Jedro

Če vloži tožnik tožbo pred slovenskim sodiščem, ki bi bilo pristojno, če ne bi bilo sporazuma o pristojnosti tujega sodišča, sodišče na dogovorjeno pristojnost ne pazi po uradni dolžnosti, temveč le na ugovor tožene stranke. Iz tega razloga se tožba ob predhodnem preizkusu ne zavrže, ampak se najprej pošlje toženi stranki v odgovor.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v 1. točki izreka izpodbijanega sklepa odločilo, da sodišče Republike Slovenije ni pristojno za odločanje v tej zadevi, v 2. točki izreka pa je tožnikovo tožbo zavrglo.

Zoper navedeni sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da izpodbijani sklep razveljavi in naloži sodišču prve stopnje, da nadaljuje predmetno pravdo na podlagi vložene tožbe. Priglaša pritožbene stroške skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva odločitve o stroških do plačila. V pritožbi navaja, da je tožnik v Ljubljani 2. 2. 2009, s toženo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, za delovno mesto namestnik predsednika uprave delodajalca in namestnik direktorja hčerinske družbe delodajalca L.O.. To pogodbo o zaposlitvi je s strani tožene stranke podpisal predsednik uprave A.K.. Dne 15. 7. 2009 sta stranki na podlagi 79. člena ZDR sklenili sporazum o prenehanju, razvezi pogodbe o zaposlitvi. V drugem odstavku 3. člena tega sporazuma je bila dogovorjena obveznost tožene stranke kot delodajalca, da tožniku kot delavcu najkasneje do 15. 12. 2009 plača 12.700,00 EUR, česar tožena stranka ni storila, zato je bil tožnik primoran vložiti tožbo. Napačna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni pristojno za odločitev v predmetnem sporu, ker sta se pogodbeni stranki v 14. členu pogodbe o zaposlitvi in 4. členu dogovora o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi dogovorili o pristojnosti sodišča na Dunaju. Ta pogodba je bila sklenjena v Ljubljani dne 2. 2. 2009. 8. člen ZDSS-1 glede krajevne pristojnosti v individualnih delovnih sporih določa dodatno izbiro krajevne pristojnosti v korist delavca. Med drugim lahko delavec vloži tožbo tudi v kraju, v katerem je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Takšna ureditev, ki ne sledi določbam ZPP glede splošnih pravil o krajevni pristojnosti, je namenjena v korist delavca kot šibkejše stranke v postopku. V postopku v delovnih sporih se stranke oziroma udeleženci ne morejo sporazumeti o krajevni pristojnosti (10. člen ZDSS-1). Izrečen sporazum o krajevno pristojnem sodišču ni dovoljen. To velja tako za predmetno pogodbo kot dogovor. Ta prepoved je namenjena zaščiti delavca, ki je šibkejša stranka v sporu, hkrati pa onemogoča vsiljevanje takšnih dogovorov, ki otežujejo položaj delavca v pravdi. Poleg tega se v skladu z določbami 22. člena ZPP sodišče lahko izreče za krajevno nepristojno samo ob prejetem ugovoru tožene stranke (ki ga ni bilo), po uradni dolžnosti pa samo takrat, kadar je kakšno drugo sodišče izključno krajevno pristojno. To je naslovno sodišče prezrlo in zato napačno odločilo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Glede na to, da iz spisovnih podatkov izhaja, da je tožnik državljan RS, tožena stranka pa tuja pravna oseba s sedežem v tujini, je potrebno ta individualni delovni spor obravnavati kot spor z mednarodnim elementom (29. člen ZPP). V sporu z mednarodnim elementom je sodišče RS pristojno za sojenje, kadar je njegova pristojnost izrecno določena z zakonom ali mednarodno pogodbo. Le v primeru, če v zakonu ali mednarodni pogodbi ni izrecne določbe o mednarodni pristojnosti za določeno vrsto spora, je sodišče RS pristojno za sojenje v tovrstnem sporu tudi tedaj, kadar njegova pristojnost izvira iz določb o krajevni pristojnosti. Pravila o pristojnosti sodišč o zadevah z mednarodnim elementom opredeljuje Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP, Ur. l. RS, št. 56/99, 45/2008). 48. člen ZMZPP vsebuje splošna pravila o pristojnosti sodišča v zadevah z mednarodnim elementom. Po prvem odstavku 48. člena ZMZPP je sodišče RS pristojno, če ima tožena stranka prebivališče oziroma sedež v RS. Drugi odstavek 48. člena ZMZPP velja le za toženca kot fizično osebo (saj ne govori več o sedežu, temveč le o stalnem oziroma začasnem prebivališču), medtem, ko se tretji odstavek 48. člena ZMZPP nanaša na nepravdni postopek. Po 89. členu ZMZPP so za oceno pristojnosti odločilna dejstva, ki obstajajo takrat, ko postopek začne teči (torej dejstva ob vložitvi tožbe). Člen 50/1 ZMZPP določa izključno pristojnost sodišča RS, kadar je to v tem ali drugem zakonu izrecno določeno. ZMZPP ne določa izključne pristojnosti sodišča RS v individualnih delovnih sporih, prav tako pa izključna pristojnost sodišča RS v individualnih delovnih sporih ni določena z drugim zakonom. 57. člen ZMZPP določa izbirno pristojnost v individualnih delovnih sporih.

Po členu 52/1 ZMZPP se lahko stranke sporazumejo o pristojnosti tujega sodišča le, če je vsaj ena od njiju tuj državljan ali pravna oseba s sedežem v tujini in ne gre za spor, za katerega je po določbah tega ali drugega zakona izključno pristojno sodišče RS. Ker torej izključna pristojnost sodišča RS v individualnih delovnih sporih z mednarodnim elementom ni zakonsko predvidena, je v takšnem primeru možen sporazum strank o pristojnosti tujega sodišča (člen 52/1 ZMZPP), kar izhaja tudi iz pogodbe o zaposlitvi, sklenjene med tožnikom in toženo stranko. Stališče, da je v individualnih delovnih sporih z mednarodnim elementom možen sporazum o pristojnosti sodišča (po 52. členu ZMZPP) pa izhaja tudi iz obrazložitve sodbe in sklepa VDSS opr. št. Pdp 495/2003 z dne 27. 11. 2003. V citirani obrazložitvi je navedeno, da sta se stranki (tožnik je bil državljan RS, drugotožena stranka pa tuja pravna oseba) v pogodbi o zaposlitvi dogovorili, da bosta morebitne spore iz te pogodbe reševali sporazumno, če pa do sporazumne rešitve ne bi prišlo, bo te spore reševalo pristojno sodišče v Kopru na predlog katerekoli od strank. Na podlagi takšne določbe pogodbe o zaposlitvi je pritožbeno sodišče v omenjenem individualnem sporu zaključilo, da gre za sporazum strank o mednarodni pristojnosti sodišč RS (člen 52/3 ZMZPP) zato je ugotovilo, da je v omenjenem sporu za sojenje pristojno sodišče v RS. Ob tem je potrebno opozoriti še na 53. člen ZMZPP, ki določa, da pristojnost sodišča RS v primerih, v katerih je dopusten dogovor o pristojnosti sodišča RS po tretjem in četrtem odstavku 52. člena ZMZPP, temelji tudi na privolitvi toženca. Šteje se, da je toženec privolil v pristojnost sodišč RS, če je vložil odgovor na tožbo ali ugovor proti plačilnemu nalogu oziroma se je na pripravljalnem naroku, če tega naroka ni bilo pa na prvem naroku za glavno obravnavo, spustil v obravnavanje glavne stvari, ne da bi ugovarjal pristojnosti. 17. člen ZPP določa, da sodišče presodi po uradni dolžnosti takoj po prejemu tožbe, ali je sodišče pristojno in v kakšni sestavi je pristojno. Pristojnost se presodi na podlagi navedb v tožbi in na podlagi dejstev, ki so sodišču znana (prvi in drugi odstavek 17. člena ZPP). V fazi postopka preizkusa pristojnosti sodišče ne izvaja dokazov zaradi ugotavljanja dejstev, od katerih je odvisna pristojnost (kompetenčno dejansko stanje), vendar pa lahko zahteva od tožeče stranke dopolnitev tožbe z navedbami dejstev, od katerih je odvisna presoja absolutne in relativne pristojnosti (tako tudi komentar k 17. členu Zakona o pravdnem postopku – pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba).

Če je pristojnost tujega sodišča dogovorjena s sporazumom po členu 52/1 ZMZPP, postane tuje sodišče „izbrano sodišče“ pristojno za sojenje. Če vloži tožnik tožbo pred sodiščem, ki bi bilo pristojno, če ne bi bilo sporazuma o pristojnosti, pa sodišče na dogovorjeno pristojnost ne pazi po uradni dolžnosti, temveč le na ugovor tožene stranke (člen 18/3 ZPP). V takšnem primeru je torej od tožene stranke odvisno (od njene privolitve) ali bo za sojenje pristojno sodišče RS ali pa sodišče, katerega pristojnost je bila dogovorjena v sporazumu o pristojnosti (tako tudi komentar k 18. členu – stran 161 in k 29. členu stran 190 Zakona o pravdnem postopku – pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga). Navedeno stališče pa pride v poštev, če bi bilo sodišče RS pristojno za odločanje na podlagi 48. člena ZMZPP (splošna določba o pristojnosti) oziroma 57. člena ZMZPP (torej, če se delo opravlja ali se je opravljalo oziroma če bi se moralo opravljati na območju RS). To pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje najprej ugotoviti, če bi bilo pristojno za reševanje tega individualnega delovnega spora na podlagi 57. člena ZMZPP (tudi, če ne bi bilo sporazuma o pristojnosti tujega sodišča). Če bi pristojnost sodišča RS temeljila na 57. členu ZMZPP, bi se lahko sodišče prve stopnje izreklo za nepristojno in tožbo zavrglo le na ugovor tožene stranke, kar pomeni, da bi moralo tožnikovo tožbo najprej poslati toženi stranki v odgovor. Ob upoštevanju navedenega se je sodišče prve stopnje po stališču pritožbenega sodišča vsaj preuranjeno izreklo za nepristojno za odločanje v tej zadevi in tožnikovo tožbo zavrglo. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju tožbenih navedb (po potrebi pa zahtevati od tožnika dopolnitev tožbe z navedbami dejstev, od katerih je odvisna presoja pristojnosti sodišča RS – glede na 57. člen ZMZPP) ugotoviti, če bi bilo pristojno za reševanje tega individualnega delovnega spora na podlagi 57. člena ZMZPP tudi, če ne bi bilo sporazuma o pristojnosti tujega sodišča. Če bo ugotovilo, da bi pristojnost sodišča RS temeljila na 57. členu ZMZPP, bi se lahko izreklo za nepristojno in tožbo zavrglo le na ugovor tožene stranke, kar pomeni, da bi moralo v tem primeru tožnikovo tožbo najprej poslati toženi stranki v odgovor. Ker zgoraj navedenega ni storilo, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevno vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP), tako da bo sodišče prve stopnje lahko odpravilo zgoraj ugotovljene pomanjkljivosti in nato ponovno odločilo v tem individualnem delovnem sporu. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da so sicer neutemeljene pritožbene navedbe tožnika, ki svojo pritožbo utemeljuje z določbami Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) oziroma z določbami ZPP, ki se nanašajo na krajevno pristojnost. Po mnenju pritožbenega sodišča namreč niti določbe 8. člena ZDSS-1 niti določbe 10. člena ZDSS-1 ni mogoče razlagati tako, da določata izključno pristojnost sodišča RS za sojenje v individualnih delovnih sporih. Prepoved dogovora o krajevni pristojnosti je sicer vseboval že 14. člen prej veljavnega Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/94 in nadalj.). Glede na to ne bi bilo logično, da bi zakonodajalec (ob predpostavki, da pomeni prepoved dogovarjanja o krajevni pristojnosti tudi izključno pristojnost sodišča RS) v ZMZPP (ki je bil sprejet in pričel veljati v letu 1999) še dodatno vključil izbirno pristojnost sodišča RS, kot jo določa 57. člen ZMZPP. Prav tako po mnenju pritožbenega sodišča ni mogoče šteti, da velja prepoved dogovora o krajevni pristojnosti (10. člen ZDSS-1) tudi glede morebitnega sporazuma o pristojnosti po 52. členu ZMZPP, saj bi to pomenilo, da v primeru individualnih delovnih sporov ne pride v poštev niti uporaba člena 52/3 ZMZPP, ki je za delavca ugodna.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP, ki določa, da v primeru, če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo in zadevo vrne v novo sojenje (postopek) pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom z dokončno odločbo.