Jedro

Kaznivo dejanje po tretjem odstavku 285. člena KZ-1 stori, kdor, zato da bi preprečil ali otežil dokazovanje v kazenskem postopku, predloži dokaze, za katere ve, da so lažni ali ponarejeni. Za obstoj tega kaznivega dejanja ni pomembno, ali je bilo z dejanjem storilca dejansko preprečeno ali oteženo dokazovanje, temveč zadošča že sama predložitev dokazov, za katere storilec ve, da so lažni ali ponarejeni z namenom, da bi preprečil ali otežil dokazovanje v kazenskem postopku.

Prav tako se obsojenčev zagovornik ne more uspešno sklicevati na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 114/99 z dne 7. 2. 2002, ki se ne nanaša na preprečitev ali otežitev dokazovanja v kazenskem postopku, temveč na odstranitev zemeljskih znamenj - mejnikov. V navedeni sodbi je Vrhovno sodišče podalo razlago zakonskega znaka "oteženo dokazovanje", ki se ne navezuje na večjo ali manjšo zapletenost dokazovanja določenega dejstva, temveč pomeni določene dodatne aktivnosti udeležencev postopka, ki ne bi bile potrebne, če mejnik kot dokaz o lastninski pravici na nepremičnini ne bi bil odstranjen oziroma premaknjen. Iz navedene sodbe ne izhaja stališče, za katerega se zavzema vložnik zahteve, da je za obstoj kaznivega dejanja po tretjem odstavku 285. člena KZ-1 odločilno, ali je bilo z dejanjem storilca dejansko preprečeno ali oteženo dokazovanje. Kot že rečeno je za obstoj kaznivega dejanja preprečitve dokazovanja odločilno, da je storilec predložil dokaze, za katere je vedel, da so lažni ali ponarejeni z namenom, da bi preprečil ali otežil dokazovanje v kazenskem postopku.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 400,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo I K 37574/2014 z dne 10. 9. 2015 obsojenega B. H. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja preprečitve dokazovanja po tretjem odstavku 285. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Sodišče je obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen eno leto zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni sodbi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo II Kp 37574/2014 z dne 23. 6. 2016 pritožbi obsojenca in njegovega zagovornika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta odločili, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčev zagovornik, kot navaja v uvodu zahteve, zaradi bistvene kršitve določb Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi kršitve kazenskega zakona. V obrazložitvi zahteve trdi, da sodba sodišča druge stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih, pritožbeno sodišče pa je s sklicevanjem na dejstva, dokazana v drugem kazenskem postopku, ki se ni končal z obsodilno sodbo, kršilo obsojenčevo domnevo nedolžnosti, da je v izpodbijani pravnomočni sodbi podana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sodba nima razlogov, da je bil inkriminirani račun lažen, ter da je sodba obremenjena s kršitvijo kazenskega zakona, ker v izreku sodbe ni konkretizirano, da bi bile zaradi oteženega dokazovanja potrebne dodatne aktivnosti sodišča. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter obsojenca oprosti obtožbe, oziroma da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje pred spremenjeni senat. 3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagala zavrnitev zahteve. Meni, da je pritožbeno sodišče v razlogih sodbe navedlo vsa odločilna dejstva, ki jih je upoštevalo pri oceni dokazov, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje, ter da je na očitke iz zahteve o kršitvi kazenskega zakona pritožbeno sodišče argumentirano odgovorilo v točkah 7, 10 in 11 razlogov sodbe.

4. Obsojenec in njegov zagovornik sta bila z odgovorom Vrhovnega državnega tožilstva seznanjena, vendar se o njem nista izjavila.

B.

5. Vložnik zahteve trdi, da iz opisa kaznivega dejanja, navedenega v izreku sodbe sodišča prve stopnje, ne izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja preprečitve dokazovanja po tretjem odstavku 285. člena KZ-1, s čimer nakazuje na kršitev kazenskega zakona. Kršitev utemeljuje z navedbo, da sodba ne vsebuje konkretnega opisa, na kakšen način je obsojenec otežil dokazovanje, ker izrek izpodbijane sodbe ne vsebuje trditve, da so bile zaradi obsojenčevega ravnanja potrebne dodatne aktivnosti v postopku dokazovanja, ki sicer ne bi bile potrebne.

6. Izpodbijanje sodbe zaradi kršitve kazenskega zakona (372. člen ZKP) je vselej vezano na ugotovljena dejstva, ki omogočajo sklepanje o obstoju ali neobstoju posameznih zakonskih znakov kaznivega dejanja. Na podlagi dejstev, ki so bila ugotovljena v tej zadevi, je sodišče utemeljeno sklepalo, da so v ravnanju obsojenca podani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja preprečitve dokazovanja po tretjem odstavku 285. člena KZ-1. Kazenskopravni očitek obsojencu, vsebovan v izreku sodbe sodišča prve stopnje je, da je zato, da bi otežil dokazovanje v kazenskem postopku, predložil dokaz, za katerega je vedel, da je lažen, ko je na predobravnavnem naroku v kazenskem postopku kot listinsko dokazilo, da se je dne 20. 9. 2010 nahajal v Republiki Hrvaški, vložil v spis račun, s katerim je dokazoval, da je bil v času od 15. 9. 2010 do 21. 9. 2010 v apartmajih v Republiki Hrvaški, čeprav je ob predložitvi računa vedel, da se je dne 20. 9. 2010 nahajal v Celestrini v Republiki Sloveniji.

7. Kaznivo dejanje po tretjem odstavku 285. člena KZ-1 stori, kdor, zato da bi preprečil ali otežil dokazovanje v kazenskem postopku, predloži dokaze, za katere ve, da so lažni ali ponarejeni. Za obstoj tega kaznivega dejanja ni pomembno, ali je bilo z dejanjem storilca dejansko preprečeno ali oteženo dokazovanje, temveč zadošča že sama predložitev dokazov, za katere storilec ve, da so lažni ali ponarejeni z namenom, da bi preprečil ali otežil dokazovanje v kazenskem postopku. V obravnavanem primeru iz opisa dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje izhajajo vsi zakonski znaki obsojencu očitanega kaznivega dejanja. V izreku je konkretizirano, da je obsojenec nameraval dokazovanje v kazenskem postopku otežiti tako, da je na predobravnavnem naroku v spis vložil listinsko dokazilo - račun, s katerim je dokazoval, da se je v inkriminiranem obdobju nahajal v Republiki Hrvaški, čeprav je vedel, da je bil dne 20. 9. 2010 v Celestrini v Republiki Sloveniji.

8. Prav tako se obsojenčev zagovornik ne more uspešno sklicevati na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 114/99 z dne 7. 2. 2002, ki se ne nanaša na preprečitev ali otežitev dokazovanja v kazenskem postopku, temveč na odstranitev zemeljskih znamenj - mejnikov. V navedeni sodbi je Vrhovno sodišče podalo razlago zakonskega znaka "oteženo dokazovanje", ki se ne navezuje na večjo ali manjšo zapletenost dokazovanja določenega dejstva, temveč pomeni določene dodatne aktivnosti udeležencev postopka, ki ne bi bile potrebne, če mejnik kot dokaz o lastninski pravici na nepremičnini ne bi bil odstranjen oziroma premaknjen. Iz navedene sodbe ne izhaja stališče, za katerega se zavzema vložnik zahteve, da je za obstoj kaznivega dejanja po tretjem odstavku 285. člena KZ-1 odločilno, ali je bilo z dejanjem storilca dejansko preprečeno ali oteženo dokazovanje. Kot že rečeno je za obstoj kaznivega dejanja preprečitve dokazovanja odločilno, da je storilec predložil dokaze, za katere je vedel, da so lažni ali ponarejeni z namenom, da bi preprečil ali otežil dokazovanje v kazenskem postopku.

9. Obsojenčev zagovornik v zahtevi trdi, da je pritožbeno sodišče kršilo domnevo nedolžnosti, ker je v razlogih sodbe navedlo, "da že samo dejstvo, ugotovljeno v pravnomočno končanem kazenskem postopku, dokazuje obsojenčevo prisotnost v Sloveniji dne 20. 9. 2012 in s tem lažno vsebino inkriminiranega računa". Vložnik kršitev utemeljuje z navedbo, da bi sodišče takšne zaključke lahko izvajalo zgolj v primeru, če bi bil obsojenec predhodno pravnomočno obsojen v navedeni kazenski zadevi. Poleg tega sodbi pritožbenega sodišča očita, da nima razlogov v zvezi z dejanskim stanjem, ker je štelo, da je obsojenec kaznivo dejanje predhodno priznal. 10. Iz razlogov izpodbijane pravnomočne sodbe ter podatkov kazenskega spisa je razvidno, da je zoper obsojenca tekel kazenski postopek zaradi storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe, na škodo njegove sestre I. H. V tem postopku je obsojenec najprej priznal, da je dne 20. 9. 2010 v kraju Celestrina lahko telesno poškodoval svojo sestro I. Hl. Na eni izmed naslednjih glavnih obravnav je povedal, da pepelnika v oškodovanko ni vrgel, temveč ga je le "frcnil". Obsojenec je bil na podlagi ocene izvedenih dokazov v tem postopku spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe, vendar je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo, ker sodišče v kazenski postopek ni pritegnilo izvedenca medicinske stroke. V ponovnem postopku je bila med obsojencem in oškodovanko sklenjena poravnava, zaradi česar je oškodovanka predlog za pregon umaknila, sodišče pa je izdalo zavrnilno sodbo, ki je postala pravnomočna.

11. Pritrditi je treba vložniku zahteve, da sodišče v tem kazenskem postopku dejstev ni ugotavljalo, ker se je postopek končal s formalno in ne meritorno odločitvijo, vendar pa v zahtevi izpostavljen zapis v 6. točki razlogov sodbe pritožbenega sodišča, v katerem se sodišče na neustrezen način sklicuje na dejstva, ugotovljena v pravnomočno končanem kazenskem postopku, ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je namreč v podrobni obrazložitvi sodbe presodilo vsa dejstva, ki potrjujejo obtožbeni očitek, da je obsojenec predložil lažni račun z namenom, da bo otežil dokazovanje v kazenskem postopku. Vsa dejstva so bila torej pravilno in popolno ugotovljena s sodbo sodišča prve stopnje, čemur je v 8. točki razlogov sodbe pritrdilo pritožbeno sodišče, ki dejstev v tej zadevi ni ugotavljalo - odločalo je na seji senata. Zapis v 6. točki razlogov sodbe sodišča druge stopnje, da je dokazana obsojenčeva prisotnost v Sloveniji dne 20. 9. 2012 (namesto pravilno 20. 9. 2010) predstavlja očitno pisno pomoto, ki prav tako nima vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

12. Neutemeljena je tudi trditev zahteve, da je v izpodbijani pravnomočni sodbi podana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker v njej ni zaključka, da je inkriminirani račun lažen. Iz obširnih razlogov sodbe sodišča prve stopnje izhaja zaključek, da se je obsojenec v času, ko naj bi v svojo sestro I. H. vrgel pepelnik, ni nahajal na Korčuli, temveč v Sloveniji, ter da je v dokaznem postopku predloženi račun, ki naj bi potrjeval, da je bil v inkriminiranem obdobju v apartmajih "M." na Korčuli, služil za lažno zagotovitev obsojenčevega alibija. Iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje je tako jasno razvidno, da je vsebina računa lažna. Takšnemu stališču sodišča prve stopnje je utemeljeno pritrdilo tudi pritožbeno sodišče v 10. točki razlogov sodbe, ki je presodilo, da v sodni spis predložen račun ne odraža resničnega dejanskega stanja, temveč je bil pridobljen izključno za potrebe dokazovanja obsojenčeve odsotnosti s kraja bivanja dne 20. 9. 2010. C.

13. Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti ni ugotovilo kršitev zakona iz prvega odstavka 420. člena ZKP, zato je zahtevo zagovornika obsojenega B. H. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

14. Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker obsojenec z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je dolžan plačati sodno takso v višini 400,00 EUR, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo na podlagi tarifnih številk 7112 v zvezi s 71113 in 7152 Zakona o sodnih taksah, ob upoštevanju zapletenosti postopka in premoženjskega stanja obsojenca.