Pg 473/2012, zaradi česar je dejansko stanje ugotovilo napačno in nepopolno. Ni se tudi opredelilo do dokaznega predloga za postavitev izvedenca. Z neizvedbo tega dokaza je kršilo načelo kontradiktornosti. Zavrnitev tega dokaznega predloga je vplivala tudi na napačno ugotovitev dejanskega stanja v smislu obstoja terjatve. Ni logično, da bi upnik za potrebe aktivne legitimacije in razloga insolventnosti izkazoval po višini različne terjatve. Sodišče upnika tudi ni pozvalo na dopolnitev navedb in dokazov, s čimer je kršilo 285. člen ZPP. Izvedba dokaza z vpogledom v spis VI Pg 473/2012 pomeni relativno bistveno kršitev določb ZPP, saj je zaradi vpogleda v ta spis sodišče naredilo napačne zaključke glede verjetnosti in višine terjatve upnika. Napačno in pavšalno povzemanje podatkov iz spisa VI Pg 473/2012 pomeni absolutno bistveno kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Storilo je tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ko najprej ugotovi, da ima upnik vsaj terjatev v višini 87.962,18 EUR, nato pa zaključi, da upnik terjatve v luči dokazovanja insolventnosti ni izkazal, saj naj bi nepravilno odstopil od pogodb – sklepa se zato ne da preizkusiti, razlogi o odločilnih dejstvih so nejasni oziroma so si med seboj v nasprotju.

3. Dolžnik je na pritožbo odgovoril, da se je sodišče prve stopnje na narokih ukvarjalo tudi z insolventnostjo, sporno pa je bilo predvsem vprašanje, ali je treba pri obveznostih upoštevati tudi zabilančne obveznosti. Za ugotovitev aktivne legitimacije zadostuje verjetnost terjatve, glede izpolnjevanja pogoja insolventnosti pa je treba ugotavljati obstoj terjatve. Dolžnik je predložil celoten izpis iz poslovnih knjig, zato je bila upniku dana možnost konkretiziranega in substanciranega prerekanja posameznih knjižb plačil ipd. Glavni dolžnik ima celo preplačilo. Upnik navedb dolžnika in dokaznega predloga ni substancirano prerekal ali mu nasprotoval. Upnik tudi ni pravilno odstopil od pogodb, terjatev v višini 87.962,18 EUR pa je nastala pred odstopom in ne glede na odstop. Navedbe v zvezi z zadevo VI Pg 473/2012 predstavljajo novote, navedb dolžnika z naroka z dne 21.2.2013 pa upnik ni prerekal. Dokazni predlog za vpogled v spis VI Pg 473/2012 je služil za dokazovanje navedb dolžnika in je med strankama ostalo sporno le še 40.551,88 EUR. Upnik tudi ne pojasni, zakaj naj bi bila zgrešena dokazna ocena izpiskov iz poslovnih knjig glavnega dolžnika ter dopisov z dne 31.8.2012 in 2.11.2012, argumentacijo sodišča pa želi prikazati v drugačni luči, kot izhaja iz obrazložitve sklepa; na podlagi teh dokazov sodišče zgolj šteje, da dolžnik ni v zamudi, ne pa, da dolžnik ni dolžan. Sporno je, ali je prišlo do odstopa od pogodb.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Upnik je v postopku trdil, da ima do dolžnika terjatev v višini 15.760.165,00 EUR, na tej terjatvi pa utemeljuje tudi obstoj insolventnosti dolžnika, pri čemer se sklicuje na domnevi iz 1. točke 2. odstavka 14. člena ZFPPIPP (velja, da je dolžnik trajneje nelikviden, če za več kot dva meseca zamuja z izpolnitvijo obveznosti v skupnem znesku, ki presega 20 odstotkov zneska njegovih obveznosti, izkazanih v letnem poročilu za zadnje poslovno leto pred zapadlostjo teh obveznosti) in na domnevi iz 1. točke 3. odstavka 14. člena ZFPPIPP (velja, da je dolžnik postal dolgoročno plačilno nesposoben, če je vrednost njegovega premoženja manjša od vsote njegovih obveznosti – prezadolženost). Pri tem tako iz vlog strank kot tudi iz zapisnikov z narokov izhaja, da je bila obravnavana tako aktivna legitimacija upnika kot tudi dolžnikova insolventnost. Ves čas je bilo sporno, ali dolg, ki ga zatrjuje upnik, dejansko obstaja, iz domnev, na katere se sklicuje upnik, pa je jasno, da je za ugotavljanje insolventnosti pomembna predvsem višina tega dolga. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da se je obravnavala zgolj aktivna legitimacija upnika. Glede na to, da je dolžnik ves čas postopka opredeljeno nasprotoval obstoju dolga in upnikovim dokazom, tudi ni bilo nobene potrebe, da bi sodišče prve stopnje upnika še posebej opozarjalo na dopolnitev navedb. Materialno procesno vodstvo v smislu 285. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, pri čemer se določila ZPP uporabljajo na podlagi 1. odstavka 121. člena ZFPPIPP) je namreč potrebno v primeru, ko mora sodišče poskrbeti, da kakšen relevanten vidik zadeve ne bi bil prezrt v postopku. Nikakor pa ni dolžno sodišče v primeru, da na pomanjkljivosti opozarja ena od strank, druge stranke še k čemurkoli pozivati (primerjaj 212. člen ZPP).

6. Res je sodišče prve stopnje določilo previsok standard za dokazovanje obstoja terjatve. Za to zadostuje že izkaz verjetnosti terjatve, kot to določa 3. odstavek 232. člena ZFPPIPP. Zato ni podlage, da bi moral upnik v zvezi z dokazovanjem obstoja insolventnosti to terjatev dokazati s stopnjo prepričanja, kaj šele s stopnjo gotovosti. Nedvomno pa je za ugotavljanje insolventnosti treba izkazati verjetnost upnikove terjatve najmanj v takšni višini, ki nato izkaže tudi obstoj domneve insolventnosti, na katero se upnik sklicuje. Višje sodišče pa se strinja s zaključki sodišča prve stopnje, da upnik ni uspel izkazati obstoja svoje terjatve v višini 15.760.165,00 EUR, kot jo zatrjuje, prav tako pa tudi ne obstoja terjatve v višini 1.287.410,62 EUR, kolikor naj bi znašale zapadle neplačane obveznosti.

7. Upnik nima prav, ko trdi, da ni bilo sporno, ali je prišlo do odstopa od pogodbe. Ob spornosti, ali je upnik dolžniku poslal izjavo o odstopu od pogodbe št. 1113147159, je bilo sporno tudi dejstvo, ali je bil odstop pravno veljaven, ali so torej obstajali pogoji za odstop zaradi neplačevanja obrokov leasinga. Sodišče prve stopnje je povsem jasno razložilo, da je upnik še po tem, ko trdi, da je veljavno odstopil od pogodb, pošiljal mesečne anuitete, zaradi česar sodišče ni štelo za dokazano, da je upnik pravilno odstopil od pogodbe in zato terjatev, ki naj bi upnikovih trditvah nastala zaradi odstopa od pogodb, ni zapadla v plačilo. S tem pa je logično tudi zavrnilo trditev upnika, da naj bi šlo za obvestila in položnice, ki jih je avtomatično generiral računalniški informacijski sistem upnika, kar naj ne bi pomenilo, da naj bi upnik želel nadaljevati pogodbeno razmerje po obeh pogodbah. Ni dvoma, da se je sodišče prve stopnje s to trditvijo upnika seznanilo, saj jo je celo povzelo v obrazložitvi izpodbijanega sklepa (zadnji odstavek na 3. strani sklepa) in jo je tako tudi upoštevalo. Višje sodišče pri tem poudarja, da računalnik ne dela kar nekaj sam od sebe, dela le to, kar je programirano; pričakovati je, da oseba, ki dejansko odstopi od pogodbe, računalniku tudi „ukaže“, naj zato neha pošiljati položnice. Še posebej kaj takega velja za upnika, ki se ukvarja z leasingom, to predstavlja njegovo glavno dejavnost, splošno znano dejstvo pa je, da to dejavnost opravlja v velikem obsegu. Pri tem je pomembno tudi to, da se upnik sploh ni odzval na dopis, poslan po tem, ko se je prvotni glavni dolžnik (I. d.o.o.) pripojil k družbi I. d.o.o. in je prevzemnica upnika pozvala, da se izjasni o stanju terjatev po obeh spornih pogodbah ter za primer, da se upnik ne strinja z njenimi trditvami, pošlje kontne kartice (dopis z dne 2.11.2012). Prav tako se ni odzval na njen dopis z dne 31.8.2012 z enakim predlogom (na ta dopis se prevzemnica sklicuje v dopisu z dne 2.11.2012). Prvotni glavni dolžnik je odstopu od pogodb, na katera se sklicuje upnik, nasprotoval že 16.4.2012, pri tem pa je jasno zapisal, da ni pogojev za odstop od pogodb in prenos posesti, pri čemer je trdil, da ima preplačilo. Glede na te dopise upnikovega pošiljanja nadaljnjih obvestil in položnic pač ni mogoče razumeti kot avtomatičnega generiranja računalniškega informacijskega sistema. Pravilen je torej zaključek sodišča prve stopnje, da odstop od pogodbe ni bil pravilen, pri čemer višje sodišče (glede na previsok standard dokazovanja, ki ga je upoštevalo sodišče prve stopnje – gotovost) dodaja še, da to ni izkazano niti s stopnjo verjetnosti. Poudariti je potrebno, da bi upnik v primeru, da bi bil dejansko prepričan o pravilnosti odstopa od pogodbe, že poskrbel, da bi glavni dolžnik prenehal uporabljati nepremičnine, vsaj začel pa bi že s postopkom njihove prodaje, pa tega ni storil, kar tudi izkazuje, da niti upnik sam ne verjame v upravičenost odstopa od pogodb.

8. Dolžnik pa je s svojimi navedbami in dokazi tudi uspel izpodbiti verjetnost obstoja terjatve v višini neplačanih obrokov. V zvezi s tem je predložil zgoraj navedena dopisa, na katera upnik ni niti odgovoril, prav tako pa tudi ni storil ničesar za poplačilo teh terjatev (ničesar takega upnik niti ne trdi). Vložitev predloga za začetek stečajnega postopka nad glavnim dolžnikom česa takega ne predstavlja. Prav tako je dolžnik predložil tudi kontne kartice glavnega dolžnika skupaj s pojasnili, o katerih se upnik ni opredeljeno izjasnil, iz teh dokazil pa izhaja prepričanje glavnega dolžnika, podprto s knjigovodskimi podatki, da ni odprtih terjatev. Višje sodišče pri tem ponovno poudarja, da upnik pred vložitvijo obravnavanega predloga ni storil ničesar za poplačilo teh dolgov, če dejansko obstajajo, razen menične tožbe v zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VI Pg 473/2012. Še za to tožbo pa je dolžnik izkazal, da tudi upnik priznava, da terjatev znaša zgolj 40.551,88 EUR, saj je preostalo razliko do vtoževanih 814.094,39 EUR umaknil. 9. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno izvedlo dokaz z vpogledom v navedeni spis VI Pg 473/2012. V zvezi s tem dokaznim predlogom je namreč dolžnik navedel, da v celoti prereka obstoj upnikove terjatve in da o tem že teče ta pravdni postopek, ker je upnik neupravičeno vložil menično izvršbo. V odgovoru na te navedbe in v nadaljnjih vlogah je upnik zgolj nasprotoval izvedbi tega dokaza, saj naj bi bil predlog nesubstanciran; nikoli med prvostopenjskim postopkom pa upnik ni navajal, da naj bi ta zadeva vsebovala le terjatev po pogodbi št. 1113147159 in da gre za terjatve iz leta 2011. To so pritožbene novote, ki jih višje sodišče ne sme upoštevati (1. odstavek 337. člena ZPP). Dolžnikova trditev, da upnik v zadevi VI Pg 473/2012 vtožuje terjatve, ki jih kot obstoječe navaja upnik v obravnavani insolvenčni zadevi, predstavlja neprerekano trditev, ki jo je sodišče prve stopnje moralo upoštevati (2. odstavek 214. člena ZPP). Z vpogledom v spis, iz katerega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da od prvotno terjanih 814.094,39 EUR upnik po delnih umikih zahteva le še 40.551,88 EUR, je tako sodišče prve stopnje upravičeno izvedlo dovolj konkretiziran dokazni predlog dolžnika, iz katerega sicer ni moglo zaključiti, kot to trdi dolžnik, da kot porok ne dolguje ničesar, lahko pa je zaključilo, da ne more obstajati višja terjatev od 40.551,88 EUR. V zvezi s tem je tudi pravilno ugotovilo relevantno dejansko stanje, kot sta ga stranki postopka začrtali s svojimi trditvami oziroma z nenasprotovanjem navedbam nasprotne stranke. To pa hkrati pomeni, da sodišče prve stopnje tudi ni smelo ugotavljati, ali gre dejansko za tožbo v zvezi z vsemi terjatvami ali le za del terjatev. Pri tem pa nikakor ni šlo za nedovoljen dokaz, podan v informativne namene. Za dokaz v informativne namene bi šlo v primeru, ko bi predlagatelj dokaznega predloga hotel izvedbo dokaza, s katerim bi šele pridobil informacije, na podlagi katerih bi nato podal trditve. To pa se v obravnavani zadevi ni zgodilo.

10. Za odločitev v zvezi z insolventnostjo ni pomembno, ali je terjatev v višini 40.551,88 EUR izkazana s stopnjo verjetnosti ali ne. Ta terjatev je namreč premajhna, da bi izkazovala, da predstavlja 20 % zneska obveznosti, izkazanih v letnem poročilu za zadnje leto pred zapadlostjo te terjatve – izkazane so v višini 655.184,00 EUR, znesek 40.551,88 EUR pa predstavlja le dobrih 6 %. Prav tako ta terjatev skupaj z obveznostmi predstavlja le malo manj kot 700.000,00 EUR, kar je daleč manj od sredstev, izkazanih v dolžnikovi bilanci – 6.218.516,00 EUR. Zato je sodišče prve stopnje tudi pravilno zaključilo, da upnik ni uspel izkazati niti obstoja insolventnosti.

11. Višje sodišče tako ni našlo kršitev, ki jih je izrecno uveljavljal upnik, prav tako pa tudi ne kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Odločitev sodišča prve stopnje je zato pravilna, zato je višje sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (128. člen ZFPPIPP).

12. Izrek o pritožbenih stroških dolžnika temelji na 155. členu ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP. Z odgovorom na pritožbo namreč dolžnik ni prispeval k odločitvi, zato njegovih stroškov ni mogoče šteti za potrebne v smislu 155. člena ZPP.