Jedro

Ker je B., ki je že dopolnila 16 let, nedvomno sposobna izraziti svojo pravo voljo o tem, pri katerem od staršev želi v bodoče živeti, je njeno tako izraženo voljo potrebno na podlagi 2. odstavka 78. člena in 3. odstavka 105. člena ZZZDR upoštevati. Glede na navedeno in ker je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da njena želja ni v nasprotju z njenimi objektivnimi koristmi, je odločitev, da se hči dodeli v varstvo in vzgojo očetu, materialnopravno pravilna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku in dne ... rojeno hčer pravdnih strank, ki je bila s sklepom Okrožnega sodišča v Novem mestu N 78/2011 z dne 6. 12. 2011 dodeljena v varstvo, vzgojo in oskrbo materi, dodelilo v varstvo, vzgojo in oskrbo očetu. Toženi stranki je naložilo, da je od 1. 8. 2014 dalje za mld. hčer dolžna plačevati preživnino v višini 80,00 EUR mesečno.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo ter poznejše spremembe tega predpisa), v nadaljevanju ZPP. Vztraja pri navedbi, da do hčere nikoli ni bila nasilna ali agresivna. Oče je hčer nagovoril, da je zahtevala prepoved približevanja. Hči je stara komaj 16 let in je z njo zelo lahko manipulirati. Je v zelo občutljivem psihofizičnem stanju in njej lastno korist predstavlja tisti od staršev, ki ji bo dovolil večjo svobodo in več ugodnosti, ne pa tisti, ki bo zanjo dejansko bolje skrbel. Tožbo za dodelitev hčere in plačilo preživnine je tožnik vložil izključno zaradi lastne materialne koristi, saj bo na podlagi skrbništva upravičen do otroškega dodatka, pridobil bo pravico do subvencionirane najemnine, znebil se bo stroška plačevanja preživnine in pridobil bo še denarna sredstva, ki mu jih bo morala plačevati pritožnica kot preživnino. Tožnik tudi nima primernih bivalnih pogojev za hčer, hči pa pri njem tudi nima zagotovljene svoje sobe, kot jo ima pri materi.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje ni storilo absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena ZPP. Glede vseh pravno relevantnih dejstev je v obrazložitvi izpodbijane sodbe podalo obširne, prepričljive in na dokazih temelječe razloge, na podlagi katerih je sprejelo pravilno dokazno oceno ter o tožbenem zahtevku tudi materialno pravno pravilno odločilo.

Na podlagi četrtega odstavka 421. člena ZPP sodišče izda na zahtevo bivšega zakonca ali organa, pristojnega za socialne zadeve, novo odločbo o varstvu in vzgoji otroka ter o stikih, če to zahtevajo spremenjene razmere in koristi otroka.

Policijska postaja X je toženki dne 26. 6. 2014 odredila prepoved približevanja hčeri na razdaljo manjšo od 200 m. Prepoved približevanja je veljala do vključno 26. 8. 2014. V času izreka prepovedi približevanja je bila hči pravdnih strank mld. B. nameščena v krizni center. Po izpustitvi iz kriznega centra dne 20. 8. 2004 hči pravdnih strank živi pri očetu v najemniškem stanovanju. Mld. B. je izrazila željo tudi v bodoče ostati v vzgoji in varstvu pri očetu.

Prvostopenjsko sodišče je odločitev o tem, da se hči pravdnih strank dodeli v varstvo in vzgojo očetu, ob ugotovitvi, da ima oče primerne starševske kvalitete za vzgojo in varstvo mld. hčere, oprlo predvsem na njeno izjavo, da želi ostati pri očetu. Mladoletna hči je navedeno mnenje izrazila že v času bivanja v kriznem centru, enako je povedala delavcem CSD dne 15. 9. 2014, svojo željo ostati pri očetu pa je ponovila še ob zaslišanju na naroku dne 27. 10. 2014. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je B., ki je 8. 7. 2014 dopolnila 16 let, nedvomno sposobna izraziti svojo pravo voljo o tem, pri katerem od staršev želi v bodoče živeti ter da je njeno tako izraženo voljo potrebno na podlagi drugega odstavka 78. člena in tretjega odstavka 105. člena ZZZDR tudi upoštevati. Pravilno je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da njena želja ni v nasprotju z njenimi objektivnimi koristmi, zato je odločitev, da se hči dodeli v varstvo in vzgojo očetu, materialnopravno pravilna. Pritožbenega zatrjevanja, da toženka do mld. B. nikoli ni bila nasilna ter da je hčerina želja živeti pri očetu posledica njegove manipulacije, izvedeni dokazni postopek ne potrjuje. Iz poročila CSD, zapisnika PP, nenazadnje pa tudi iz izpovedbe ml. B. namreč izhaja tako psihično, fizično kot tudi ekonomsko nasilje toženke do mladoletne B. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je toženkin očitek, da tožnik nima primernih bivalnih pogojev, izčrpno obravnavalo sodišče prve stopnje ter ga utemeljeno zavrnilo, saj tako iz ugotovitev zdravstvenega inšpektorata OE Novo mesto z dne 17. 9. 2014, kot tudi iz izpovedi tožnika in mld. B. izhaja, da je stanovanje odlično vzdrževano in redno čiščeno. Iz njune izpovedi pa tudi izhaja, da ima mladoletna B. v stanovanju svojo sobo, kar je za njeno starost pomembno, čeprav ne nujno potrebno, kar je pritožnici že lepo pojasnilo sodišče prve stopnje.

Pritožnica izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v celoti, čeprav pritožba v delu glede določitve preživnine nima razlogov, zato je sodišče druge stopnje opravilo v tem delu le preizkus po drugem odstavku 350. člena ZPP in je pri tem ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je toženki odmerilo plačilo preživnine za preživljanje mld. B. v višini 80,00 EUR in pri tem tudi ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti.

Ker pritožba ni utemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 353. člena ZPP potrdilo.