Jedro

Po določbi prvega odstavka 167. člena ZKP je eden od pogojev za začetek preiskave obstoj utemeljenega suma, da je določena oseba storila kaznivo dejanje. Pri presoji utemeljenega suma preiskovalni sodnik upošteva vsebino dokazov ter iz njih izhajajoča dejstva in na njihovi podlagi sklepa, ali je izkazana potrebna stopnja verjetnosti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Procesni zakon zahteva utemeljen sum pri odločanju o priporu, o uvedbi preiskave in v postopku obtoževanja. Gre za pravni standard, za katerega zakon ne predpisuje meril. Presoja vselej temelji na danih dejstvih, iz katerih izhaja določena stopnja verjetnosti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Glede na navedeno sodišče soglaša s tožnikom, da je sklep o uvedbi preiskave meritorna odločba. V sled navedenega, sodišče ugotavlja, da je bilo materialno pravo napačno uporabljeno.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, izpodbijani upravni akt se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

_Potek upravnega postopka_

1. Z izpodbijanim sklepom je Organ za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Murski Soboti (v nadaljevanju: Organ za BPP ali toženka) odvetniku A. A. iz Murske Sobote (v nadaljevanju: odvetnik ali tožnik), za izvajanje brezplačne pravne pomoči upravičencu B. B. v kazenski zadevi Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. I K 54969/2019, priznal odvetniške stroške v skupnem znesku 2.869.62 EUR (I. točka izreka). Sredstva za plačilo stroškov se izplačajo iz proračunskih sredstev Republike Slovenije na transakcijski račun odvetnika (II. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da Organ za BPP odvetniku ni priznal vseh priglašenih stroškov v celotni priglašeni višini, in sicer mu med drugim ni priznal 3 x 50 točk za posvet s stranko, priglašenih 50 točk za vpogled v spis dne 27. 12. 2019, priglašenih 50 točk za dopis sodišču dne 26. 1. 2021 ter priglašenih 50 točk za končno poročilo stranki, vse v skladu s tararifno številko (v nadaljevanju tar. št.) 39 Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT), pri tem je organ pojasnil, da si storitve iz tar. št. 39 OT odvetnik obračuna le, če niso zajete v drugih tarifnih številkah OT, ker gre za samostojne storitve, v danem primeru pa ne gre za samostojne storitve, temveč so le te bile opravljene v okviru druge storitve (zagovora na zaslišanjih in na narokih za glavno obravnavo) oziroma ne gre za posebni opravili po navedeni tar. št. 39 OT, ki bi presegali običajno odvetnikovo delo, ki ga mora ta vložiti v pripravo na zagovor na zaslišanjih in na narokih za glavno obravnavo.

3. Nadalje iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da Organ za BPP tožniku med drugim tudi ni priznal 100 % poviška zaradi več kaznivih dejanj v skladu s 7. členom OT, s pojasnilom, da gre v konkretnem primeru za eno kaznivo dejanje (spolni napad na osebo mlajšo od 15 let po 3. odstavku 173. člena Kazenskega zakonika, v nadaljevanju KZ- 1).

4. Organ za BPP je nadalje odvetniku, namesto priglašenih 750 točk za sestavo in vložitev pritožbe zoper sklep o opravi preiskave z dne 19. 11. 2019 in 2. 12. 2019 v skladu s tar. št. 11 OT, priznal le 300 točk v skladu z drugo alinejo tar. št. 11/2 OT, pri tem je organ izpostavil, da je z vlogo z dne 19. 11. 2019 odvetnik opozoril le na pravopisne napake v sklepu o opravi preiskave. Pri tem organ pojasnjuje, da gre pri sklepu o opravi preiskave za procesno (formalno) in ne meritorno odločbo. Navedeno, po mnenju organa, izhaja iz komentarjev k 169. in 112. členu Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ki določajo, da so meritorne odločbe tiste, s katerimi se vsebinsko odloči o glavni stvari - o predmetu obtožbe oziroma o utemeljenosti zahtevka stranke, med procesne odločbe pa spadajo zavrnilne sodbe, sklepi s katerimi se odloča samo o procesnih vprašanjih, ter sklepi s katerimi se odloči o nekem zahtevku brez njegove vsebinske presoje. Organ za BPP dalje pojasnjuje, da iz 3. točke komentarja k členu 169. izhaja, da preiskovalni sodnik izda sklep o preiskavi, če oceni, da so izpolnjene vse procesnopravne in materialnopravne predpostavke za uvedbo preiskave, vendar pa preiskovalni sodnik dokazov s katerim obrazloži utemeljenost suma ne presoja vsebinsko in ne daje ocene verodostojnosti posameznih dokazov. Ker torej, po mnenju organa, ne gre za vsebinsko presojo zahteve za uvedbo preiskave, temveč formalno, je organ sklep o preiskavi štel za formalnega in ne materialnega.

5. Nadalje je organ za BPP odvetniku priznal le 600 točk (namesto priglašenih 1.150 točk) za urnino.

_Tožbene navedbe_

6. Zoper navedeno odločitev je tožnik vložil tožbo v upravnem sporu, v kateri navaja, da je v skladu z drugim odstavkom 7. člena OT v stroškovniku priglasil 100 % povišek na vse postavke zaradi večih kaznivih dejanj, saj se je tožnik kot odvetnik upravičenca, za vsako od štirih očitanih dejanj v sklopu kolektivnega kaznivega dejanja po tretjem odstavku 173. člena KZ-1, kot se je očitalo obtožencu, moral posebej pripraviti, toženka pa mu 100 % poviška ni priznala in je v citiranem izpodbijanem sklepu v točki 3. pavšalno navedla, da odvetnik ni upravičen do 100 % povišanja nagrade za več kaznivih dejanj v skladu s 7. členom OT, ker gre v konkretnem primeru za eno kaznivo dejanje (spolni napad na osebo mlajšo od 15 let po 3. odstavku 173. člena KZ-1).1 K navedenemu tožnik dalje pojasnjuje, da je OT iz leta 2000 v takrat veljavnem drugem odstavku 10. člena izrecno določala, da se zviša cena storitve za vsako nadaljnje obravnavano kaznivo dejanje, dne 12. 3. 2003 pa je stopila v veljavo nova OT, ki je smiselno enako kot sedaj veljavna OT v drugem odstavku 7. člena določila, da se cena storitve zviša za vsako drugo in vsako nadaljnje očitano dejanje za 25 odstotkov, vendar za največ za 100 odstotkov, navedena sprememba pa je bila, po mnenju tožnika, sprejeta z razlogom, da se odvetnikom prizna dodatek za vsako drugo in nadaljnje očitano dejanje, tudi v okviru kolektivnega in nadaljevanega kaznivega dejanja, ne pa več (samo) za vsako nadaljnje kaznivo dejanje.

7. Ker pa tožena stranka tožniku, upoštevaje, da se je obtožencu očitala storitev štirih dejanj v okviru kaznivega dejanja po tretjem odstavku 173. člena KZ-1 v skladu z drugim odstavkom 7. člena OT, ni priznala priglašenega 100% poviška po stroškovniku z dne 7. 12. 2021 v višini 8.290 točk, je po prepričanju tožnika, zmotno uporabila materialno pravo. Po oceni tožnika pa je tožena stranka tudi bistveno kršila določbe upravnega postopka in določbe Ustave RS, saj je tožnika v tem delu prikrajšala za pravico do obrazloženosti sodne odločbe, kajti 3. točka izpodbijanega sklepa ne dosega standarda obrazloženosti sodne odločbe, saj se toženka ni opredelila do izpostavljene sodne prakse Upravnega sodišča RS I U 1743/2018 z dne 17. 12. 2019 pri zaznamovani postavki 100 odstotni povišek iz citiranega stroškovnika, ki ga je sodišču vložil tožnik, zgolj pavšalno je navedela, da tega poviška ne gre priznati, ker je šlo za eno kaznivo dejanje.

8. Nadalje tožnik v tožbenih navedbah navaja, da tožena stranka tožniku, ni priznala v stroškovniku priglašenih 750 točk za sestavo in vložitev pritožbe zoper sklep o opravi preiskave, temveč mu je v skladu s tar. št. 11/2 OT priznala 300 točk, ker naj bi po oceni toženke šlo za procesni sklep. Pri tem tožnik izpostavlja, da je iz sodbe Upravnega sodišča RS I U 1743/2018 z dne 17.1.2.2019 razbrati, da izhaja iz pojasnila upravnega odbora Odvetniške zbornice k Odvetniški tarifi št. UO-12.7.216-PLZ z dne 12. 7. 2016, da je sklep o odreditvi pripora meritorna odločitev sodišča in da je za pritožbo potrebno uporabiti tar. št. 11/1 OT. Za analogno uporabo pojasnila je, po prepričanju tožnika, potrebno enako uporabiti tudi za pritožbo zoper sklep o opravi preiskavi. Dalje tožnik pojasnjuje, da sodišče pri tem, presoja utemeljen sum, torej sodišče vsebinsko odloča o tem, ali so podani pogoji za preiskavo, saj kadar niso, predlog za uvedbo preiskave zavrne. Zaradi navedenega je, po prepričanju tožnika, toženka napačno uporabila materialno pravo, ko tožniku za sestavo pritožbe zoper sklep o opravi preiskave ni priznala 750 točk. 9. Tožnik odločitvi tožene stranke oporeka tudi, v delu v katerem, mu toženka ni priznala 3 krat 50 točk za posvet s stranko, z obrazložitvijo, da si storitve odvetnik iz tar. št. 39 OT obračuna le, če niso zajete v drugih tarifnih številkah, ker gre za samostojne storitve, v danem primeru pa, po prepričanju tožnika, ne gre za samostojno storitev. Pri tem se tožnik v obrazložitev svojega stališča sklicuje na sodno prakso, sodbo Upravnega sodišča RS opr. št. I U 2237/2018 z dne 8. 9. 2020. V zvezi z navedenim tožnik meni, da je toženka zmotno uporabila materialno pravo in v tej posledici nepopolno ugotovila dejansko stanje.

10. Tožnik v tožbenih navedbah izpostavlja še, da mu je toženka v izpodbijanem sklepu priznala zgolj 600 točk urnine, namesto priglašenih 1.150 točk v skladu s 6. členom OT, svoje odločitve pa ni obrazložila, zaradi česar tožniku ni znano, iz kakšnega razloga tožena stranka ni priznala priglašenih 1.150 točk iz naslova urnine, z navedenim pa je, po prepričanju tožnika, kršena ustavna pravica do obrazložitve sodne odločbe.

11. Glede na obrazloženo tožnik sodišču predlaga, da sodišče izvede dokazne predloge, ki jih predlaga v dokaz svojih navedb v tožbi ter zasliši stranke, nato pa izpodbijani sklep odpravi in vrne v ponovno odločanje toženki. Toženki pa naj naloži povračilo stroškov sodnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

_Navedbe iz odgovora na tožbo_

12. Toženka je sodišču dostavila upravni spis, posebnega odgovora na tožbo pa ni podala.

_Navedbe stranke z interesom_

13. Sodišče je na podlagi prvega odstavka 38. člena ZUS-1 in prvega odstavka 19. člena ZUS-1 B. B. (upravičenecu do brezplačne pravne pomoči) kot stranki z interesom poslalo kopijo tožbe zaradi morebitnega odgovora. Stranka z interesom na tožbo ni odgovorila.

_Iz pripravljanjih vlog tožeče stranke_

14. Tožnik v pripravljalnih vlogah še dodatno argumentira svoja stališča in navaja razloge zanje, predvsem pa izpostavlja, da obrazložitev toženke v zvezi z zavrnitvijo priglašene nagrade za posvet s stranko, ne ustreza standardu obrazložene sodne odločbe in nima sestavin, ki so predpisane z 214. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), po katerem mora obrazložitev upravne odločbe obsegati navedbo o dejstvih, ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le to oprto, razloge, odločilne za presoje posameznih dokazov, navedbo določb predpisov, na katere se opira določba in razloge, ki jih glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, kakor tudi razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku. Toženka bi morala, po prepričanju tožnika, v izpodbijanem sklepu posebej konkretno navesti, iz katerih razlogov in na kakšni pravni podlagi oziroma v skladu s katero tar. št. OT tožniku ni priznala priglašene nagrade, saj v nasprotnem primeru takšne obrazložitve ni mogoče preizkusiti. Pri tem se tožnik sklicuje na sodbo opr. št. UPRS I U 778/2019 z dne 25. 5. 2021. Tožnik dalje izpostavlja, da iz izpodbijanega sklepa ne izhaja v katerih drugih storitvah naj bi bile storitve posveta s stranko vključene. V drugi pripravljalni vlogi tožnik izpostavlja, da mu je toženka v isti zadevi za zagovor obdolženca pred Okrožnim sodiščem v Mariboru opr. št. I K 54969/2019 in Višjim sodiščem v Mariboru opr. št. II Kp 54969/2019 s sklepom opr. št. Bpp 637/2019 z dne 25. 8. 2022 v celoti priznala 100% povišek zaradi več dejanj.

_Sodna presoja_ **K točki I izreka:**

15. Tožba je utemeljena.

16. Predmet presoje v obravnavani zadevi je odločitev tožene stranke, s katero je tožniku odmerila odvetniške stroške v skupnem znesku 2.869.62 EUR (I. točka izreka) in odločila, da se sredstva za plačilo stroškov izplačajo iz proračunskih sredstev Republike Slovenije na transakcijski račun tožnika (II. točka izreka).

17. V obravnavani zadevi med strankama ni sporno, da je bil tožnik z odločbo Bpp določen za izvajanje brezplačne pravne pomoči, ki je je bil deležen B. B. v zvezi s postopkom opr. št. I K 54969/2019 Okrožnega sodišča v Mariboru. Tožnik je upravičenca v navedenem postopku tudi zastopal in stroškovnik pravočasno vložil, Organ za BPP pa je predloženemu stroškovniku sledil le delno in tožniku odmeril in priznal odvetniške stroške v skupnem znesku 2.869.62 EUR, ker predstavlja znesek 2.350,51 EUR po OT, 22 % DDV v znesku 517,11 EUR ter sodno takso v znesku 2,00 EUR.

18. Med strankama je sporno vprašanje, ali bi morala toženka tožniku priznati, v skladu s 7. členom OT 100 % povišek, na vse postavke zaradi večih kaznivih dejanj. Prav tako je sporno ali bi morala toženka tožniku za sestavo in vložitev pritožbe zoper sklep o opravi preiskavi priznati priglašenih 750 točk po tar. št. 11/1 OT, ker gre za meritorno odločitev, kot je zavzel stališče tožnik ali 300 točk v skladu s tar. št. 11/2 OT, ker gre za procesni sklep, kakršno je stališče toženke. Sporna je tudi odločitev toženke, v delu, v katerem, mu ni priznala 3 krat po 50 točk za posvet s stranko in zgolj 600 točk urnine, namesto priglašenih 1.150 točk. 19. Po Zakonu o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) je odvetnik upravičen do nagrade in do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom v višini, izračunani po odvetniški oziroma notarski tarifi in v obsegu dodeljene brezplačne pravne pomoči (šesti odstavek 30. člena ZBPP). Način vrednotenja, obračunavanja in plačilo odvetniških nagrad in izdatkov, ki jih mora plačati naročnik storitve odvetniku, je predpisan v OT. Nadalje peti odstavek 17. člena ZOdv določa, da je odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti, in odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi. V primeru zastopanja stranke po uradni dolžnosti ali v primeru nudenja brezplačne pravne pomoči so morebitni dogovori po drugem odstavku tega člena nični.

20. Toženka tožniku ni priznala 100 % poviška za več kaznivih dejanj v skladu s 7. členom OT, s pojasnilom, da gre v konkretnem primeru za eno kaznivo dejanje (spolni napad na osebo mlajšo od 15 let po 3. odstavku 173. člena Kazenskega zakonika, v nadaljevanju KZ- 1). Toženka svoje odločitve o tem, zakaj tožniku ni odobrila predlagane 100 % nagrade, ni obrazložila, navedla je le, da gre v konkretnem primeru za eno kaznivo dejanje. Zaradi navedenega njene odločitve ni mogoče preizkusiti, kar pomeni bistveno kršitev določb postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena v zvezi s prvim odstavkom 259. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP).

21. Sodišče pri tem pripominja, da OT predvideva zvišanje skupne vrednosti storitve za drugo in vsako naslednje očitano dejanje. Navedeno določbo je treba po mnenju sodišča tolmačiti tako, da je vsako nadaljnje očitano dejanje treba šteti kot dejanje, za katerega so v obtožnici podani elementi, ki ga krajevno in časovno opredeljujejo kot samostojno dejanje in se ga tako tudi dokazuje. Navedeno pa pomeni, da mora zagovornik obdolženca pripraviti obrambo posebej za vsako od dejanj, ki tvorijo nadaljevano kaznivo dejanje, zaradi česar je tako v tem delu pritrditi tožbenim navedbam tožnika. Po presoji sodišča navedena določba ni relevantna le v primerih, ko gre za nadaljevano kaznivo dejanje, ampak jo je utemeljeno razumeti tako, da se kot drugo in vsako nadaljnje očitano dejanje šteje dejanje, za katerega so v obtožnici podani elementi, ki ga krajevno in časovno opredeljujejo kot samostojno (tudi izvršitveno) dejanje, in ki se ga kot tako (samostojno) tudi dokazuje. Zagovornik obdolženca mora, tako pripraviti obrambo za vsako od (izvršitvenih) dejanj, ki tvorijo kaznivo dejanje, od uspeha te obrambe (za vsako od očitanih dejanj) pa je odvisno, ali bo obdolženec spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja in tudi kakšna kazen mu bo izrečena. Ker mora torej zagovornik obrambo obdolženca pripraviti za vsako posamezno očitano dejanje, ki se obravnavajo v enotnem kazenskem postopku, se skupna vrednost storitve za zagovarjanje v takšnem primeru zviša za drugo in vsako nadaljnje očitano dejanje za 25 odstotkov, vendar največ za 100 odstotkov.2

22. Organ za BPP tožniku tudi ni priznal 3 krat 50 točk za posvet s stranko, pri čemer je organ pojasnil, da si storitve iz tar. št. 39 OT odvetnik obračuna le, če niso zajete v drugih tarifnih številkah OT, ker gre za samostojne storitve, v danem primeru pa ne gre za samostojne storitve, temveč so le te bile opravljene v okviru druge storitve (zagovora na zaslišanjih in na narokih za glavno obravnavo) oziroma ne gre za posebni opravili po navedeni tar. št. 39 OT, ki bi presegali običajno odvetnikovo delo, ki ga mora ta vložiti v pripravo na zagovor na zaslišanjih in na narokih za glavno obravnavo. Sodišče pri tem pritrjuje tožniku, da iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, v katerih drugih storitvah naj bi bile storitve posveta s stranko vključene, saj toženka ni konkretno navedela in pojasnila, v kateri tarifni številki bi bili ti stroški zajeti, zaradi česar, po stališču sodišča, tudi v tem delu sklep ni dovolj obrazložen, da bi se ga dalo preizkusiti.

23. Iz obrazložitve upravnega akta morajo biti namreč v posledici izvedenega postopka navedene okoliščine, razlogi in pravna podlaga za odločitev organa, konkretizirane na način in v takšni meri, da odločitev, ki je bila sprejeta, nasprotna stranka lahko preveri oziroma se do navedb opredeli. Prav tako pa morajo biti te okoliščine navedene na način, da jih ob (morebitni) vložitvi pravnega sredstva lahko preveri tudi sodišče. Organ za BPP bi tako moral konkretno navesti in pojasniti v kateri tarifni številki naj bi bili ti stroški zajeti.

24. Pri tem sodišče pojasnjuje, da je Upravni odbor OZS dne 9. 2. 2016 res da podal obvezno razlago k tar. št. 39 OT, pri čemer pa sodišče poudarja naslednje, da Zakon o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv) ne vsebuje pravila, po katerem bi sodišča (in državni organi) pri odmeri odvetniških stroškov bila dolžna upoštevati obvezno razlago OT. OZS je dano (le) javno pooblastilo v 19. členu ZOdv, da po predhodnem soglasju ministra, pristojnega za pravosodje, sprejme OT. To pravilo se ne razteza na obvezne razlage, ki bi zavezovale sodišča (in državne organe). Drugi odstavek 19. člena OT o dolžnosti upoštevanja obveznih razlag Upravnega odbora OZS presega opisano pooblastilo iz 19. člena ZOdv. Pri tem se ne sme spregledati, da k tej obvezni razlagi pravosodni minister ni dal soglasja, niti ta razlaga ni bila objavljena v Uradnem listu Republike Slovenije. Naslovno sodišče se zato nanjo ni oprlo, saj je vezano le na Ustavo in zakon (načelo neodvisnosti sodstva; 125. člen Ustave RS).3

25. Nadalje sodišče ugotavlja, da je toženka v zvezi s sestavo pritožbe zoper sklep o opravi preiskave štela, da gre za dejanja opravljena v zvezi s procesnimi odločbami in tožniku odmerila nagrado, v višini 300 točk, na podlagi tar. št. 11/2 OT. Sodišče pri tem pritrjuje tožniku, da je sklep o opravi preiskave meritorna odločitev sodišča, in da je za pritožbo potrebno uporabiti tar. št. 11/1 OT. Pri čemer sodišče pojasnjuje, da pri sklepih o uvedbi preiskave, ki jih sodišče izdaja po prvem odstavku 167. člena ZKP, ne gre za procesni sklep. Po določbi prvega odstavka 167. člena ZKP je eden od pogojev za začetek preiskave obstoj utemeljenega suma, da je določena oseba storila kaznivo dejanje. Pri presoji utemeljenega suma preiskovalni sodnik upošteva vsebino dokazov ter iz njih izhajajoča dejstva in na njihovi podlagi sklepa, ali je izkazana potrebna stopnja verjetnosti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Procesni zakon zahteva utemeljen sum pri odločanju o priporu, o uvedbi preiskave in v postopku obtoževanja. Gre za pravni standard, za katerega zakon ne predpisuje meril. Presoja vselej temelji na danih dejstvih, iz katerih izhaja določena stopnja verjetnosti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje.4 Glede na navedeno sodišče soglaša s tožnikom, da je sklep o uvedbi preiskave meritorna odločba. V sled navedenega, sodišče ugotavlja, da je bilo materialno pravo napačno uporabljeno.

26. Sodišče pritrjuje tožniku, da toženka v izpodbijanem sklepu, v ničemer ni utemeljila in ni pojasnila, zakaj je tožniku priznala le 600 točk urnine, namesto priglašenih 1.150 točk, zaradi česar, po stališču sodišča, sklep tudi v tem delu ni dovolj obrazložen, da bi se ga dalo preizkusiti.

27. Sodišče je po uradni dolžnosti dolžno preveriti ali izpodbijana odločba organa vsebuje vse konkretizirane razloge za svojo odločitev. Organ za BPP je kot organ v predmetnem postopku vodil uradni postopek v katerem morajo biti, med drugim, spoštovana tudi vsa pravila upravnega postopka med drugim tudi, da je izdana odločba, skladno z določili 214. člena ZUP, ustrezno obrazložena.5 Če je odločba pomanjkljiva in v njej niso navedeni ocena zakonskega dejanskega stanja stvari, pomembna za pravilno in zakonito odločitev, dokazi, ki utemeljujejo obstoj takih dejstev in preudarki, ki so upravni organ vodili pri odločanju, gre za pomanjkljivost, ki stranki ne omogoča vložitve učinkovitega pravnega sredstva, zato so lahko zagotovljena pravna sredstva le navidezna, saj se stranka ne more izjaviti o vsebini (razlogih) izdane odločbe. Stranka ima namreč pravico seznaniti se z razlogi odločitve in preudarki, ki so upravni organ, ki je o zadevi odločal, vodili pri odločanju. Stopnja podrobnosti, s katero mora biti obrazložena odločba, je določena s tistim, kar zahteva učinkovito pravno sredstvo zoper odločbo v vsakem posameznem primeru.

28. Iz 22. člena Ustave RS, ki zagotavlja enako varstvo pravic posameznika tudi pred državnimi organi, namreč med drugim izhaja pravica stranke do izjavljanja v postopku, kar je bistvo za izvedbo poštenega postopka in velja za vsak postopek voden pred državnim organom. Pravica do izjave pa ne pomeni samo neposredne izjave pred organom ali izjavo o določeni listini temveč tudi izjavo glede obrazložitve razlogov organa za odločitev, saj je navedeno temelj poštenega postopka. Za pošten postopek je bistveno, da ima oseba, katere pravice, dolžnosti in interes so predmet postopka, ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kakor tudi glede pravnih vidikov zadeve, tudi, če gre za upravni postopek. Navedeno pa lahko poda samo, kolikor ima pravico do izjave, in da je v posledici akt v nekem upravnem postopku ustrezno obrazložen, saj je v nasprotnem v nadaljevanju posamezniku kršena pravica do pravnega varstva iz 25. člena Ustave RS in pravica do poštenega postopka iz 6. člena EKČP. Pravica do izjave je namreč ena izmed temeljnih pravic poštenega postopka in izhaja tudi iz določil ZUP.6

29. Sodišče tako zaključuje, da ima izpodbijani sklep v delu, ki ga izpodbija tožeča stranka, take bistvene pomanjkljivosti, ki onemogočajo preizkus njegove pravilnosti in zakonitosti. Iz razlogov izpodbijanega sklepa namreč niso razvidne vsebinske okoliščine, na podlagi katerih tožena stranka tožniku ni priznala navedene nagrade, izpodbijani sklep tako nima vseh sestavin odločbe po 214. členu ZUP 7, s čimer tožniku ni bila dana možnost za učinkovito pravno varstvo.8 Glede na navedeno je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena Zakona o upravnem sporu ( v nadaljevanju ZUS-1).

30. Ker je bilo v obravnavani zadevi napačno uporabljeno materialno pravo in so bila posledično kršena pravila postopka je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1. Tožena stranka je v ponovljenem postopku skladno s petim odstavkom 64. člena ZUS-1 vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka.

31. Tožnik je s predlogom za svoje zaslišanje in za zaslišanje toženca smiselno predlagal opravo glavne obravnave. Sodišče je v navedeni zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno. V tej zadevi namreč med strankama ni sporno, da je bil tožnik z odločbo tožene stranke določen za izvajanje brezplačne pravne pomoči, da je opravil storitve brezplačne pravne pomoči, in da je pravočasno vložil stroškovnik za opravljene storitve. Sporno je le vprašanje, katere storitve se mu glede na določila OT priznajo in v kakšni višini se mu priznajo odvetniški stroški ter vprašanje ali gre pri sklepu o uvedbi preiskave za procesni ali meritorni sklep, kar pa so izključno materialnopravna vprašanja. Kadar pa dejansko stanje ni sporno, pa ZUS-1 daje sodišču v prvem odstavku 59. člena izrecno pooblastilo, da lahko odloči tudi brez glavne obravnave.

**K točki II izreka:**

32. Glede na dejstvo, da je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo, je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju: Pravilnik). Po določilu prvega odstavka 3. člena Pravilnika je tožnik, ki v tem postopku ni imel pooblaščenca, zadeva pa je bila rešena na seji, upravičen do povrnitve priglašenih stroškov v višini 15,00 EUR, ki jih je sodišče skupaj s priglašenimi zakonskimi zamudnimi obrestmi naložilo v plačilo toženi stranki.

33. Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožniku prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi s 378. členom OZ – enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).

34. Plačana sodna taksa za postopek bo tožeči stranki vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah – ZST-1).

1 Pri tem se tožnik v obrazložitev svojega stališča sklicuje na sodno prakso: UPRS opr.št. III U 157/2018 z dne 10. 7. 2020, opr.št. III U 67/2019 z dne 18.5.2021 in opr. št. II U 60/2021 z dne 15.12.2021. 2 Enako tudi sodba UPRS opr. št. III U 51/2019-17 z dne 21. 10. 2021 3 Enako tudi sodba UPRS I U 778/2020 z dne 25. 11. 2022 in sodba UPRS II U 204/2021 z dne 18. 10. 2023 4 Enako tudi sodba UPRS I U 1743/2018-12 z dne 17. 12. 2019, Glej sodba Vrhovnega sodišča I Ips 10349/2009 z dne 14. 7. 2011 5 V skladu z 214. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) mora biti upravna odločba obrazložena tako, da obsega: 1. razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; 2. ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; 3. razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; 4. navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; 5. razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo in 6. razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. 6 Enako tudi sodba UPRS II U 204/2021 z dne 18. 10. 2023 7 V skladu z navedeno določbo mora obrazložitev upravne odločbe namreč obsegati navedbo o dejstvih, ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto, razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, navedbo določb predpisov, na katere se opira določba in razloge, ki jih glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, kakor tudi razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku. 8 Obrazložitev avtoritativne odločitve je namreč eno poglavitnih pravil upravnega (procesnega) prava v smislu omejevanja nadrejene oblasti in njene zlorabe ter možnosti pravnega in posebej sodnega varstva (Glej tudi Komentar zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), Javno podjetje Uradni list Republike Slovenije, d. o. o., Ljubljana 2020, 2. knjiga, str. 443, 1. točka).