Jedro

Vpetosti v hudodelsko združbo ni mogoče še dodatno upoštevati kot obteževalno okoliščino. Enako velja tudi glede direktnega naklepa, saj, kot je utemeljeno navedel zagovornik, očitanega kaznivega dejanja ni mogoče storiti drugače kot z direktnim naklepom.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se izrečena kazen zapora zniža na 2 (dve) leti, v preostalem delu pa se pritožba zavrne kot neutemeljena in v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Celju obtoženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja prepovedano prehajanje meje in ozemlja države po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena KZ-1. Izreklo mu je kazen zapora dveh let in štirih mesecev ter stransko denarno kazen 90- dnevnih zneskov v višini 60,00 EUR, kar skupaj znaša 5.400,00 EUR ter stransko kazen izgon tujca z ozemlja Republike Slovenije za čas petih let. V skladu s prvim odstavkom 56. člena KZ-1 je sodišče obtožencu v izrečeno kazen zapora vštelo čas pridržanja in pripora od 15. 11. 2023 od 19.05 ure dalje. V skladu s prvim odstavkom 73. člena KZ-1 je obtožencu izreklo varnostni ukrep odvzem predmetov in sicer mobilnega telefona znamke Motorola, uporabljenega pri kaznivem dejanju, ki je bil obtožencu zasežen dne 19. 11. 2023. V skladu s prvim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku je obtožencu naložilo v povrnitev stroške kazenskega postopka, razen stroškov sodnega tolmača. Odločilo je, da mora obtoženi plačati sodno takso v višini 385,00 EUR ter v skladu s prvim odstavkom 97. člena ZKP povrniti nagrado in potrebne izdatke zagovornika, ki mu je bil postavljen po uradni dolžnosti.

2. Zoper sodbo se je pritožil obtoženi po zagovorniku zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, odločbe o kazenski sankciji ter odločbe o stroških postopka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Uradni preizkus pritožbeno izpodbijane sodbe, ki ga je višje sodišče opravilo v smislu določila prvega odstavka 383. člena ZKP, ni pokazal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

5. V obravnavani zadevi je obtoženi priznal krivdo po obtožbi na predobravnavnem naroku. Sodišče prve stopnje je po presoji pogojev iz prvega odstavka 285.c člena ZKP, v skladu z drugim odstavkom 285. člena ZKP obtoženčevo priznanje krivde sprejelo in na naroku za izrek kazenske sankcije istega dne izreklo izpodbijano sodbo.

6. Sodišče prve stopnje je v točki 13 obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo, da je kot olajševalni okoliščini upoštevalo dejstvo, da je obtoženec krivdo za kaznivo dejanje priznal, ko se je prvič izjavil o krivdi, s čimer je prispeval k skrajšanju kazenskega postopka ter da je kaznivo dejanje obžaloval. Kot obteževalne okoliščine pa je sodišče prve stopnje upoštevalo, da je bil obtoženec aktivno vpet v hudodelsko združbo tudi tako, da je iskal primerno lokacijo za prehod meje z Italijo, da je druge napeljeval k opravljanju prevoza tujcev in da se je z posebej za storitev kaznivega dejanja najetim vozilom pripeljal iz Švice v Slovenijo izključno z namenom oprave prevoza migrantov, kar pomeni, da se je na storitev kaznivega dejanja premišljeno pripravil, kaznivo dejanje pa je storil z direktnim naklepom. Slednje utemeljeno izpodbija zagovornik v pritožbi, saj ima prav, ko navaja, da je sodišče obtoženca spoznalo za krivega kvalificirane oblike kaznivega dejanja prepovedano prehajanje meje in ozemlja države po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena KZ-1, kar pomeni, da je bilo kaznivo dejanje storjeno v hudodelski združbi ter mu zato vpetosti v hudodelsko združbo ni mogoče še dodatno upoštevati kot obteževalno okoliščino. Enako velja tudi glede direktnega naklepa, saj, kot je utemeljeno navedel zagovornik, očitanega kaznivega dejanja ni mogoče storiti drugače kot z direktnim naklepom.

7. Po oceni pritožbenega sodišča pa ni mogoče soglašati s trditvijo zagovornika, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker očitka, da naj bi obtoženi druge napeljeval k opravljanju prevoza tujcev in da je bilo vozilo Mercedes Benz najeto posebej za storitev kaznivega dejanja, kar je sodišče upoštevalo kot obteževalni okoliščini, nista bila predmet obtožbe in se obtoženec o le teh ni imel možnosti izjasniti, ker ni vedel, da se utegnejo ta dejstva pojaviti kot pomembna pri izreku kazenske sankcije. Zatrjevana absolutno bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je podana, če je bila obtožba prekoračena. V skladu s prvim odstavkom 354. člena ZKP se namreč sodba sme nanašati samo na osebo, ki je obtožena in samo na dejanje, ki je predmet obtožbe. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje obtoženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja, kot se mu je očitalo v pravnomočni obtožnici. Če sodišče prve stopnje ob odmeri kazni upošteva okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, bodisi kot olajševalno bodisi kot obteževalno okoliščino, s tem ni podana zatrjevana kršitev glede prekoračitve obtožbe.

8. Sodišče prve stopnje je kot eno izmed obteževalnih okoliščin pri odmeri kazni upoštevalo tudi dejstvo, da je obtoženi v Švici večkrat kršil zakone z različnih področij in bil zato, tudi po lastni izjavi, osemkrat obsojen za denarne kazni. Čeprav je prvostopno sodišče navedeno okoliščino štelo kot obteževalno, pa po drugi strani tej okoliščini ni dalo bistvene teže, saj v nasprotnem primeru ne bi pri odmeri kazni upoštevalo omilitvena določila iz 2. točke drugega odstavka 51. člena KZ-1. Zato pritožbene navedbe v tej smeri, po oceni pritožbenega sodišča, niso utemeljene.

9. Prav tako ni mogoče pritrditi zagovorniku, da bi moralo sodišče prve stopnje obtoženca oprostiti plačila stroškov kazenskega postopka in sodne takse, ker se že od 15. 11. 2023 nahaja v priporu, s čimer mu je onemogočeno pridobivanje prihodkov, glede na izrečeno zaporno kazen in dejstvo, da je v Švici obtoženec imel zgolj začasno prebivališče, pa je nerealno pričakovati, da se bo njegovo premoženjsko stanje kmalu izboljšalo. Sodišče prve stopnje je ugotovljeno premoženjsko stanje obtoženca podrobno obrazložilo v točki 16 obrazložitve izpodbijane sodbe. Obtoženi je sam povedal, da je zaposlen v švicarskem podjetju ..., ki se ukvarja s pleskanjem in polaganjem knauf plošč in da je tudi eden izmed dveh solastnikov tega podjetja, ki ima v lasti več motornih vozil. Po lastni izjavi zasluži okoli 5.800,00 švicarskih frankov mesečno, kar po menjalnem tečaju ustreza cca. 5.800,00 EUR. Glede premoženja je še povedal, da nepremičnega premoženja nima, da je lastnik osebnega vozila Mini Cooper letnik 2008, da je žena zaposlena, otrok pa nima. Glede na tako ugotovljeno premoženjsko stanje, bo obtoženi, tudi po oceni pritožbenega sodišča, ne glede na izrečeno zaporno kazen, stroške kazenskega postopka, ki se zaenkrat odražajo le z odmero sodne takse v višini 385,00 EUR ter povrnitvijo stroškov zagovornika, ki mu je bil postavljen po uradni dolžnosti, zmogel plačati.

10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi zagovornika delno ugodilo in je odločbo o kazenski sankciji spremenilo tako, da je izrečeno kazen zapora znižalo na dve leti, v preostalem delu pa pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

11. Pritožbeno sodišče je deloma odločilo v obtoženčevo korist in zato sodna taksa ni bila določena (drugi odstavek 98. člena ZKP).