Jedro

Če samo toženec ni vedel kaj podpisuje, njegove nevednosti ni moč subsumirati pod dejanski stan nesporazuma.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo v plačilo 48.909,42 EUR s pripadki ter povrnitev 6.597,79 EUR pravdnih stroškov tožeče stranke, po poteku paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka se pritožuje zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je sodba sama s seboj v nasprotju oz. je izrek v nasprotju z razlogi sodbe, saj je sodišče ugotovilo, da ne gre za menično poroštvo, kljub temu pa je ugodilo tožbenemu zahtevku. S tem ko je odločbo oprlo na 1012. člen OZ (Obligacijski zakonik), je prvostopenjsko sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Ob podpisu izjave nobena od strank ni razmišljala o poroštveni pogodbi, toženec je zaslišan kot stranka zatrdil, da se nikoli ni imel namena osebno zavezati za dolg podjetja. Zato ni prišlo do soglasja volj in s tem nastanka poroštvene pogodbe. Ker tožena stranka ni izrecno določena z imenom in priimkom, tudi ni podana njena pasivna legitimacija. Če bi do poroštva res prišlo, bi moralo to biti dogovorjeno ob izdaji menic. Toženec ni bil edina oseba „pooblaščena za podpisovanje“ v družbi E., d.o.o., iz same menične izjave pa ni jasno, kdo naj bi sploh bil takšna oseba. Torej pogodbenika sploh nista definirana, pa tudi do soglasja volj in s tem do dvostranske pogodbe ni prišlo. Tudi v kooperacijski pogodbi, ki je bila temelj za izdajo menic, ni nobenih določil o poroštvu, kar dokazuje, da ni bilo soglasja volj in da je menična izjava nična. Sodišču očita, da je zelo „prosto in široko“ razlagalo izjavo priče U.R. in da je odločilo preko zahtevka, saj je tožeča stranka ves čas zatrjevala menično poroštvo. Toženec je poroštveno izjavo podpisal nevede, ko je kot direktor podpisoval menično izjavo za menice, ki jih je izdala družba. Torej namen pravdnih strank ni bil sklenitev poroštvene pogodbe in takšen pravni posel ni mogel biti sklenjen. Če ni nastalo menično poroštvo, tudi klasično poroštvo ni moglo nastati, sploh ob dejstvu, da se stranki o tem nista nič dogovarjali. Zato je potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti in zahtevek zavrniti. Priglaša pritožbene stroške.

Na vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu odločitve po 2. odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja, da prvo sodišče ni zagrešilo kršitev procesnih pravil, glede na trditveno in dokazno podlago je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna. Razlogi prvostopenjske sodbe so jasni in pravilni, zato se pritožbeno sodišče nanje sklicuje. Glede na pritožbena izvajanja pa pojasnjuje: Če sodišče ugotovi, da ena od zatrjevanih pravnih podlag ni podana, podana pa je druga pravna podlaga, na podlagi katere je tožbeni zahtevek utemeljen, ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe. Vztrajanje tožene stranke, da je tožeča stranka tožbeni zahtevek temeljila zgolj na meničnem poroštvu, je protispisno. Tožeča stranka že ves čas postopka zatrjuje tudi, da se je toženec zavezal kot (solidarni) porok za obveznosti podjetja E., d.o.o., izrecno se je sklicevala tudi na določbe iz XXIX. poglavja OZ, ki govore o poroštvu, pa tudi na prvem naroku za glavno obravnavo, ko je na kratko povzela tožbo, je navedla, da „toži iz naslova poroštvene izjave“. Sicer pa tudi, če tožeča stranka razmerja ne bi opredelila materialnopravno pravilno, ob dejstvu, da je navedla vsa pravno relevantna dejstva, ki utemeljujejo, da se je toženec zavezal kot (subsidiarni) porok, to na odločitev ne bi imelo vpliva. Sodišče namreč pravo pozna, pravilno uporabo materialnega prava mora izluščiti iz dejanskih navedb strank in ni vezano na strankino materialnopravno opredelitev spora, katere tožeča stranka tudi ni dolžna navesti (3. odstavek 180. člena ZPP).

Da naj bi šlo za nesporazum (16. člen OZ), je tožena stranka prvič navedla šele v pritožbi. Zato tekom postopka tudi ni zatrjevala in dokazovala elementov dejanskega stanu, ki bi lahko privedli do materialnopravnega sklepa, da je pri podpisu poroštvene izjave prišlo do nesporazuma med strankama. Za nesporazum (disens) gre, kadar sta stranki prepričani, da se strinjata, dejansko pa je med njima nesporazum o naravi pogodbe ali o podlagi ali o predmetu obveznosti. Tožena stranka pa je trdila, da je bilo ob podpisu meničnih izjav izrecno dogovorjeno s predstavniki pravnega prednika tožeče stranke, da toženec kot fizična oseba ne jamči za nobene obveznosti družbe. Zatrjevala je torej izrecni dogovor, ne pa nesporazum. Takega dogovora pa ji glede na zaključke prvega sodišča na 5. in delno 6. strani izpodbijane sodbe, ki jim pritožbeno sodišče pritrjuje, ni uspelo dokazati. Ker je dokazno breme navedenega dogovora na strani toženca, izjava U. R., da se ne spominja, da bi se pogovarjali o osebnem poroštvu toženca, ob jasni vsebini s strani toženca podpisane izjave, da podpisnik izjave odgovarja z lastnim premoženjem, ne zadostuje za uspeh z dokazom o izrecnem dogovoru. Prvostopenjsko sodišče si torej izjave priče R. ni razlagalo preširoko, temveč v kontekstu celotnega trditvenega in dokaznega gradiva. Sicer pa tudi iz izpovedbe toženca ne izhaja, da bi se s predstavniki tožeče stranke oz. njenega pravnega prednika izrecno dogovoril, da ne odgovarja s svojim premoženjem. Izpovedal je namreč, da se ni pogovarjal o kakršnem koli osebnem jamstvu in da on sam ni imel namena kaj podpisati v lastnem imenu. Neizpodbijano dejstvo pa je, da je izjavo, da v primeru, da podjetje E., d.o.o. ne bo moglo izpolniti obveznosti, jamči s svojim premoženjem oseba, pooblaščena za podpisovanje, podpisal toženec, ki je tudi bil pooblaščen za podpisovanje. Pravilen je zaključek prvostopenjskega sodišča, da se toženec z izpovedbo, da ni prebral, kaj je podpisal, ne more razbremeniti svoje odgovornosti. Materialnopravno pravilni so tudi razlogi izpodbijane sodbe za tak zaključek, in sicer da ni bil dovolj skrben. Glede na jasen zapis o osebni odgovornosti toženca, nedokazanosti drugačnega dogovora in ugotovitve o nezadostni skrbnosti ravnanja toženca, ni mogoč zaključek, da ni prišlo do soglasja volj pogodbenih strank za nastanek poroštvene pogodbe. Če samo toženec ni vedel kaj podpisuje, njegove nevednosti ni moč subsumirati pod dejanski stan nesporazuma.

Pri pogodbenih razmerjih ni upoštevna intimna volja strank, ampak tista, ki je izražena. Iz sporne poroštvene izjave pa jasno izhaja osebna zaveza podpisnika izjave za tiste obveznosti iz pogodbe, ki jih E., d.o.o. morebiti ne bo mogel izpolniti. Skladno z načeli obligacijskega prava je potrebno dati prednost izjavljeni volji (prim. komentar dr. V. Kranjc k 15. členu OZ v Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, izdala leta 2003). Zato je odločitev prvega sodišča, da je prišlo do sklenitve poroštvene pogodbe (1012. člen v zvezi s 1013. členom OZ), glede na podano trditveno podlago in ugotovljeno dejansko stanje, materialnopravno pravilna.

Tudi ugovor pasivne legitimacije je prvostopenjsko sodišče pravilno zavrnilo. Pod „podpis pooblaščene osebe“ je zapisano ime in priimek toženca in neprerekano je, da je to toženec tudi podpisal. Pritožbene trditve, da toženec ni izrecno določen z imenom in priimkom, se tako izkažejo za neutemeljene. Nerelevantno je, če je bilo v družbi E,. d.o.o. več oseb pooblaščenih za podpisovanje. Toženec je bil pooblaščen za podpisovanje in ker se je podpisal on, je povsem jasno, kdo je v konkretnem primeru bil ta oseba in kdo sta pogodbenika poroštvene pogodbe, ki je bila sklenjena hkrati s podpisom menične izjave. Za odločitev ni relevantno, ali je bilo osebno poroštvo toženca dogovorjeno ob izdaji menic in v kooperacijski pogodbi.

V pritožbi uveljavljani razlogi torej niso podani, prav tako ne tisti, na katere mora po pooblastilu 2. odstavka 350. člena ZPP pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Izrek o stroških temelji na 1. odstavku 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP: toženec sam nosi stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel.