Jedro

Stopnja podrobnosti, s katero mora biti obrazložena odločba, je določena s tistim, kar zahteva učinkovito pravno sredstvo zoper odločbo v vsakem posameznem primeru.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev v 24 urah od prejema te sodbe.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Kopru je s sklepom Kpr 32/2010 z dne 14.3.2010, zoper obdolženega P.P. odredil pripor iz razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ki teče od dne 13.3.2010 od 12.45 ure dalje. Zunajobravnavni senat istega sodišča je z izpodbijanim pravnomočnim sklepom zavrnil pritožbo obdolženčevega zagovornika, vloženo zoper sklep o odreditvi pripora, kot neutemeljeno.

2. Zoper ta pravnomočni sklep je zagovornik obdolženega P.P. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. točki 370. člena v zvezi z 8. in 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da obdolžencu odpravi pripor oziroma mu določi ukrep prepovedi približevanja M.M. oziroma zoper njega odredi hišni pripor, ki se bo izvajal na naslovu S. 3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, podaja mnenje, da je zahteva neutemeljena. Navaja, da zahteva ponuja napačno izhodišče v zvezi z različno vlogo M.M. v kazenskem postopku ter da je tajni sodelavec lahko v skrajnem primeru tudi oškodovanec. Odločilna za utemeljenost suma storitve kaznivega dejanja izsiljevanja so številna SMS sporočila, ki pomenijo resno grožnjo, kaj vse se lahko M.M. pripeti, če ne bo plačal denarja, ki ga je od njega zahteval P.P. Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu v pretežni meri upoštevalo le objektivna dejstva, ki niso odvisna od različne vloge M.M. v kazenskem postopku. Kolikor vložnik ne soglaša z dokazno vrednostjo izjav in drugih podatkov, ki izvirajo od M.M., uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

4. Obdolženčev zagovornik v izjavi, podani na odgovor vrhovnega državnega tožilca, vztraja pri navedbah zahteve za varstvo zakonitosti ter opozarja na kršitev drugega odstavka 202. člena ZKP, ki jo je zagrešil preiskovalni sodnik ob izdaji sklepa o odreditvi pripora, do katere se vrhovni državni tožilec ni opredelil. B-1

5. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja: - da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije že v več svojih odločbah (sodbe I Ips 221/2003 z dne 21.8.2003, I Ips 256/2003 z dne 28.8.2003, I Ips 345/2003 z dne 4.12.2003 ter številne druge) presodilo, da v primeru zatrjevanja, da se sklep o priporu opira na nedovoljen dokaz, lahko Vrhovno sodišče poseže v pravnomočno odločbo o priporu le izjemoma, če na podlagi relevantnih procesnih okoliščin oceni, da se izpodbijani sklep pri presoji utemeljenosti suma opira na dokaz, ki je že na prvi pogled (prima facie) oziroma očitno nedovoljen, in je zaradi tega utemeljenost suma kot enega od pogojev za pripor omajana do te mere, da se nakazuje odprava pripora; - da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi I Ips 346/2008 z dne 23.10.2008 in naslednjih podalo razlago prvega odstavka 424. člena ZKP, ki določa, da se sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Tudi iz zakonskega besedila jasno izhaja, da je dolžnost sodišča preizkušati le tiste kršitve zakona, ki jih uveljavlja vložnik, to pa je mogoče le, če je očitek kršitve jasen in določen. Meje preizkušanja pravnomočne sodbe so v dispoziciji stranke, kar pomeni, da je sodišče pri odločanju o zahtevi vezano na obseg izpodbijanja (del sodbe) in razloge za izpodbijanje (prvi odstavek 420. člena ZKP). Dispozitivnost strankam nalaga, čeprav vsebina zahteve za varstvo zakonitosti ni izrecno predpisana, da poleg razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP navedejo razloge oziroma okoliščine, ki opredeljujejo in utemeljujejo uveljavljano kršitev zakona. Vložnik je dolžan, da kršitev zakona, ki o uveljavlja, razločno pojasni oziroma utemelji. Prav slednje pa je nujen pogoj za to, da bo sodišče lahko preizkusilo utemeljenost zahteve. Pri tem ni dovolj, da se vložnik sklicuje le na vrsto oziroma tip kršitve, ne da bi jo konkretiziral in substanciral razloge, iz katerih je bilo pravno sredstvo vloženo. Vrhovno sodišče ni dolžno samo preizkušati, ali so bile v postopku oziroma sodbi storjene kršitve takšne vrste, na katere se na splošno sklicuje zahteva. To bi pomenilo poseg sodišča po uradni dolžnosti tudi izven okvira, predpisanega v drugem odstavku 424. člena in v 427. členu ZKP, kar je v nasprotju s konceptom tega izrednega pravnega sredstva.

B-2

6. Vložnik zatrjuje kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371 člena ZKP, ker da so nedovoljeni vsi dokazi, ki so bili v postopku pridobljeni s pomočjo M.M. in na katere se v zvezi z obstojem utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja izsiljevanja po tretjem in prvem odstavku 213. člena KZ-1 opira izpodbijani pravnomočni sklep. Navaja, da M.M. v predmetnem postopku nastopa kot obdolženec, oškodovanec, priča in tajni policijski sodelavec (očitno mišljeno tajni policijski delavec) ter da se navedene vloge med seboj izključujejo. Sodišče bi zato moralo upoštevati le tiste izjave, ki jih je M.M. podal kot obdolženec, torej samo njegov zagovor, ne pa tudi izjav, ki jih je podal kot priča. M.M. je bil dne 17.3.2010 zaslišan kot priča in bil poučen, da mora govoriti resnico, da ne sme ničesar zamolčati ter da je kriva izpovedba kaznivo dejanje, ni pa bil poučen o pravicah, ki mu gredo kot osumljencu po ZKP in Ustavi Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Po stališču zahteve je „še posebej sporna“ in nezakonita „dvojna vloga“ M.M., kot tajnega policijskega sodelavca in osumljenca. Policija je vedela, da je M.M. osumljen storitve več kaznivih dejanj nedovoljenega sprejemanja daril po 247. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in več kaznivih dejanj nedovoljenega dajanja daril po 248. členu KZ, zato je njegova vloga tajnega policijskega sodelavca v koliziji z vlogo obdolženca v tem predkazenskem postopku.

7. Kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je podana, če se sodna odločba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali na dokaz, na katerega se po določbah tega zakona sodba ne more opirati, ali na dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi takega nedovoljenega dokaza.

8. Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah (primerjaj sodbo XI Ips 7/2010 z dne 3.2.2010) presodilo, da lahko poseže v izpodbijane pravnomočne odločbe o priporu, zoper katere je dovoljena zahteva za varstvo zakonitosti, samo v tistih primerih, ko iz vseh spisovnih podatkov (in substanciranih navedb zahteve, ki mora konkretno navesti dokaze, za katere zatrjuje, da so nezakonito pridobljeni ter podlago za njihovo nezakonitost) razvidno, da gre za prima facie nedovoljen dokaz, brez katerega kateri od pogojev za pripor, praviloma je to utemeljen sum, ne bi bil podan. V konkretni zadevi pa ni tako. Iz navedb zahteve izhaja zgolj, da se vložnik zahteve ne strinja z „dvojno vlogo“ M.M. kot priče, oškodovanca oziroma tajnega policijskega delavca in osumljenca ter zatrjuje, da so vsi dokazi pridobljeni z njegovo pomočjo (ki jih konkretno ne navede) nezakoniti.

9. Vrhovno sodišče ugotavlja, da ni izključeno, da določena oseba v predkazenskem postopku hkrati nastopa v vlogi tajnega policijskega delavca, oškodovanca in osumljenca. V skladu z drugim odstavkom 155.a člena ZKP je tajni policijski delavec lahko policist, policijski delavec tuje države ali izjemoma, če izvedba tajnega delovanja drugače ni mogoča, druga oseba. V obravnavani zadevi je bil M.M. osumljen storitve kaznivih dejanj po 247. in 248. členu KZ, hkrati pa je nastopal v vlogi oškodovanca pri drugem kaznivem dejanju (kaznivem dejanju izsiljevanja po tretjem in prvem odstavku 213. člena KZ-1). Preiskovalni sodnik je dne 8.1.2010 izdal odredbo s katero je med drugim odredil izvajanje ukrepa tajnega delovanja zoper osumljenega P.P. ter druge osebe za katere bi se izkazalo, da sodelujejo pri izvrševanju kaznivih dejanj, katerih storitve je osumljen P.P. V razlogih navedene odredbe je preiskovalni sodnik razumno pojasnil, da bo pri izvajanju ukrepa kot tajni delavec deloval sam oškodovanec (torej M.M.), ker gre za specifično kaznivo dejanje izsiljevanja, ki se odvija zgolj med osumljencem in oškodovancem, zato drugačna izvedba tajnega delovanja ni mogoča. 10. Vložnik v zahtevi trdi, da bi moralo sodišče pri utemeljitvi obstoja utemeljenega suma upoštevati le tiste izjave, ki jih je M.M. podal kot obdolženec, torej le njegov zagovor, ne pa tudi izjav, ki jih je podal zaslišan kot priča. 11. Iz podatkov v spisu izhaja, da je bil M.M. pred izdajo sklepa o odreditvi pripora dne 10.3.2010 pred preiskovalnim sodnikom zaslišan kot osumljenec zaradi obstoja utemeljenega suma storitve kaznivih dejanj nedovoljenega dajanja daril po tretjem odstavku 248. člena KZ. V navedenem zaslišanju je P.P. obremenil storitve kaznivega dejanja izsiljevanja, vsebinsko enako pa ga je obremenil tudi dne 17.3.2010, ko je bil pred preiskovalnim sodnikom zaslišan kot priča. Preiskovalni sodnik je dne 14.3.2010 izdal sklep o odreditvi pripora zoper P.P. Obstoj utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja izsiljevanja po tretjem in prvem odstavku 213. člena KZ-1 je oprl na zapisnik o sprejemu ustne kazenske ovadbe, ki jo je dne 5.1.2010 podal M.M., pregled telefona oškodovanca, listine o nakazilih denarja oziroma predaji denarja, izpise prestreženih razgovorov med obdolženim in oškodovancem, številna SMS sporočila, ki naj bi jih obdolženi pošiljal oškodovancu, zapisnike o izjavah oseb, ki so jih pridobili policisti od različnih oseb, pogodbe med družbama P.d.o.o. in L.d.d., pogodbe med družbama P.d.d. in P.d.o.o., pogodbo med Občino ... in družbo P.d.o.o., kupoprodajne pogodbe med družbo P.d.o.o in lastniki parcel, zapisnik o zasegu predmetov obdolženemu P.P., strokovno mnenje o zaseženem orožju, pisni dogovor, podpisan s strani M.M. in A.P. ter na izpis transakcij za račune R.Č. in M.M., ne pa tudi na izpovedbo M.M., zaslišanega kot osumljenca dne 10.3.2010 pred preiskovalnim sodnikom. Prav tako tudi zunaj obravnavni senat izpodbijanega sklepa z dne 18.3.2010 ni oprl na izpovedbo M.M., zaslišanega pred preiskovalnim sodnikom dne 10.3.2010 kot osumljenca, niti na njegovo izpovedbo z dne 17.3.2010, ko je bil pred preiskovalnim sodnikom zaslišan kot priča. Po povedanem Vrhovno sodišče ugotavlja, da je zatrjevanje vložnika, da bi sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu moralo upoštevati le izjave, ki jih je M.M. podal, zaslišan kot obdolženec, ne pa tudi ostalih izjav, ki jih je podal kot priča, neutemeljeno, ker se izpodbijani pravnomočni sklep na izpovedbe M.M., zaslišanega kot osumljenca (dne 10.3.2010) oziroma zaslišanega kot pričo (dne 17.3.2010) sploh ne opira.

12. Pritrditi pa gre vložniku zahteve, da je bila obdolžencu kršena pravica do pravnega sredstva, določena v 25. členu Ustave, ker sklep preiskovalnega sodnika o odreditvi pripora ne vsebuje presoje neogibne potrebnosti pripora za varnost ljudi, sorazmernosti odrejenega ukrepa ter presoje možnosti nadomestitve pripora s katerim od milejših ukrepov predvidenih v drugem odstavku 192. člena ZKP.

13. Ustavno sodišče Republike Slovenije je v odločbi U-I-18/93 z dne 11.4.1996 ter naslednjih presodilo, da je sodišče dolžno vselej, ko odloča o priporu zaradi ponovitvene nevarnosti, v skladu z drugim odstavkom 202. člena ZKP v zvezi z 20. členom Ustave poleg obstoja utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja (1) ugotoviti in navesti tiste konkretne okoliščine, iz katerih je možno napraviti na življenjskih izkušnjah utemeljen sklep, da obstaja realna nevarnost, da bo obdolženec ponovil določeno specifično kaznivo dejanje, (2) ugotoviti in obrazložiti, da obstoji nevarnost ponavljanja takšnega dejanja, ki pomeni ogrožanje varnosti ljudi in (3) ob uporabi načela sorazmernosti pretehtati, ali je v konkretnem primeru varnost ljudi zaradi nevarnosti ponovitve določenega kaznivega dejanja ogrožena do te mere, da odtehta poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode.

14. Ustava v 25. členu določa, da je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih.

15. Navedeno pravno jamstvo iz 25. člena Ustave je lahko učinkovito le, če je odločba v vsaki bistveni točki obrazložena na tako konkreten (ne pavšalen, abstrakten, splošen) način, da je mogoča presoja njene pravne pravilnosti. Če je obrazložitev pomanjkljiva, so lahko zagotovljena pravna jamstva le navidezna. Stopnja podrobnosti s katero mora biti obrazložena odločba, je zato določena s tistim, kar zahteva učinkovito pravno sredstvo zoper odločbo v vsakem posameznem primeru. Navedenemu sledi tudi ustavnosodna praksa s stališčem, da s tem, ko je drugostopenjski organ sam dopolnil neobrazloženo prvostopenjsko odločbo, je bila pritožniku kršena pravica do pravnega sredstva (primerjaj sodbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up 118/95 z dne 11.6.1998).

16. Uporaba načela sorazmernosti, ki ga mora sodišče upoštevati, ko odloča o priporu, pomeni, da je treba pred odreditvijo posega v ustavno pravico do osebne svobode posameznika presoditi, ali je poseg sploh primeren za dosego želenega, ustavno dopustnega cilja, ali je poseg nujen (neogibno potreben), tako da želenega cilja ni mogoče doseči na noben drug način, torej z blažjimi sredstvi, ki jih predvideva 192. člen ZKP in, ali je poseg v razumnem sorazmerju s ciljem, torej z varnostjo ljudi, ki naj se s posegom zavaruje in z razumno pričakovanim učinkom takega zavarovanja (sorazmernost v ožjem pomenu).

17. V obravnavanem primeru je preiskovalni sodnik v sklepu o odreditvi pripora navedel dejstva iz katerih izhaja utemeljen sum, da je obdolženec storil očitana kazniva dejanja ter okoliščine, ki kažejo na obstoj ponovitvene nevarnosti, ni pa presodil ali je ukrep, upoštevaje načelo sorazmernosti, neogibno potreben za varnost ljudi.

18. Za zagotovitev učinkovitega pravnega sredstva je bistveno, da sodišče v razlogih izpodbijane odločbe navede pot, po kateri je prišlo do odločitve, vsebovane v izreku. Gre za opis tako imenovanega sodniškega silogizma, ki sestoji iz sinteze zgornje in spodnje premise. V okviru spodnje premise mora sodišče navesti pravno odločilna (relevantna) dejstva, v okviru zgornje premise pa pravno podlago pomembno za odločitev. Šele ko sta oblikovani obe premisi, sodišče napravi sklep oziroma pravni zaključek.

19. V obravnavanem primeru to pomeni, da bi moral preiskovalni sodnik v sklepu o odreditvi pripora navesti pravno relevantna dejstva, ki kažejo na neogibnost in sorazmernost ukrepa, ki ga odreja (spodnja premisa), neogibnost pripora, ki izhaja iz 20. člena Ustave (zgornja premisa), nato pa bi moral napraviti zaključek (conclusio), da je pripor sorazmeren in neogibno potreben ukrep, s katerim je edino mogoče zagotoviti varnost oškodovanca in drugih oseb ter preprečiti, da bo obdolženec ponavljal kazniva dejanja. Navedenega preiskovalni sodnik v sklepu o odreditvi pripora ni napravil. 20. Zunajobravnavni senat je napako preiskovalnega sodnika skušal odpraviti z navedbami (četrti odstavek na 3. strani sklepa in prvi in drugi odstavek na 4. strani sklepa), da je odreditev pripora, upoštevaje težo kaznivih dejanj in osebnosti obdolženca, utemeljen in sorazmeren ukrep in upoštevaje dejstvo, da bi bila v primeru izpustitve obdolženca na prostost ogrožena duševna in telesna integriteta drugih oseb, lahko tudi njihovo življenje. Na takšen način je zunajobravnavni senat napravil dejanski in pravni zaključek, ki ga sklep preiskovalnega sodnika ni vseboval, namesto da bi sklep razveljavil. S tem je ravnal v nasprotju z načelom odločanja na več stopnjah in obdolženčevi obrambi odvzel možnost učinkovitega pravnega sredstva, ki ji ga zagotavlja 25. člen Ustave.

C.

21. Zaradi ugotovljene kršitve pravnega jamstva iz 25. člena Ustave je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijani pravnomočni sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje v roku 24 ur od prejema te sodbe (prvi odstavek 426. člena ZKP v zvezi z 20. členom Ustave).