Jedro

Samo izjemoma prihaja do primera, ko se bo delodajalec o vseh okoliščinah - zlasti tistih subjektivne narave - seznanil šele ob zagovoru delavca, kar bi lahko privedlo tudi do ugotovitve, da odpovedni razlog ni podan, npr. zato, ker ni krivdnega ravnanja delavca. Datum seznanitve oziroma vedenja delodajalca o kršitvi pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in o storilcu je torej dejansko vprašanje, saj se glede na okoliščine posameznega primera delodajalec lahko seznani z razlogom oziroma izve za kršitve za storilca že takoj, lahko pa tudi kasneje vse do zagovora delavca, vendar je zagovor le zadnji možni čas, ko se delodajalec seznani z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved. Glede na materialno zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je rok za odpoved pričel teči od zagovora tožnice, sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, kdaj je bila tožena stranka dejansko seznanjena s kršitvijo in storilcem.

V kolikor bo sodišče prve stopnje, po zaslišanju predlagane priče, ki je opravila kontrolo bolniškega staleža tožnice in na podlagi poročila detektiva zaključilo, da je tožena stranka že na podlagi ugotovitev detektiva vedela, kakšna navodila je imela tožnica s strani osebnega zdravnika, potem ni bilo resnega razloga za dodatne poizvedbe tožene stranke v zvezi z navodili osebnega zdravnika. Izvajanje dodatnih dokazov tožene stranke za potrditev že ugotovljenih dejstev ne more podaljšati roka za odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj se na podlagi zagovora delavca ali izjav prič praviloma le potrdi delodajalčevo predhodno prepričanje, da je odpovedni razlog, ki ga je nazadnje obrazložil že v vabilu za zagovor oziroma pisni obdolžitvi, podan.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 8. 2011 in ugotovitev, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter še traja z vsemi pravicami in obveznostmi, da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo in ji za čas, ko ni delala, priznati vse pravice iz delovnega razmerja, med drugim plačati tudi plače in druge denarne prejemke za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja z zakonskimi zamudnimi obrestmi od mesečnih zapadlosti plač do plačila ter tožnici plačati davke in prispevke, vse v roku 15 dni pod izvršbo ter tožnico prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ter ji izplačati odškodnino v znesku 13.465,80 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska dobljenega po odvodu davkov in prispevkov ter tožnici povrniti stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da ugodi pritožbi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožnice oziroma da izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 8. 2011 pravočasna, torej da je podana v 30-dnevnem subjektivnem roku za podajo odpovedi, iz razloga po 8. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR. Sodišče zmotno in v nasprotju s sodno prakso zaključuje, da se v primeru, ko delodajalec pred podajo odpovedi po 8. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR omogoči delavcu zagovor, rok za podajo odpovedi šteje od zagovora dalje. Sodba v tem delu nima razlogov in je že zaradi tega potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti. Vrhovno sodišče RS je s sodbo opr. št. VIII Ips 394/2008 z dne 9. 2. 2010 odločilo, da je zagovor le zadnji možni čas, ko se delodajalec seznani z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved, vendar pa je potrebno glede na okoliščine konkretnega primera presojati kdaj se je delodajalec seznanil z razlogom za odpoved oziroma kdaj je izvedel za kršitev pogodbenih in drugih obveznosti ter za storilca. V izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje ni presojalo okoliščin konkretnega primera, kar izhaja iz 6. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, kjer sodišče zaključi, da je rok za izredno odpoved začel teči po opravljenem zagovoru dne 8. 8. 2011 in ne 8. 8. 2012, kot je to zapisalo sodišče. Sodišče prve stopnje se sploh ni opredelilo do tožničinih ugovorov glede nepravočasnosti izredne odpovedi, ki so bistveni za odločanje v predmetnem delovnem sporu. Tožnica je v tožbi in njenih nadaljnjih pripravljalnih vlogah ter tudi na naroku dne 2. 7. 2013, po prejemu elektronskega sporočila z dne 4. 7. 2011 in dopisa A.A. z dne 5. 7. 2011 navedla, da je bilo že v izredni odpovedi navedeno, da je A.A. dne 4. 7. 2011, od sodelavcev tožnice izvedela, da se je tožnica, v času bolniškega staleža, udeležila sindikalnega izleta v B. (Madžarska). Tožena stranka je takoj, ko se je tožnica vrnila s sindikalnega izleta, od svojih sodelavcev izvedela, da je bila tožnica na sindikalnem izletu, najkasneje pa je o tem izvedela A.A. dne 4. 7. 2011, kar izhaja iz samih navedb tožene stranke v odgovoru na tožbo. Glede na navedeno tožena stranka ni štela, da je za tožničino domnevno kršitev, ki je bila razlog izredne odpovedi, izvedela šele z dnem zagovora tožnice (8. 8. 2011), temveč se je tožena stranka, tako v izredni odpovedi kot kasneje, sklicevala, da je za odpovedni razlog izvedela najkasneje z dopisom dr. C.C., čemur pa je tožeča stranka upravičeno nasprotovala, saj je ves čas postopka dokazovala in v ta namen predlagala tudi zaslišanje detektiva D.D., da je tožena stranka v času predmetnega bolniškega staleža tožnico preverjala, ali izpolnjuje navodilo izbranega zdravnika v času bolniškega staleža oziroma ali krši bolniški stalež. Tožnica je zato predlagala, da sodišče zasliši detektiva D.D. in pridobi njegovo poročilo o izvajanju nadzora nad tožnico v času bolniškega staleža. Ker sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, je nedvomno nepopolno in nepravilno ugotovilo dejansko stanje, posledično pa zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče je potem, ko je zaključilo, da obstoji zakonski razlog za izredno odpoved iz 1. odstavka 111. člena ZDR, zmotno zaključilo, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, ampak je potrebno takojšne prenehanje delovnega razmerja. Sodišče bi moralo upoštevati okoliščine na strani tožnice, ki jih je tožnica ves čas izpostavljala in sicer njeno psihično stanje v trenutku odhoda na sindikalni izlet, da se ni zavedela, da bi odhod na izlet imel kakšne zveze z njenimi delovnimi obveznostmi in tudi ni razumela navedenega kot oškodovanje tožene stranke. Sodišče bi moralo zdravstveno stanje tožnice, glede na predhodne zdravstvene težave in psihično stanje ugotavljati z izvedencem medicinske stroke. Sodišče tudi ni ugotavljalo stopnje krivde tožnice (naklep oziroma malomarnost), njene prištevnosti ter zavedanja o prepovedanosti dejanj, kar vse pa je mogoče ugotoviti z neodvisnim izvedencem in ne z zdravnikom psihiatrom. Sodišče pa bi moralo zaradi pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja ter posledično zaradi pravilne uporabe materialnega prava, zaslišati priči E.E. in F.F., ki sta delala s tožnico skupaj v poslovalnici G. v H. in preveriti očitke tožene stranke in navedbe tožnice glede odnosa sodelavcev do tožnici očitanega ravnanja. Tožnica priglaša stroške pritožbe.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo navajala, da je tožena stranka tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi v 30-dnevnem zakonskem roku in je to pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Prerekala je trditev tožnice, da je bila tožena stranka z navodili osebnega zdravnika seznanjena že pred 23. 6. 2011, ko je detektiv pri tožnici opravil kontrolo bolniškega staleža. Tožnica detektivu ni omenjala udeležbe na izletu v času bolniškega staleža, zato tožena stranka ni imela razloga za preverjanje resničnih in dejanskih navodil, ki jih je tožnica dobila od osebnega zdravnika. Preverjanje bolniškega staleža dne 23. 6. 2011 nima nobene zveze s kasnejšimi dogodki in ugotavljanjem zlorabe bolniškega staleža tožnice z odhodom na sindikalni izlet. Tožnica bi za odhod na sindikalni izlet potrebovala izrecno odobritev osebnega zdravnika, ki pa je dejansko ni imela. Pri toženi stranki, ki ima ogromno število zaposlenih je nesprejemljivo, da bi takšna ravnanja, kot je storila tožnica, tolerirali in že dejstvo, da je A.A. za kršitev tožnice izvedela od njenih sodelavcev, ki so bili zgroženi in so nezadovoljno spraševali, kako je mogoče, da se je tožnica, kljub bolniškemu staležu, udeležila sindikalnega izleta, kaže na negativne posledice in rušenje delovne klime pri delavcih tožene stranke. Prav tako ne zdrži trditev tožnice, da ji osebni zdravnik ni prepovedal odhoda iz kraja bivanja, saj namreč ni naloga zdravnika, da delavcu v času bolniškega staleža prepove odhod iz kraja bivanja, saj mora delavec, ki želi kraj bivanja zapustiti, pridobiti izrecno dovoljenje zdravnika. Tožena stranka priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka, kot tudi tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, je pa sodišče, zaradi napačne uporabe materialnega prava, dejansko stanje nepopolno ugotovilo.

Neutemeljen je očitek pritožbe, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Navedena absolutna bistvena kršitev določb postopka je namreč podana le, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, če sodba nima razlogov oziroma v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Razlogi o odločilnih dejstvih si v sodbi sodišča prve stopnje ne nasprotujejo, zato je odločitev glede na obrazložitev mogoče preizkusiti.

Tožena stranka je tožnici dne 10. 8. 2011 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker je tožnica dne 12. 6. 2011, ko je bila v bolniškem staležu (od 10. 6. 2011 do 30. 6. 2011), brez dovoljenja osebnega zdravnika zapustila kraj bivanja, ter se je udeležila sindikalnega izleta v B. (Madžarska). Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožena stranka spoštovala subjektivni rok za podajo izredne odpovedi iz razloga po 8. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR in sicer 30 dni od ugotovitve razloga za izredno odpoved. Štelo je, da je šele po opravljenem zagovoru tožnice dne 8. 8. 2012, začel teči subjektivni rok za podajo odpovedi, glede na to, da se lahko delavec šele na zagovoru izreče o očitanih kršitvah in drugih okoliščinah, ki bi bile pomembne za odločitev o odpovedi in bi tožnica lahko na zagovoru tudi dokazala, da je imela dovoljenje, da lahko odide na izlet. Tožena stranka je tožnici dne 25. 7. 2011 vročila vabilo na zagovor dne 27. 7. 2011, vendar zagovor ni bil opravljen in je tožena stranka tožnico, zaradi upoštevanja roka za pripravo na zagovor, še enkrat vabila na zagovor dne 8. 8. 2011. V obravnavanem primeru je presoja sodišča prve stopnje, da je 30-dnevni subjektivni rok za podajo odpovedi iz razloga po 8. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR pričel teči od zagovora, materialnopravno zmotna. V zvezi s pričetkom teka roka za odpoved, ki mora biti podana najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved, najkasneje pa v šestih mesecih od nastanka razloga, razen če gre za kršitev z znaki kaznivega dejanja (2. odstavek 110. člena ZDR), je Vrhovno sodišče RS zavzelo jasno stališče, da sta trenutek seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved, kot tudi trenutek seznanitve s kršitvijo delovne obveznosti in storilcem, po svoji naravi dejanski vprašanji in ju je potrebno ugotavljati v vsaki zadevi posebej, glede na okoliščine obravnavanega primera (sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 114/2009 z dne 23. 6. 2009, VIII Ips 232/2010 z dne 7. 10. 2010, VIII Ips 164/2013 z dne 9. 12. 2013, VIII Ips 394/2008 z dne 9. 2. 2010).

Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) v 2. odstavku 83. člena določa, da mora delodajalec pred izdajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu omogočiti zagovor. Zagovor je namenjen temu, da se delavec lahko seznani in izjavi o očitanih kršitvah oziroma odpovednem razlogu, ne pa zgolj ugotavljanju dejanskega stanja. Razlog za odpoved bo praviloma nastal že prej. Nenazadnje mora delodajalec že v vabilu na zagovor navesti in obrazložiti odpovedni razlog, zaradi katerega namerava odpovedati pogodbo o zaposlitvi. Samo izjemoma prihaja do primera, ko se bo delodajalec o vseh okoliščinah - zlasti tistih subjektivne narave - seznanil šele ob zagovoru delavca, kar bi lahko privedlo tudi do ugotovitve, da odpovedni razlog ni podan, npr. zato, ker ni krivdnega ravnanja delavca. Datum seznanitve oziroma vedenja delodajalca o kršitvi pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in o storilcu je torej dejansko vprašanje, saj se glede na okoliščine posameznega primera delodajalec lahko seznani z razlogom oziroma izve za kršitve za storilca že takoj, lahko pa tudi kasneje vse do zagovora delavca, vendar je zagovor le zadnji možni čas, ko se delodajalec seznani z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved.

Glede na materialno zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je rok za odpoved pričel teči od zagovora tožnice, sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, kdaj je bila tožena stranka dejansko seznanjena s kršitvijo in storilcem.

Pritožba utemeljeno graja ravnanje sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo dokazni predlog tožnice (in tudi tožene stranke v pripravljalni vlogi z dne 4. 7. 2012 - l. št. 54) po zaslišanju detektiva D.D., ki je dne 23. 6. 2011 opravil kontrolo bolniškega staleža in za katerega je tožnica trdila, da je vedel, kakšna navodila za čas bolniškega staleža, je tožnici podal osebni zdravnik. Tožena stranka je zatrjevala, da je šele 13. 7. 2011 dobila pisno izjavo osebnega zdravnika o tem, kakšna navodila je dal tožnici za čas bolniškega staleža. Glede na nasprotujoče si trditve obeh strank in glede na to, da je okoliščina, kdaj je tožena stranka zvedela za navodila o ravnanju v času bolniškega staleža, ki jih je tožnici podal osebni zdravnik, odločilna za tek subjektivnega roka za podajo izredne odpovedi, bo moralo sodišče prve stopnje izvesti tudi dokaz, ki ga je predlagala tožnica oziroma tudi tožena stranka.

V kolikor bo sodišče prve stopnje, po zaslišanju predlagane priče, ki je opravila kontrolo bolniškega staleža tožnice dne 23. 6. 2011 in na podlagi poročila detektiva z dne 23. 6. 2011 (priloga B6) zaključilo, da je tožena stranka že na podlagi ugotovitev detektiva vedela, kakšna navodila je imela tožnica s strani osebnega zdravnika, potem ni bilo resnega razloga za dodatne poizvedbe tožene stranke v zvezi z navodili osebnega zdravnika. Izvajanje dodatnih dokazov tožene stranke za potrditev že ugotovljenih dejstev ne more podaljšati roka za odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj se na podlagi zagovora delavca ali izjav prič praviloma le potrdi delodajalčevo predhodno prepričanje, da je odpovedni razlog, ki ga je nazadnje obrazložil že v vabilu za zagovor oziroma pisni obdolžitvi, podan (tako je odločilo tudi Vrhovno sodišče RS v zadevi opr. št. VIII Ips 161/2008 z dne 23. 2. 2010 in VIII Ips 164/2013 z dne 9. 10. 2013).

V kolikor bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da je odpoved tožene stranke nezakonita zaradi zamude subjektivnega roka za odpoved, se sodišču ne bo potrebno spuščati v samo vsebino odpovedi oziroma v presojo utemeljenosti odpovednega razloga. Tožnica je v tožbi uveljavljala reintegracijo in navedla, da se želi vrniti na delo, podredno pa je zahtevala plačilo odškodnine po 118. členu ZDR. V kolikor bo sodišče ugotovilo, da je tožena stranka podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po poteku subjektivnega roka 30 dni od seznanitve z razlogi, bo moralo sodišče odločiti tudi o navedenem zahtevku tožnice.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem postopku bo sodišče prve stopnje izvedlo dokaz s predlaganim zaslišanjem priče v zvezi s poročilom, ki ga je detektiv podal 23. 6. 2011 in po tako dopolnjenem dokaznem postopku bo sodišče lahko ugotovilo, kdaj se je tožena stranka seznanila z razlogi, ki utemeljujejo podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka (165. člen ZPP).