Jedro

Zavrženje nepodpisane revizije brez pozivanja k popravi/dopolnitvi te vloge ne krši ustavnopravnih pravic revidenta.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožnikovo revizijo zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 12. 12. 2012, opr. št. I Cp 1485/2012. 2. Tožnik v pravočasni pritožbi navaja, da je odločitev sodišča neživljenjska ter v nasprotju z namenom zakona. Priznava, da je iz vloge pomotoma izpadel podpis njegove pooblaščenke, vendar zaradi tega revizija ni bila nesposobna za obravnavanje. Namen 4. točke 335. člena ZPP, ki pritožniku nalaga, da se na vlogo podpiše, je v tem, da se ga lahko identificira. Določilo »podpis pritožnika« tako pomeni, da je sestavni del pritožbe tudi naziv in identifikacijski znak pritožnika. Odvetnik se poleg podpisa navzven identificira še z žigom, papirjem, na katerega natisne vlogo, ter s pooblastilom v spisu. Predmetna revizija je vsebovala vse našteto, zato je bilo mogoče nedvoumno ugotoviti, kdo jo je vložil oziroma v čigavem imenu. Opozarja na protiustavnost 4. točke 335. člena, tretjega odstavka 343. člena in 336. člena ZPP ter konkretno dejansko stanje primerja z razlogi odločitve Ustavnega sodišča RS v odločbi z dne 20. 5. 2010, opr. št. U-I-200/09. Navaja še, da je treba upoštevati, da se lapsusi in nezakrivljene napake dogajajo ter ne smejo biti v škodo stranke. Tožba in pritožba sta vlogi, ki sta z vidika varovanja prekluzivnih rokov enakovredni, zato je njuno razlikovanje v ZPP ustavnopravno nedopustno. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Prepozna, nepopolna ali nedovoljena revizija se s sklepom zavrže (374. in 377. člen ZPP). Revizija mora zato, da je popolna, obsegati (1) navedbo sodbe, zoper katero se vlaga, (2) izjavo, da se sodba izpodbija v celoti ali v določenem delu, (3) pritožbene (revizijske) razloge in (4) podpis pritožnika (335. člen v zvezi s 383. členom ZPP). Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno navedlo, da se v skladu s 383. členom v zvezi s 336. členom ZPP v postopku z revizijo ne uporablja 108. člen ZPP, ki zapoveduje vračanje nepopolne vloge v dopolnitev. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje po tem, ko je ugotovilo, da revizija zaradi manjkajočega podpisa tožnikove pooblaščenke ni popolna, ravnalo pravilno, ko jo je nemudoma zavrglo, ne da bi tožnika predhodno pozivalo na dopolnitev.

5. Pritožbena sklicevanja na neustavnost ureditve, po kateri se nepopolne vloge v revizijskem postopku stranki ne vrača v dopolnitev, so neutemeljena. Ustavno sodišče RS je namreč skladnost 336. člena ZPP z Ustavo že pretehtalo ter v odločbi z dne 3. 6. 2010, opr. št. U-I-8/10, pojasnilo, da takšna ureditev nima učinkov na samo vsebino posameznikove pravice do pravnega sredstva in gre tako zgolj za določanje načina uresničevanja obravnavane pravice, poleg tega takšna ureditev tudi ni nerazumna. Glede na to, da je pravica do pritožbe ustavno varovana pravica, pravica do revizije pa ne, razlogi Ustavnega sodišča toliko bolj veljajo v revizijskem postopku (1).

6. Odločba Ustavnega sodišča RS z dne 20. 5 2010, opr. št. U-I-200/09, na katero se sklicuje pritožnik, s tu obravnavanim vprašanjem ni primerljiva. S citirano odločbo je Ustavno sodišče razveljavilo določbo drugega odstavka 118. člena ZPP, ki je prepovedovala sleherno vračanje vlog v popravo ali dopolnitev, kadar je bil vložnik odvetnik. Ustavno sodišče je ocenilo, da je določba posebej trdo učinkovala na imetnike materialnih pravic, glede katerih je sodno varstvo omejeno s prekluzivnimi roki, zato je ocenilo, da ni v skladu s 23. člen URS. V konkretnem primeru je bilo o tožnikovih pravicah že meritorno odločeno s pravnomočno sodbo in mu je bila pravica do sodnega varstva (23. člen URS) zagotovljena na dveh stopnjah, s tem pa tudi pravica do pritožbe (25. člen URS). Da ureditev 383. člena v zvezi s 336. členom ZPP ne posega v pritožnikove ustavno zagotovljene pravice, saj revizija kot izredno pravno sredstvo ni ustavnopravno zagotovljena, pa je pritožbeno sodišče pojasnilo že v prejšnji točki svoje obrazložitve.

7. Pritožbeno sodišče še dodaja, da je Ustavno sodišče RS že podalo svoje mnenje tudi glede skrbnosti vlagatelja revizije. V odločbi z dne 14. 6. 2011, opr. št. U-I-277/09, poudarja, da glede na naravo revizijskega postopka (gre za izredno pravno sredstvo, ki omogoča dostop do Vrhovnega sodišča), slednji ne bi smel biti niti pogosto niti rutinsko opravilo, zato je utemeljeno pričakovanje, da bo odvetnik v postopku revizije tudi sam še posebej skrbno preveril izpolnitev procesnih zahtev, tudi takšnih kot so na primer podpis pravnega sredstva ali predložitev pooblastila.

8. Iz obrazloženega sledi, da odločitev sodišča prve stopnje ne posega v tožnikove ustavnopravno zagotovljene pravice. Pritožbeno sodišče tudi ni odkrilo pomanjkljivosti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je tožnikovo pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (druga točka 365. člena ZPP).

(1) Glej odločbo Vrhovnega sodišča RS z dne 14. 3. 2013, opr. št. II Ips 35/2013.