Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

Sodba I Ips 287/2002

ECLI:SI:VSRS:2004:I.IPS.287.2002 Kazenski oddelek

jezik v postopku pravni pouk o pravici do uporabe svojega jezika glavna obravnava izvajanje dokazov zaslišanje prič branje zapisnikov o izpovedbah prič s soglasjem strank branje zapisnikov o izpovedbah prič po odredbi sodišča
Vrhovno sodišče
5. februar 2004
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

V 8. členu ZKP predvidena pravica udeleženca v kazenskem postopku, da uporablja svoj jezik, ni izrecno zgolj pravica do uporabe materinega jezika. Jezik udeleženca v postopku je lahko njegov materin jezik, jezik naroda ali uradni jezik države, ki ji pripada, lahko pa je tudi katerikoli drug jezik, ki ga razume in ki mu omogoča ustrezno sodelovanje v postopku.

Čeprav obsojenec ni bil obveščen, da je lahko navzoč pri zaslišanju prič na Slovaškem, pa je sodišče prve stopnje na glavni obravnavi tudi s soglasjem obsojenca in njegovega zagovornika prebralo zapisnike o njihovem zaslišanju. V tem primeru je torej obsojencu bila zagotovljena možnost neposrednega zaslišanja in soočenja s pričami, ki pa se ji je odrekel s tem, da je pristal na branje zapisnikov o izpovedbah. Zato se v tem primeru vložnik zahteve ne more sklicevati na kršitev pravic obrambe oziroma trditi, da mu je bilo onemogočeno izvajanje dokazov v njegovo korist. Obramba med postopkom ni imela možnosti soočiti se z eno od prič ter z izvedencem, na čigar izpovedbo oziroma mnenje se opira sodba. Glede na to, da zagovornik to kršitev prvič uveljavlja šele v zahtevi za varstvo zakonitosti, pa je dolžan izkazati vzročno zvezo med zatrjevano procesno kršitvijo ter zakonitostjo sodbe (2. odstavek 371. člena v zvezi s 1. točko 1. odstavka 340. člena ZKP).

Sodišče je ravnalo pravilno, ko je na podlagi določil 1. točke 1. odstavka 340. člena ZKP prebralo zapisnika o zaslišanju priče ter izvedenca cestnoprometne stroke, ker je ugotovilo, da gre za tujca, ki prebivata v tujini in da sta bila na glavno obravnavo pravilno vabljena, izvedenec pa je svoj izostanek tudi opravičil.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega B.M. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 150.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kranju je B.M. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 2. in 1. odstavku 325. člena KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo ter določilo kazen osem mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Obsojencu je naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka, od tega povprečnino 100.000,00 SIT. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenčevega zagovornika zoper navedeno sodbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je obsojenec dolžan plačati tudi stroške pritožbenega postopka - povprečnino 150.000,00 SIT.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik dne 18.9.2002 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe ter kršitev kazenskega zakona in predlagal, naj Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi razveljavi in obsojenca oprosti obtožbe ali pa zadevo vrne v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec A.P. je na zahtevo za varstvo zakonitosti odgovoril (2. odstavek 423. člena ZKP) in predlagal, naj jo Vrhovno sodišče zavrne, ker je neutemeljena. Zatrjevana kršitev 8. člena ZKP, da mu ni bila omogočena uporaba slovenskega jezika, ni podana. Povsem jasno je, da obsojenec razume srbohrvaški jezik, saj je soglašal s postavitvijo prevajalke za srbohrvaški jezik, kar je posebej zabeleženo na l. št. 201. Iz njegovega zagovora na glavni obravnavi, da se je zapisnik pisal sproti ter da je ta zapisnik podpisal, je mogoče zaključiti, da je soglašal, da se potek obravnave, ki je tekel v slovaškem jeziku, prevaja v srbohrvaški jezik. Obsojeni je zagovor očitno podajal v srbohrvaškem jeziku, saj bi ga sicer prevajalka ne razumela.

Vrhovni državni tožilec nadalje ugotavlja, da obsojenec res ni bil obveščen, da je lahko navzoč pri zaslišanju prič, ki so bile zaslišane pred sodiščem na Slovaškem, vendar je bila ta kršitev, ki je sama zase s stališča slovenskega ZKP relativna in ni vplivala in tudi ni mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe, sanirana s soglasjem obrambe, da se lahko preberejo zapisniki o zaslišanju posameznih prič (2. odstavek 340. člena ZKP). Izvedenec V.H. in priča M.T. se glavne obravnave kljub izkazanemu vabilu nista udeležila, zato je sodišče ravnalo prav, ko je na podlagi 1. točke 1. odstavka 340. člena ZKP njuno izpovedbo oziroma mnenje prebralo.

Četudi obsojenec ni bil povabljen k zaslišanju prič na sodišču na Slovaškem, ta napaka v postopku na izdajo sodbe ni imela nikakršnega vpliva, saj je neposredno izvajanje dokazov rezervirano predvsem za glavno obravnavo, neposrednemu soočenju s temi pričami pa se je obramba odpovedala oziroma so bile izpovedbe prebrane na osnovi pooblastila iz 1. točke 1. odstavka 340. člena ZKP. Kontradiktorni postopek pri zaslišanju prič v preiskavi ni obvezen, saj zakon izostanka vabila k udeležbi na zaslišanju prič v preiskavi ne šteje med absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ampak gre lahko le za relativno kršitev v smislu 2. odstavka 371. člena ZKP, v tem delu pa je izostal vpliv na zakonitost in pravilnost sodbe. Sicer pa je bil po mnenju vrhovnega državnega tožilca postopek voden skladno s pravili zakona Republike Slovaške, ki ureja kazenski postopek, iz dosedanjih ugotovitev pa je mogoče povzeti, da ta predpis zagotavlja visoko stopnjo varstva pravic obdolženca v kazenskem postopku. V delu, ko zahteva za varstvo zakonitosti sodbama očita kršitve materialnopravne zakonodaje, v resnici uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, iz tega razloga pa zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V zvezi z zaslišanjem obsojenca pred pristojnimi slovaškimi organi zagovornik izpostavlja dva problema: 1.) Trdi, da bi morale biti obsojencu pri tem zaslišanju zagotovljene takšne procesne garancije, kot bi jih imel, če bi bil zaslišan v domovini pred preiskovalnim sodnikom. To pomeni, da bi kot udeleženec v postopku moral biti, kot določa tudi 2. odstavek 8. člena ZKP, opozorjen na pravico do uporabe svojega jezika, šele nato bi se lahko odpovedal tej pravici, takega pouka pa obsojenec pred zaslišanjem na Slovaškem dne 7.3.1996 ni bil deležen. 2.) Navaja, da prevajanje v srbohrvaški jezik ni bilo dopustno, ker obsojenec ta jezik slabo razume, le toliko, kolikor se ga je učil v šoli v dveh letih. Pri tem opozarja še na okoliščine, v katerih je potekalo zaslišanje (šok, stresno okolje, obsojenec bi podpisal vse, kar so mu rekli). Vse to naj bi po mnenju zagovornika vplivalo na zakonitost izpodbijanih sodb, kar zagovornik dokazuje z obsojenčevo izpovedbo na glavni obravnavi dne 27.3.2001, ko je povedal, da se je tudi na Slovaškem zagovarjal enako kot pred preiskovalnim sodnikom v K., primerjava obeh zagovorov pa pokaže, da se zapisani izjavi popolnoma razlikujeta.

Zagovornik odreka veljavnost procesnemu dejanju - obdolženčevemu zagovoru pred pristojnimi slovaškimi organi, ker zagovora ni mogel podati v slovenskem jeziku, srbohrvaški jezik, v katerem se je zagovarjal, pa naj bi slabo razumel. S tem naj bi bila kršena obdolženčeva pravica do uporabe svojega jezika, kakršno mu zagotavlja 2. odstavek 8. člena ZKP.

Ustava Republike Slovenije (Ustava) v 62. členu določa, da ima vsakdo pravico, da pri uresničevanju svojih pravic in dolžnosti ter v postopkih pred državnimi in drugimi organi, ki opravljajo javno službo, uporablja svoj jezik in pisavo na način, ki ga določa zakon. Ustava s tem vsakomur zagotavlja, da spremlja postopek v jeziku, ki ga razume in tako lahko v njem tudi ustrezno sodeluje. Zakon o kazenskem postopku, ki ureja način uresničevanja te pravice v kazenskem postopku, v 8. členu sicer govori o pravici udeleženca v postopku, da uporablja svoj jezik. Vendar s tem ni izrecno predvidena pravica zgolj do uporabe materinega jezika. Jezik udeleženca v postopku, ki ni njegov uradni jezik, je sicer lahko tudi njegov materin jezik, jezik naroda ali uradni jezik države, ki ji pripada, lahko pa je tudi katerikoli drug jezik, ki ga razume in ki mu omogoča ustrezno sodelovanje v postopku. V tem smislu tudi ratificirane mednarodne pogodbe udeležencem v kazenskem postopku zagotavljajo zgolj pravico do uporabe jezika, ki ga razumejo (Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic, 3. točka 6. člena in Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah, 3. točka 14. člena).

Organ, ki vodi postopek oziroma procesno dejanje, mora udeleženca v postopku poučiti, brž ko je dana verjetnost, da uradni jezik sodišča ni njegov jezik, o pravici do uporabe svojega jezika. Ta pa se mora ne glede na to, ali zna uradni jezik, izjaviti, da želi uporabiti svoj jezik. V takšnem primeru se za prevajanje zagotovi tolmač.

V obravnavanem primeru je bil obsojenec opozorjen na pravico do prevajalca in je soglašal s postavitvijo prevajalke za srbohrvaški jezik. Glede na podatke v spisu, da se je zapisnik o zaslišanju pisal sproti in da ga je obsojenec podpisal brez pripomb in da se vse do zadnje glavne obravnave ni skliceval na slabo znanje srbohrvaškega jezika, je takšen pristanek gotovo bil tudi izraz obsojenčeve svobodne procesne volje. Zagovornik ne trdi, da postopek pred slovaškimi organi ni bil opravljen v skladu z njihovo kazenskoprocesno zakonodajo ali da bi bil izveden v nasprotju z določbami naše Ustave ter konvencijskimi določbami. Ne trdi niti tega, da bi zatrjevana pomanjkljivost v zvezi s poukom o pravici do uporabe svojega jezika (takšen pouk v zapisniku o zaslišanju res ni naveden) kakorkoli vplivala na obsojenčeve možnosti sporazumevanja in s tem na njegovo obrambo. Z navedbami, da obsojenec srbohrvaškega jezika ne obvlada dobro, zanika nasprotno ugotovitev v pravnomočni sodbi, s tem pa izpodbija dejansko stanje. Iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Zagovornik navaja, da je bilo obsojencu onemogočeno izvajanje dokazov v njegovo korist, ker na Slovaškem ni bil vabljen na zaslišanje prič v smislu 4. odstavka 178. člena ZKP. S tem naj bi bilo kršeno obsojenčevo pravno jamstvo iz 29. člena Ustave.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da obsojenec res ni bil obveščen, da je lahko navzoč pri zaslišanju prič na Slovaškem. Vendar pa je sodišče prve stopnje na glavni obravnavi tudi s soglasjem obsojenca in njegovega zagovornika prebralo zapisnike o zaslišanju prič V.V., S.K., R.K., E.P., M.K., E.N., V.H. in D.T. Zapisnika o zaslišanju priče M.T. ter izvedenca cestnoprometne stroke inženirja V.H. pa je prebralo na podlagi določil 1. točke 1. odstavka 340. člena ZKP, ker je ugotovilo, da gre za tujca, ki prebivata v tujini in da sta bila na glavno obravnavo pravilno vabljena, izvedenec pa je svoj izostanek tudi opravičil. Obdolžencu mora biti ob popolni enakopravnosti strank med drugim zagotovljena tudi pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist (3. alinea 29. člena Ustave). V kazenskem postopku se dokazi praviloma izvajajo neposredno, posredno pa le izjemoma, ob pogojih, ki jih določa zakon in ob polnem spoštovanju obdolženčevih pravnih jamstev v kazenskem postopku. Izjemo od neposrednega izvajanja dokazov pomenijo tudi določbe 340. člena ZKP. Po 2. odstavku te določbe sme senat s soglasjem strank odločiti, naj se zapisnik o prejšnjem zaslišanju priče ali izvedenca oziroma njegov pisni izvid in mnenje prebereta, tudi če nista navzoča. Po 1. odstavku citirane določbe pa sme sodišče po odločbi senata prebrati zapisnik o izpovedbi prič, ki prebivajo v tujini in na glavno obravnavo ne pridejo, kljub temu, da so bile nanjo pravilno vabljene.

Ob takšnih dejstvih in pravnih izhodiščih odločanja je treba ugotoviti, da je bila obsojencu v primeru, ko je soglašal s čitanjem zapisnika o zaslišanju imenovanih prič, zagotovljena možnost neposrednega zaslišanja in soočenja s pričami, ki pa se ji je odrekel s tem, da je pristal na čitanje zapisnikov o izpovedbah. Zato se v tem primeru vložnik zahteve ne more sklicevati na kršitev pravic obrambe oziroma trditi, da mu je bilo onemogočeno izvajanje dokazov v njegovo korist. Obdolženec in zagovornik morata imeti v postopku vsaj enkrat možnost soočiti se s pričami, kar velja tudi za izvedence. V primeru priče M.T. ter izvedenca V.H., na čigar izpovedbo oziroma mnenje se sodba tudi opira, te možnosti obramba sicer nikoli v postopku ni imela. Glede na to, da zagovornik to kršitev prvič uveljavlja šele v zahtevi za varstvo zakonitosti, pa je bil dolžan izkazati vzročno zvezo med zatrjevano procesno kršitvijo ter zakonitostjo sodbe (2. odstavek 371. člena v zvezi s 1. točko 1. odstavka 340. člena ZKP), tega pa ni storil. Zato Vrhovno sodišče v okviru uveljavljanega razloga iz 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP te kršitve ni moglo preizkušati.

Zagovornik zatrjuje tudi "kršitev KZ v smislu 1. točke 1. odstavka 420. člena ZKP", ki je pobliže ne opredeli. Iz obrazložitve zahteve v tem delu je mogoče povzeti, da v izreku sodbe dolžnostno ravnanje kot bistvena komponenta malomarnostnega kaznivega dejanja ni dovolj določno opredeljeno, saj se obsojencu očita "da se ni popolnoma posvečal vožnji svojega vozila in hitrosti vožnje ni prilagodil okoliščinam, ki jih lahko predvideva".

Po preizkusu opisa kaznivega dejanja Vrhovno sodišče ugotavlja, da je izvršitveno dejanje kaznivega dejanja konkretizirano tudi z navajanjem kršitev določb 1. odstavka točke B 5. člena ter 1. odstavka 16. člena Zakona o pravilih cestnega prometa. Sodišče prve stopnje je, ko je ugotavljalo identiteto norme (člen 124 v zvezi s 122. členom KZ), ugotovilo, da omenjeni kršitvi lahko predstavljata tudi kršitvi določb 27. in 45. člena Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa. Iz podrobne obrazložitve izpodbijane sodbe, ki dopolnjuje opis dejanja (sodba, strani 8 do 10), določno izhaja, da je vzrok obravnavane prometne nesreče obsojenčeva prepozna reakcija na stoječi avtobus, katerega je obsojenec zaznal kasneje, kot so dopuščali pogoji, kar dokazuje, da ni bil pozoren na vožnjo, kot tudi neprilagojena hitrost, saj do trenutka trčenja ni zmanjšal hitrosti, pač pa je tik pred nesrečo sunkovito zavil v levo, da bi se izognil trčenju. Po navedenem opis kaznivega dejanja nima zatrjevanih pomanjkljivosti. Glede na takšne razloge izpodbijane sodbe pa je neosnovan tudi očitek, da v njej ni naveden in obrazložen vzrok nastanka prepovedane posledice in da sodba nima razlogov glede vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja po 325. členu KZ (11. točka 1. odstavka 371. člena ZKP).

Po trditvah zagovornika sodišče druge stopnje tudi "ni ocenjevalo pritožbenih navedb v smeri subjektivnega kriterija, ali je bil obdolženec zmožen ustreči zahtevam dolžnostnega ravnanja" ter pritožbenih navedb "o kumulativnem obstoju obeh zatrjevanih kršitev cestnoprometnih predpisov". Drugostopenjska sodba nima zatrjevanih pomanjkljivosti. Sodišče druge stopnje je na 4. strani svoje odločbe ocenilo, da bi obsojenec ob ustrezni pozornosti in pravočasni reakciji v danih razmerah prometno nesrečo lahko preprečil z zaviranjem. Izrecno pa je tudi navedlo, da je vzrok obravnavane prometne nesreče v premajhni pozornosti obsojenca na promet ter neprilagojeni hitrosti. Zato kršitev 1. odstavka 395. člena ZKP, na katero se zagovornik smiselno sklicuje, ni podana.

Na vse ostale zagovornikove pomisleke Vrhovno sodišče ni bilo dolžno odgovarjati, ker pomenijo nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem v pravnomočni sodbi, razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati (2. odstavek 420. člena ZKP).

Zahteva za varstvo zakonitosti po navedenem ni utemeljena, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Odločitev o dolžnosti plačila stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena in 3. odstavkom 92. člena ZKP.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia