Jedro

Odmera pravične denarne odškodnine.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v stroškovnem izreku spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.605,04 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka do plačila.

V ostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožnika zavrneta in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti 205,15 EUR pritožbenih stroškov v 15. dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku odškodnino v znesku 464,00 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva pravnomočnosti sodbe do plačila. V presežku je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo, toženi stranki pa naložilo, da tožeči stranki povrne pravdne stroške.

Proti sodbi se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnik izpodbija zavrnilni del, uveljavlja vse dovoljene pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v novo sojenje ali pa jo samo ustrezno spremeni. Navaja, da je sodišče prve stopnje, ki je svojo odločitev glede višine odškodnine oprlo na pisno mnenje sodnega izvedenca, napravilo napačne zaključke o obsegu škode na škodo tožnika. Posledično je zmotno odločilo o stroških postopka, napačno pa je odločilo tudi o zakonskih zamudnih obrestih in v tej smeri tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče je odškodnino odmerilo v prenizkem znesku in pri tem ni dovolj upoštevalo kriterija individualizacije ter meril njene objektivizacije. Glede primarnega strahu je sodišče napravilo napačen zaključek, saj je jeza kot čustvo tudi oblika strahu, ta strah pa ni trajal le eno minuto, kot je to ugotovil sodni izvedenec. V zvezi z duševnimi bolečinami zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pritožba opozarja na najrazličnejše prizadetosti na psihičnem in telesnem področju, ki se pri tožniku kažejo v opustitvi vožnje z motornim kolesom, prenehanju treniranja tajskega boksanja, tožnik ne more dvigovati težjih bremen, prenehal pa je skakati tudi s kolebnico in opustil še druge aktivnosti. Te zatrjevane težave in omejitve so se odrazile šele po končanem zdravljenju po prometni nesreči, kar pomeni, da očitno pred tem zaradi degenerativnih sprememb niso obstajale. Tožnik je predlagal dopolnitev izvedenskega mnenja, pa tega dokaza prvo sodišče ni dopustilo in s tem bistveno kršilo pravila postopka.

Tožena stranka pa v svoji pritožbi izpodbija stroškovni izrek, pri čemer prav tako uveljavlja vse dovoljene pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožniku naloži v plačilo stroške tožene stranke v višini 1.909,36 EUR. Opozarja na nasprotje med izrekom in obrazložitvijo. Iz izreka izhaja, da je tožena stranka dolžna tožeči povrniti ustrezen del pravdnih stroškov, iz samih razlogov sodbe pa izhaja obratno. Podana je torej bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Nadalje tožena stranka v pritožbi meni, da bi moralo sodišče prve stopnje priznati toženi stranki tudi 20 % DDV, glede na to, da ga sodišča v številnih zadevah priznavajo kljub temu, da pooblaščenec ne predloži dokazila o tem, da je zavezanec za DDV. Če je sodišče menilo, da mora pooblaščenec tožene stranke izkazati, da je zavezanec za DDV, bi ga moralo v skladu z materialnim procesnim vodstvom na to opozoriti. Sicer pa je evidenca zavezancev za DDV javna evidenca, sodišče bi se torej lahko o upravičenosti priglašenega DDV-ja samo prepričalo z vpogledom v to evidenco.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožnika pa ni utemeljena.

O pritožbi tožnika Sodišče prve stopnje je svoje ugotovitve o obsegu škode, ki jo je utrpel tožnik, utemeljilo v izvedenskem mnenju, pa tudi na podlagi zaslišanja samega tožnika. Razloge, ki jih je v tej zvezi navedlo sodišče prve stopnje, pritožbeno sodišče sprejema, kot tudi vse dejanske ugotovitve prvega sodišča o višini nepremoženjske škode, ki jo je v škodnem dogodku utrpel tožnik. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče tudi v celoti sklicuje na zadevne prvostopne razloge. Glede na ugotovljen obseg telesnih bolečin, nevšečnosti in strahu, je po presoji pritožbenega sodišča prvo sodišče tožniku za navedene postavke odmerilo pravično denarno odškodnino, ki v zadostni meri upošteva načelo individualizacije, hkrati pa je odmerjena v zneskih, kot se v podobnih primerih odmerjajo v sodni praksi. Strah, primaren in sekundaren, je ena škodna postavka. Ni bistveno, ali je strah tožnika, neposredno po nesreči, da bo končal na vozičku, opredeljen kot primarni ali sekundarni strah. Upoštevajoč vsa ugotovljena dejstva v zvezi s strahom, ki ga je v posledici prometne nesreče utrpel tožnik in o katerem je sam izpovedoval, tudi če k temu prištejemo v pritožbi zatrjevano jezo ob samem škodnem dogodku, pa je odškodnina za navedeno vrsto škode odmerjena tudi po presoji pritožbenega sodišča v ustreznem znesku.

Po presoji pritožbenega sodišča pa je prvo sodišče tudi pravilno zavrnilo zahtevek za odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Mnenje izvedenca je jasno in izključuje vsakršen obstoj vzročne zveze med utrpelimi poškodbami in težavami, na katerih utemeljuje tožnik svoj zahtevek iz tega naslova. Ni razlogov, zakaj naj bi sodišče ne sledilo ugotovitvam iz izvedenskega mnenja, ki je strokovno in ki je prav glede vprašanja po tožniku zatrjevanih zdravstvenih težav tudi razumno in strokovno utemeljeno. Res je, da je tožnik v pripravljalni vlogi na list. št. 77 predlagal dopolnitev izvedenskega mnenja, je pa to utemeljeval s tem, da izvedenec ob podaji mnenja o zatrjevanih težavah ni imel podatkov, ker tožnik še ni bil zaslišan kot stranka v postopku. Takšen dokazni predlog pa je sodišče utemeljeno zavrnilo, kar je tudi obrazložilo v razlogih izpodbijane sodbe, ker iz izvedenskega mnenja samega povsem jasno izhaja, da je izvedenec opravil pregled tožnika in z njim opravil tudi pogovor. V tem pogovoru (glej list. št. 62) je tožnik podrobneje izvedencu pojasnil svoje težave, do njih pa se je izvedenec tudi opredelil pod točko 7 izvedenskega mnenja. Dopolnitev izvedenskega mnenja, ker tožnik pred podajo mnenja še ni bil zaslišan kot stranka v postopku in ker naj bi posledično imel izvedenec premalo podatkov o tožnikovih težavah, torej ni bila potrebna. Sodišče je tisto, ki odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in utemeljena ter obrazložena zavrnitev dokaznega predloga ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka, kot to zmotno meni pritožba.

V obrestnem delu je sodišče odločilo v okviru tožbenega zahtevka.

Glede na vse spredaj navedeno torej ni podan noben v pritožbi tožnika uveljavljani pritožbeni razlog in je zato pritožbeno sodišče njegovo pritožbo zavrnilo.

O pritožbi tožene stranke Tožena stranka utemeljeno opozarja na neskladje med izrekom in obrazložitvijo v delu, v katerem je sodišče toženi stranki naložilo, da tožeči stranki povrne nastale pravdne stroške. To neskladje, ki sicer predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP pa lahko pritožbeno sodišče samo odpravi brez obravnave, ker se odločitev o stroških postopka lahko sprejme le na podlagi podatkov spisa in vpogleda v stroškovnik. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvo sodišče ustrezno odmerilo stroške tožene stranke. Pravilno je v razlogih sodbe tudi napisalo, da je tožnik glede na sorazmerno majhen uspeh v pravdi dolžan toženi stranki povrniti priznane pravdne stroške. Napačno je le odločilo v izreku sodbe, da je tožena stranka tožniku dolžna povrniti te stroške. Zato je pritožbeno sodišče v stroškovnem delu sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je plačilo pravdnih stroškov naložilo tožniku. V tem delu je pritožba tožene stranke utemeljena.

Neutemeljeno pa pritožba graja odločitev prvega sodišča, ker toženi stranki ni priznalo 20 % DDV. O navedenem vprašanju, ali mora odvetnik priglasiti strošek plačila DDV in hkrati izjaviti, da je zavezanec za plačilo in predložiti listino, iz katere izhaja utemeljenost njegove zahteve ali pa predlagati vpogled v javno evidenco davčne uprave RS o zavezancih za plačilo DDV, se je izreko Vrhovno sodišče Republike Slovenije ob odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti v svojem sklepu z dne 28.1.2009 pod opr. št. II Ips 1075/2007. Odločitev prvega sodišča o navedenem je torej v celoti v skladu s takšno odločitvijo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, pri čemer je še poudariti, da pooblaščenec tožene stranke ni niti zatrjeval, da je zavezanec za DDV, še manj pa to izkazal. V tem delu je torej treba pritožbo tožene stranke zavrniti. Odvetnika, kot prava veščo osebo sodišče o utemeljevanju stroškovnika ni bilo dolžno poučevati.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zavrnitev pritožbe pa vsebuje tudi zavrnitev njegove zahteve za povrnitev pritožbenih stroškov.

Tožena stranka je glede na vsebino pritožbe uspela v cca 80 %. Pritožbeno sodišče je pritožbene stroške, glede na predloženi stroškovnik na pritožbi in upoštevajoč veljavno odvetniško in taksno tarifo odmerilo na 256,44 EUR, 80 % tega zneska pa znaša 205,15 EUR, kolikor je dolžna tožeča stranka povrniti toženi stranki pritožbenih stroškov.