Jedro

Odvetnik, ki neopravičeno ne pristopi na pravilno razpisan narok za glavno obravnavo, ravna neskrbno.

V konkretnem primeru kot vzroka nastali škodi ni mogoče šteti prvega odstavka 28. člena ZDSS-1. Takšna zakonska določba je le omogočila sodišču prve stopnje izdajo zamudne sodbe pod tam navedenimi pogoji, kar pomeni, da je zakonsko določilo predstavljalo le nujen pogoj (conditio sine qua non) za razplet delovnopravnega spora, do katerega je kasneje prišlo. Navedeno pa ne pomeni, da je zakonska ureditev kot taka vzrok nastali škodi, temveč je nastanek škode le omogočila. Prvi odstavek 28. člena ZDSS-1 je bil torej le pogoj za nadaljnji razplet dogodkov, ne pa njegov vzrok.

Izrek

I. Reviziji se zavrneta.

II. Prva in druga toženka morata tožnici povrniti vsaka po 1.559,89 EUR stroškov revizijskega postopka v 15 dneh od vročitve te sodbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v delu, ki je relevanten za odločanje v revizijskem postopku, razsodilo, da sta prva in druga toženka dolžni tožnici solidarno plačati 9.074,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 3. 2010 naprej. Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo 313.581,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 3. 2010 naprej. Tožnici je naložilo, da drugi toženki povrne 5.275,19 EUR stroškov postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnice zoper zavrnilni del prvostopenjske sodbe delno ugodilo tako, da je toženkama naložilo solidarno plačilo še dodatnih 140.925,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 3. 2010, drugi toženki pa poleg tega še 157.640,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 3. 2010 naprej. Pritožbi toženk zoper ugodilni del prvostopenjske sodbe je zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločitev prvostopenjskega sodišča o stroških postopka je spremenilo tako, da sta odtlej toženki dolžni solidarno plačati 5.069,13 EUR in druga toženka sama še 5.276,04 EUR. Toženkama je naložilo solidarno plačilo 5.633,10 EUR stroškov pritožbenega postopka, drugi toženki pa še dodatnih 5.633,11 EUR stroškov tega postopka.

3. Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-E, Uradni list RS, št. 10/17), zato se glede na določbo prvega in tretjega odstavka 125. člena ZPP-E v tem revizijskem postopku uporabljajo pravila ZPP, veljavna pred uveljavitvijo novele ZPP-E. 4. Vrednost spora dela sodbe, ki ga izpodbija prva toženka, znaša 150.000,00 EUR. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je na njen predlog s sklepom III DoR 81/2019 z dne 26. 8. 2019 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je podana protipravnost ravnanja druge toženke in ali obstaja pravno relevantna vzročna zveza med neudeležbo druge toženke na naroku dne 9. 9. 2008 in vtoževano škodo?

5. Vrednost spora dela sodbe, ki ga izpodbija druga toženka, znaša 322.656,53 EUR, kar presega mejni znesek 200.000,00 EUR iz 490. člena ZPP za dovoljenost revizije v gospodarskih sporih.

6. Prva toženka je v zakonskem roku vložila revizijo, v kateri je uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava glede dopuščenega revizijskega vprašanja. Vrhovnemu sodišču je predlagala, da reviziji ugodi in sodbo sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zoper njo zavrne. Priglasila je stroške revizijskega postopka.

7. Druga toženka je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zaradi bistvenih kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in kršitve Ustave RS. Predlagala je ugoditev reviziji in spremembo sodb sodišč nižjih stopenj v ugodilnem delu in zavrnitev tožbenega zahtevka v celoti. Podredno temu je predlagala razveljavitev teh sodb in vrnitev zadeve v novo sojenje. Priglasila je stroške revizijskega postopka.

8. Tožnica je v odgovoru na revizijo prve toženke predlagala njeno zavrnitev in v odgovoru na revizijo druge toženke njeno zavrženje, podredno temu pa zavrnitev. Priglasila je stroške odgovorov na reviziji.

9. Odločilne dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, na katere je Vrhovno sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), so: - Druga toženka (odvetniška družba) je zastopala tožnico v delovnopravnem sporu zoper njenega nekdanjega delavca A. A. na podlagi pogodbe o naročilu, ki sta jo sklenili na sestanku marca 2008. Druga toženka je imela pri prvi toženki (zavarovalnica) zavarovano odvetniško poklicno odgovornost na podlagi zavarovalne pogodbe, s katero je zavarovala svojo odgovornost zaradi poklicne napake.

- Druga toženka je vložila odgovor na tožbo v navedenem delovnem sporu. Dne 9. 6. 2008 je prejela tudi vabilo za prvi narok za glavno obravnavo, vendar na narok, ki je bil opravljen 9. 9. 2008, ni pristopila.

- Delovno sodišče v Kopru je 9. 9. 2008 v sporu Pd 57/2008 izdalo zamudno sodbo na podlagi prvega odstavka 28. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1), ki je določal, da če na poravnalni narok ali na prvi narok za glavno obravnavo ne pride tožena stranka, sodišče pod pogoji, ki jih določa zakon, ki ureja pravdni postopek, izda zamudno sodbo, čeprav je tožena stranka odgovorila na tožbo.

Ugodilo je tožbenemu zahtevku nekdanjega delavca tožnice in je tožnici naložilo izplačilo premalo izplačanih plač za čas od februarja 2004 do decembra 2007, neizplačan regres za letni dopust za obdobje od 2004 do 2007, pogodbeno kazen zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kolektivno stimulacijo za obdobje od 2004 do 2007 in plačilo neizplačanih premij pokojninskega zavarovanja. V tem sporu se je odločalo le še o višini zahtevkov delavca, saj je bilo o temelju, to je nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, odločeno že v sporu Pd 139/2006. - Isto sodišče je 28. 10. 2008 zavrnilo predlog za vrnitev v prejšnje stanje v delovnem sporu.

- Višje delovno in socialno sodišče je 14. 8. 2009 z odločbo Pdp 1506/2008 zavrnilo pritožbo zoper izpodbijano zamudno sodbo in prvostopenjsko odločitev potrdilo.

- Okrajno sodišče v Piranu je zavrnilo ugovor zoper sklep o izvršbi s sklepom z dne 14. 12. 2009. Nato je bilo tožnici v izvršbi dne 22. 3. in 30. 3. 2010 odvzeto 341.218,93 EUR.

- Vrhovno sodišče je 21. 6. 2011 s sklepom VIII Ips 421/2009 reviziji ugodilo in odločbi Višjega delovnega in socialnega sodišča in Delovnega sodišča razveljavilo v delu, ki se nanašata na odločitev o premalo izplačanih plačah za čas od februarja 2004 do decembra 2007, pogodbene kazni zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kolektivni simulaciji za obdobje od 2004 do 2007 in glede stroškov postopka ter zadevo v tem obsegu vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Vrhovno sodišče ni poseglo v odločitev glede regresa za letni dopust in glede plačila premij prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja.

- Vrhovno sodišče je tako odločitev sprejelo zaradi učinkovanja odločbe Ustavnega sodišča U-I-65/10-19 z dne 20. 5. 2010 o razveljavitvi prvega odstavka 28. člena ZDSS-1 na vse postopke, kjer Vrhovno sodišče do odločitve Ustavnega sodišča še ni odločilo o reviziji.

- Tožnica je v ponovljenem delu delovnopravnega spora pred Delovnim sodiščem v Kopru opr. št. Pd 328/2012 zoper svojega delavca uspela, tako da je bil njegov tožbeni zahtevek zavrnjen. Taka odločitev je postala pravnomočna.

- Druga toženka bi že do pravnomočnosti delovnopravnega spora lahko postavila dva ugovora glede višine terjatve delavca, in sicer ugovor zmanjšanja obveznosti zaradi sklenjene prisilne poravnave nad tožnico (opr. št. St 41/2007) in ugovor zastaranja. Teh ugovorov ni postavila, čeprav bi bila z njima uspešna.

10. Sodišče prve stopnje je odločalo o odškodninskem zahtevku tožnice zoper prvo toženko na temelju zavarovanja odvetniške odgovornosti do zavarovalne vsote 150.000,00 EUR (prvi odstavek 965. člena OZ) in zoper drugo toženko na temelju kršitve pogodbe o naročilu (odvetniškem zastopanju; 766. člen OZ). Glede odškodninske obveznosti toženk, od katerih je tožnica zahtevala razliko med zneskom, ki ga je od nje prisilno izterjal delavec, in zneskom, s katerim bi uspel, če bi druga toženka podala ugovora sklenjene prisilne poravnave in ugovor zastaranja, je presodilo, da bi bila oba ugovora uspešna. Kljub temu je presodilo, da je ravnanje druge toženke protipravno le v delu, kjer prvi toženki kot pooblaščenki tožnice pred Vrhovnim sodiščem v delovnopravnem sporu ni uspelo doseči razveljavitve sodišč druge in prve stopnje (glede neizplačanega regresa in premij dodatnega prostovoljnega zavarovanja). V drugem delu pa je tožbeni zahtevek zavrnilo na podlagi stališča, da v delovanju druge toženke ni elementa protipravnosti, ker je druga toženka pred Vrhovnim sodiščem dosegla, da je reviziji ugodilo in sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo v nov postopek.

11. Sodišče druge stopnje je v ravnanju druge toženke tudi v tistem delu, kjer je bila pred VS RS delovnopravna zadeva razveljavljena in vrnjena v ponovni postopek, ugotovilo odškodninsko odgovornost druge toženke. Presodilo je, da je do izdaje zamudne sodbe prišlo zaradi drugotoženkinega nepristopa na narok za glavno obravnavo, kar se je kasneje odrazilo v delavčevem uspehu v izvršbi. Čeprav se je po revizijskem postopku in ponovljenem delovnopravnem sporu izkazalo, da je bil znesek v izvršbi odvzet brez pravnega temelja in je bil A. A. neupravičeno obogaten, bi to lahko kvečjemu vplivalo na višino zahtevka, če bi navedeni delavec del zneska tožnici že vrnil. 12. Tožnica predlaga zavrženje revizije druge toženke, saj naj bi šlo za neobstoječo pravno osebo. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je druga toženka spremenila le svojo firmo, kar pa na obstoj pravne osebe ne vpliva. Zato je revizijski očitek o nedovoljenosti revizije neutemeljen (drugi odstavek 374. člen v zvezi z 80. členom in prvim odstavkom 76. člena ZPP).

13. Reviziji nista utemeljeni.

14. Druga toženka v reviziji trdi, da je drugostopenjska sodba obremenjena s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj ne bi vsebovala razlogov glede protipravnosti in vzročne zveze. Pritožbeno sodišče je navedlo razloge glede obeh elementov odškodninske odgovornosti, to je tako glede protipravnosti (nepristop druge toženke na narok za glavno obravnavo) kot tudi glede vzročne zveze (opravljena izvršba na podlagi pravnomočne zamudne sodbe). Svojo odločitev o temelju zahtevka je obrazložilo v 24. do 47. točki obrazložitve, glede izpostavljenih elementov zlasti v 27. in 47. točki. Očitana procesna kršitev tako ni podana.

15. Druga toženka neutemeljeno meni, da bi moralo sodišče druge stopnje izvesti pritožbeno obravnavo in mu očita kršitev iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Neizvedba pritožbene obravnave ni kršitev iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je tam predpisana sankcija za neizvedbo glavne obravnave. Ta pa se odvija le pred prvostopenjskim sodiščem (281. in nasl. členi ZPP). Pritožbeno obravnavo ureja 347. člen ZPP.

16. Po prvem odstavku 347. členu ZPP sodišče druge stopnje odloča o pritožbi brez obravnave, kadar oceni, da ta za odločitev v zadevi ni potrebna. Ta, uvodna določba 347. člena ZPP, zgovorno pove, da ni nobenega avtomatizma pri odločanju drugostopenjskega sodišča o tem, ali bo razpisalo obravnavo ali bo odločilo brez obravnave. Potrebna je njegova ocena o potrebnosti obravnave.1 Iz sprejema odločitve na seji izhaja ocena, da glavna obravnava ni bila potrebna. Če revident meni, da bi pritožbeno sodišče moralo glede na predpostavke iz drugega in tretjega odstavka 347. člena ZPP razpisati pritožbeno obravnavo, mora revizijske razloge ustrezno konkretizirati. Določno mora povedati, katera vsa procesna opravila je opravilo na seji, pa bi jih glede na navedena odstavka 347. člena ZPP moralo opraviti na glavni obravnavi.

17. Zahtevane stopnje konkretizacije pa druga toženka v reviziji ni dosegla. Povzema le svoje trditve, ki naj bi jih bila podala v prvostopenjskem postopku, in za katere meni, da bi jih moralo drugostopenjsko sodišče obravnavati na pritožbeni obravnavi, kar pa je za izkaz kršitve pravil ZPP glede neopravljene pritožbene obravnave povsem nepomembno. Ne izpodbija namreč določno, katera opravila je drugostopenjsko sodišče opravilo na seji (katera dejstva je ugotovilo, katere procesne kršitve je odpravljalo, ipd.), pa bi jih glede na drugi in tretji odstavek 347. člena ZPP moralo na obravnavi.

18. Odškodninska odgovornost odvetnika je posebna vrsta poslovne odškodninske odgovornosti, ki se presoja po pravilih OZ o mandatni pogodbi in Zakonu o odvetništvu (ZOdv). Prvi odstavek 768. člena OZ določa, da mora prevzemnik naročila izvršiti naročilo po prejetih navodilih kot dober gospodarstvenik oziroma kot dober gospodar; pri tem mora ostati v njegovih mejah in v vsem paziti na naročiteljeve interese, ki mu morajo biti vodilo. Odvetnikove dolžnosti so konkretizirane v 11. členu ZOdv, ki v prvem odstavku določa, da ima odvetnik pravico uporabiti v mejah zakona in pooblastila vsako pravno sredstvo, za katero misli, da lahko koristi stranki, ki jo zastopa, v drugem odstavku pa, da je pri zastopanju stranke dolžan ravnati vestno, pošteno, skrbno ter po načelih odvetniške poklicne etike. Njegova dolžnost je, da uporabi vse svoje profesionalno znanje za dosego določenega rezultata, da torej ravna s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, ki kot merilo postavlja tipično, običajno, normalno ravnanje povprečnega strokovnjaka z istega področja (drugi odstavek 6. člena OZ).2

19. Odvetnik, ki neopravičeno ne pristopi na pravilno razpisan narok za glavno obravnavo, ravna neskrbno. Druga toženka je s tem, ko ni pristopila na narok 9. 9. 2008, kljub temu, da je vabilo na narok prejela 9. 6. 2008, ravnala v nasprotju s standardom dobrega odvetnika in zato protipravno. Za presojo protipravnosti je nepomembno, če je tudi zastopana stranka prejela vabilo na narok, saj je naloga druge toženke kot prevzemnice naročila, da pazi na interese naročnice (tožnice). V nasprotnem primeru krši prvi odstavek 768. člena OZ. Od naročnika mandatne pogodbe ni mogoče zahtevati, da bi dejanja kljub temu opravil sam.

20. Razplet delovnopravnega spora, ki se je odrazil v pravnomočni zamudni sodbi delavca zoper tožnico, je mogel nastati zaradi dveh pogojev. Prvi je bil tedaj še veljavna zakonska ureditev iz 28. člena ZDSS-1 o izdaji zamudne sodbe zaradi nepristopa tožene stranke na poravnalni ali prvi narok za glavno obravnavo. Drug pa je bil ta, da druga toženka kot pooblaščenka tožnice na narok v delovnopravnem sporu dne 9. 9. 2008 ni pristopila.

21. Ključni revizijski očitek toženk je, da tožnici škoda ni nastala, ker se druga toženka ni udeležila naroka pred delovnim sodiščem, temveč ji je nastala škoda zaradi uporabe neustavne zakonske določbe in na njeni podlagi izdane zamudne sodbe. Toženki torej napadata presojo o obstoju vzročne zveze. Prikazati želita, da je nek drug pogoj (zakonsko neustavnost) treba šteti kot vzrok nastale škode in ne tisti, ki mu je pravno naravo vzroka pripisalo sodišče v izpodbijani sodbi (opustitev udeležbe na naroku 9. 9. 2008).

22. V času prvega naroka za glavno obravnavo v delovnopravnem sporu dne 9. 9. 2008 je še veljal prvi odstavek 28. člena ZDSS-1 o izdaji zamudne sodbe, če na narok ne pristopi pravilno vabljena toženka. Brez take zakonske določbe delovna sodišča ne bi izdala zamudne sodbe; naknadni razvoj dogodkov, ko je Vrhovno sodišče reviziji (delno) ugodilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje ter je bila v novem postopku izdana za tožnico ugodna sodba proti njenemu nekdanjemu delavcu, pa je to potrdil. Prav tako do izdaje zamudne sodbe zoper tožnico v delovnem sporu ne bi prišlo, če bi druga toženka pristopila na poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo.

23. Vsakega pogoja, brez katerega posledica ne bi nastala, ni mogoče upoštevati kot pravno relevantnega vzroka nastale škode. Tako bi izhajalo iz ekvivalenčne teorije o vzročni zvezi, ki v praksi ni sprejeta.3 Katerega izmed pogojev šteti kot vzrok nastali škodi, je stvar pravnega vrednotenja na podlagi teorije o adekvatni vzročnosti, v skladu s katero se med pravno relevantne vzroke za škodo šteje tisto ravnanje (dejanje ali opustitev), ki je praviloma vzrok nastanka škode.

24. V konkretnem primeru kot vzroka nastali škodi ni mogoče šteti prvega odstavka 28. člena ZDSS-1. Takšna zakonska določba je le omogočila sodišču prve stopnje izdajo zamudne sodbe pod tam navedenimi pogoji, kar pomeni, da je zakonsko določilo predstavljalo le nujen pogoj (conditio sine qua non) za razplet delovnopravnega spora, do katerega je kasneje prišlo. Navedeno pa ne pomeni, da je zakonska ureditev kot taka vzrok nastali škodi, temveč je nastanek škode le omogočila. Prvi odstavek 28. člena ZDSS-1 je bil torej le pogoj za nadaljnji razplet dogodkov, ne pa njegov vzrok.

25. Pač pa je bila vzrok nastali škodi okoliščina, da druga toženka na narok ni pristopila. Prav njena neaktivnost je povzročila, da je sodišče izdalo zamudno sodbo. Ob tedaj veljavni postopkovni ureditvi (gl. prejšnjo točko te sodbe) je bila izdaja zamudne sodbe, če so bili zanjo izpolnjeni zakonski pogoji, povsem jasno predvidljiva posledica nepristopa na poravnalni narok ali prvi narok za glavno obravnavo. Druga (in posledično prva) toženka pa bi se odgovornosti za nepravilno izpolnitev pogodbene obveznosti (konkretno: nepristop na narok v delovnem sporu) lahko razbremenila le, če mandatar svoje obveznosti ni izpolnil zaradi okoliščin, ki jih ni mogel preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti (240. člen OZ) oziroma da škoda sploh ni nastala (drugi odstavek 239. člena OZ). Ker je bil predlog druge toženke za vrnitev v prejšnje stanje brez uspeha, prav tako pa ni dosegla razveljavitve zamudne sodbe na kak drug način, s čimer bi preprečila njeno izvršitev v izvršilnem postopku, razbremenilni razlogi za kršitev njenih obveznosti iz prvega odstavka 768. člena OZ niso podani.

26. Ne držijo očitki toženk, da sta bili prvostopenjska in drugostopenjska sodba v delovnem sporu, ki se je odrazila v nadaljnji izvršbi, tako ali tako protiustavni in nezakoniti, s čimer želita odgovornost za tek dogodkov naprtiti zakonodajalcu ali vsaj delovnim sodiščem, ki protiustavnosti prvega odstavka 28. člena ZDSS-1 niso zaznala po uradni dolžnosti ter iz tega izpeljan nadaljnji očitek sodišču druge stopnje, da je zmotno presodilo, da je bila zamudna sodba izdana v skladu z veljavnim postopkovnim pravom. Ustavno sodišče je v odločbi U-I-65/10-19 z dne 20. 5. 2010 prvi odstavek 28. člena ZDSS-1 razveljavilo. Ker razveljavitev v skladu s 43. členom Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS) začne učinkovati naslednji dan po objavi odločbe o razveljavitvi, kar se je zgodilo šele po pravnomočnosti delovnega spora, je stališče drugostopenjskega sodišča v izpodbijani sodbi povsem pravilno.

27. Tega ne more omajati sklicevanje toženk na stališče Vrhovnega sodišča iz sodbe II Ips 364/2005 z dne 18. 4. 2007. V citiranem judikatu je Vrhovno sodišče presodilo, da protipravnosti ni mogoče očitati tistemu, ki se opre na v času odločanja veljavne zakonske določbe, ki so bile kasneje razveljavljene pred Ustavnim sodiščem, če seveda ne gre za zakon, ki bi bil v nasprotju s temeljnimi načeli človečnosti. Na takšno stopnjo ustavne neskladnosti zakonske določbe, ki je bila kasneje razveljavljena z odločitvijo Ustavnega sodišča, se ne sklicujeta niti revidenta. Iz obrazložitve odločbe U-I-65/10-19 je razvidno, da je zakonodajalec z zakonsko rešitvijo v prvem odstavku 28. člena ZDSS-1 sicer zasledoval ustavno dopusten cilj pospešitve in povečanja učinkovitosti postopka, vendar je po tehtanju sorazmernosti ob upoštevanju že zavzetih stališč v odločbi U-I-164/09 (v kateri je bila predmet presoje podobna določba drugega odstavka 282. člena ZPP) presodilo, da so predpisane sankcije nesorazmerne (10. do 13. točka obrazložitve odločbe U-I-65/10-19). V tem smislu ni relevantno obiter dictum izraženo stališče Vrhovnega sodišča v citirani sodbi II Ips 364/2005, da za nastalo škodo zaradi neustavnega zakona odgovarja kvečjemu zakonodajalec ali tisti, ki protiustavnosti ni zaznal. To stališče je bilo zavzeto v povezavi z zahtevkom, ki se je v navedeni pravdi uveljavljal na podlagi 26. člena Ustave zoper organ, ki je svojo odločitev oprl na kasneje razveljavljeno določbo zakona. V tej pravdi se ne presoja morebitna odškodninska odgovornost države, zato se tudi Vrhovnemu sodišču ni treba opredeljevati do navedenih vprašanj.

28. V tej pravdi zahtevek tožeče stranke temelji na pogodbeni odškodninski odgovornosti. Ta je relativno samostojna in neodvisna od morebitne odškodninske odgovornosti države. Kot je bilo že pojasnjeno, je škoda nastala zaradi nepristopa na narok druge toženke kot tožničine pooblaščenke v delovnopravni zadevi ob normativnem kontekstu, ki je bil javno znan in njegove posledice predvidljive. Osnovna pogodbena zaveza mandatarja v mandatni pogodbi je varovanje interesa naročnika (prvi odstavek 768. člena OZ). V okoliščinah, ko je zakonska določba (četudi je bila kasneje spoznana za protiustavno) v primeru nepristopa na narok za glavno obravnavo za tožečo stranko predvidevala poslabšan procesni položaj, je predpisana skrbnost od druge toženke terjala ravnanje, ki bo preprečilo predvidljive škodne posledice za tožečo stranko. Temu bi zanesljivo zadostila tako, da bi na narok za glavno obravnavo pristopila. K temu je treba dodati, da je pristop na narok sam po sebi (ne glede na sankcijo, ki je bila kasneje kot protiustavna razveljavljena) skrbno ravnanje mandatarja, nepristop nanj pa, nasprotno, neskrbno ravnanje. Sicer pa pooblaščenec niti v pritožbi zoper zamudno sodbo ni uveljavljal, da je zakonska posledica, ki je bila pripisana njegovi (sicer neskrbni) opustitvi, neustavna. Torej niti na tak, sekundaren način ni poskrbel za varstvo interesov svojega klienta.

29. Z izdajo drugačne sodbe zoper delavca v ponovljenem postopku, kjer je ta s tožbenimi zahtevki, ki v tem postopku predstavljajo škodo, propadel, škoda ni bila odpravljena. Ker je škoda zmanjšanje premoženja (prim. 132. člen OZ v zvezi z 246. členom OZ), je ta odpravljena šele takrat, ko se premoženje (spet) poveča. To pa se zgolj z izdajo navedene odločbe ni zgodilo, ker iz dejanskih ugotovitev ne izhaja, da bi tožnica denar, odvzet v izvršbi, uspela pridobiti nazaj.

30. Odgovor na dopuščeno vprašanje revizije prve toženke je pritrdilen. S tem je revizijsko sodišče odgovorilo na vprašanje, glede katerega je bila revizija dopuščena. Razlogi iz revizij prve toženke tako niso podani, prav tako ne razlogi, iz katerih je druga toženka vložila dovoljeno revizijo. Zato ju je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člen ZPP zavrnilo kot neutemeljeni (I. točka izreka).

31. Izrek o revizijskih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. členom ZPP (II. točka izreka). Stroški postopka so odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo (OT) z vrednostjo točke 0,60 EUR, ki velja za opravljena procesna dejanja po 6. 4. 2019; v okviru predloženih stroškovnikov. Toženki z revizijama nista uspeli, zato sami nosita svoje stroške revizijskega postopka. Dolžni pa sta tožnici povrniti njene stroške revizijskega postopka. Prva toženka je dolžna plačati tožnici za odgovor na dopuščeno revizijo 1.559,89 EUR (1.260,00 EUR za odgovor na revizijo, 18,60 EUR pavšala za izdatke in 22 % DDV), druga toženka pa enak znesek za odgovor na dovoljeno revizijo.

1 Tako že sodba VS RS III Ips 77/2016 z dne 24. 4. 2018. 2 Sodba VS RS II Ips 108/2018 z dne 9. 5. 2019. 3 Gl. na primer sodbo VS RS II Ips 250/2015 z dne 17. 12. 2015.