Jedro

Ustava in ZOR nikjer ne določata, da je nekomu, ki je že poškodovan, dovoljeno poslabšati njegovo zdravstveno stanje. Nasprotno, celo ZOR, ki ima v 155. členu preozko definicijo nepremoženjske škode, to opredeljuje kot povzročitev telesnih ali duševnih bolečin ali strahu drugemu. Tožnik je zaradi teka 26.2.1995 utrpel poslabšanje njegovega predhodnega degenerativnega obolenja in tožena stranka v reviziji to priznava. Če je izvedenec pojasnil, da pri teku ni bil poškodovan, še ne pomeni, da ni trpel škode, ki je izvirala iz dotedanjih poškodb, katerih zdravstveno stanje se je poslabšalo. In če je izvedenec pojasnil, da zaradi tega ni zmanjšana njegova življenjska aktivnost, pomeni, da mu za to obliko nepremoženjske škode ne pripada odškodnina, vendar ni razloga, da mu ne bi pripadala odškodnina za druge oblike, konkretno za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem ter za strah.

Izrek

Revizija proti sodbi se zavrne.

Revizija proti sklepu se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom ugotovilo umik tožbe za različna plačila za premoženjsko škodo, v zvezi s preostalim tožbenim zahtevkom pa je razsodilo, da mora toženka plačati tožniku 2.602.355 tolarjev z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od zneska 2.500.000 tolarjev od zahtevanega dne 11.6.2003, od zneska 82.355 tolarjev od 7.4.1995 in od zneska 20.000 tolarjev od 11.6.1996 do plačila. Kar je tožnik zahteval več, je zavrnilo. Odločilo je tudi o povrnitvi pravdnih stroškov. Sodišče je tako razsodilo zato, ker je ugotovilo, da se je tožniku med služenjem vojaškega roka aprila 1995 pri teku poslabšalo zdravstveno stanje desnega skočnega sklepa, kar mu je povzročilo škodo, za katero je krivdno odgovorna toženka. Nastalo nepremoženjsko škodo je ugotovilo in ocenilo, tako da je tožniku prisodilo za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 2.500.000 tolarjev, zahtevano odškodnino za strah in za duševne bolečine zaradi skaženosti pa je zavrnilo. Prisodilo mu je tudi odškodnino za stroške v zvezi z zdravljenjem v znesku 82.255 tolarjev in za plačilo izvedenca 20.000 tolarjev, preostali zahtevek pa je zavrnilo.

Proti tej sodbi sta se pritožila tožnik in toženka in sodišče druge stopnje je pritožbama delno ugodilo, tako da je prisojeni znesek za nepremoženjsko škodo znižalo za 500.000 tolarjev in ga v tem delu zavrnilo. Toženkini pritožbi je ugodilo pri oceni denarne odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, ki jo je znižalo za 700.000 tolarjev, tožnikovi pritožbi pa je ugodilo z delnim priznanjem odškodnine za strah v znesku 200.000 tolarjev.

2.

Proti sodbi in sklepu o stroških je toženka pravočasno vložila revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, naj sodišče ugodi reviziji in spremeni izpodbijani odločbi, ali naj ju razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po njenem sta sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili Pravilnik o ocenjevanju zdravstvene sposobnosti za vojaško službo, ki v 12. členu določa, da se predlog za spremembo ocene sposobnosti za vojaško službo začne na predlog lečečega zdravnika, psihologa in zdravnika specialista, če je nastala sprememba zdravstvenega stanja pri vojaku naborniku. Po njenem bi moral ta postopek sprožiti tožnik. Sodiščema očita tudi zmotno uporabo tretjega odstavka 11. člena tega pravilnika, ker naj bi ga interpretirali tako, kot da bi morala toženka pri tožniku, ki je bil napoten v vojsko po zelo dolgem obdobju osmih let, vsako leto in pol ponovno opraviti pregled. Pa tudi če bi sodišči restriktivno razlagali to določilo, bi morali ugotoviti deljeno in pretežno krivdo tožnika, ki s poslabšanjem zdravstvenega stanja ni seznanil pristojnega upravnega organa. Dejstvo, da toženka po preteku leta in pol ni opravila ponovnega sistematskega pregleda, je treba pripisati tedanji praksi, po kateri naborniki niso bili napoteni na ponovni pregled avtomatično, temveč samo, če je bilo iz zdravstvene dokumentacije in izjav nabornika razvidno, da bi bil potreben ponoven pregled. Tožniku še očita, da bi lahko odpravil pomanjkljivosti vsaj tako, da bi že prvi dan v vojsko prinesel zdravstvene izvide in mnenje zdravnika. Toženka meni, da sta sodišči tudi zmotno razlagali mnenji izvedencev, ki sta ugotovila, "da pri tožeči stranki ni šlo za poškodbo, temveč za poslabšanje predhodnega degenerativnega obolenja, ki se je manifestiralo kot enkratni škodni dogodek zaradi opravljenega teka na razdaljo dvajsetih metrov, kar ne predstavlja nobene občutne fizične aktivnosti". Iz tega izvaja, da poveljnik toženke ni ravnal v nasprotju s pravili službe v Slovenski vojski in dvomi, da tako kratek tek sploh lahko povzroči škodo. V zvezi z odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo navaja, da sta sodišči zmotno uporabili drugi odstavek 200. člena ZOR, ker tožniku 26.2.1995 ni nastala škoda in ker sta sodišči na zanemarljivo stopnjo odgovornosti toženke (če je sploh podana) prisodili kakršnokoli odškodnino. Pri tem se sklicuje na mnenje izvedenca A. F., dr. med., specialista kirurga, ki je navedel, da tožnik 26.2.1995 ni bil poškodovan, in izvedenca V. P., dr. med., specialista ortopeda, ki je pojasnil, da tožnikovo zmanjšanje življenjske aktivnosti ni posledica dogodka z dne 26.2.1995, temveč je posledica že prej izražene degenerativne okvare. Na koncu toženka obsežno pojasnjuje svoje nestrinjanje s sklepom o stroških.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS, št. 36/04 ur.p.b. - 69/04) je bila revizija vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

3.

Revizija proti sodbi ni utemeljena, revizija proti sklepu o stroških pa ni dovoljena.

3.a.

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili določila Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/78-57/89), ki se po določilu 1060. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur.l. RS, št. 83/01-32/04) uporablja za obligacijska razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo OZ, in ki zahteva, da so sočasno izpolnjene naslednje štiri predpostavke: nedopustno škodno ravnanje, škoda, vzročna zveza med prvim in drugo ter odgovornost tožene stranke. Toženka povsem neutemeljeno navaja, da tožnik ni utrpel škode. Škoda je premoženjske in nepremoženjske narave. Po 155. členu ZOR je premoženjska škoda zmanjšanje premoženja (navadna škoda) in preprečitev njegovega povečanja (izgubljeni dobiček) in tožnik vtožuje odškodnino za to škodo. Nepremoženjsko škodo pa povzroči poseg v človekovo pravico ali pravno zavarovane interese in pravica do človekove osebne in telesne integritete je varovana že v Ustavi Republike Slovenije (URS, Ur.l. RS, št. 33/91-I - 56/04). Ustava in ZOR nikjer ne določata, da je nekomu, ki je že poškodovan, dovoljeno poslabšati njegovo zdravstveno stanje. Nasprotno, celo ZOR, ki ima v 155. členu preozko definicijo nepremoženjske škode, to opredeljuje kot povzročitev telesnih ali duševnih bolečin ali strahu drugemu. Tožnik je zaradi teka 26.2.1995 utrpel poslabšanje njegovega predhodnega degenerativnega obolenja in tožena stranka v reviziji to priznava. Če je izvedenec A. F., dr. med., pojasnil, da pri teku ni bil poškodovan, še ne pomeni, da ni trpel škode, ki je izvirala iz dotedanjih poškodb, katerih zdravstveno stanje se je poslabšalo. In če je izvedenec V. P., dr. med, pojasnil, da zaradi tega ni zmanjšana njegova življenjska aktivnost, pomeni, da mu za to obliko nepremoženjske škode ne pripada odškodnina, vendar ni razloga, da mu ne bi pripadala odškodnina za druge oblike, konkretno za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem ter za strah. Ko je sodišče priznalo odškodnino za ti dve obliki nepremoženjske škode, je pravilno uporabilo 200. člen ZOR in ni jasno, zakaj naj tega ne bi storilo pri "zanemarljivi stopnji odgovornosti" tožene stranke. Zakon ne določa, da ni škode ali denarne odškodnine pri "zanemarljivi stopnji odgovornosti". Če pa toženka meri na določilo 191. člena ZOR, jo je treba poučiti, da takega ugovora med pravdo ni podala, pa tudi utemeljen ni, saj je treba pri zmanjšanju odškodnine upoštevati premoženjsko stanje pravdnih strank in četudi bi toženka ne ravnala namenoma ali iz hude malomarnosti, država ni tako šibkega premoženjskega stanja, da bi jo plačilo odškodnine oškodovancu, ki ga je vpoklicala na služenje vojaškega roka, spravilo v pomanjkanje.

Če toženka s pisanjem o tem, da tek na razdalji dvajsetih metrov ne more povzročiti škode, meri na nedokazano vzročno zvezo, je treba pojasniti, da sta sodišči prve in druge stopnje zanesljivo ugotovili vzročno zvezo med tekom in poznejšim dogajanjem na podlagi izpovedi tožnika, prič J. in K., pa tudi K. in obeh izvedencev medicinske stroke in sta jo pojasnili, zlasti na 11. strani utemeljitve odločitve prvega sodišča in na 4. strani odločbe pritožbenega sodišča. Glede toženkine odgovornosti sta sodišči pravilno izhajali iz 154. in 158. člena ZOR, ki za krivdno odgovornost zahtevata povzročitev škode namenoma ali iz malomarnosti. Pri tem se odgovornost domneva, razen če povzročitelj škode dokaže, da je nastala brez njegove krivde, česar toženka ni dokazala. Z vpoklicom tožnika na služenje vojaškega roka je omejila njegovo svobodo in voljo, ker se je moral podrejati ukazom nadrejenih. Moral je sodelovati pri jutranjih fizičnih aktivnostih, saj sta sodišči na podlagi izvedenih dokazov ugotovili, da ga S. K. kljub prošnji ni opravičil telesne vadbe in je moral delati vse kot ostali. Poleg tega pa bi morala toženka tak neprijeten dogodek preprečiti že s tem, da bi izvajala zakone in druge predpise, ki jih je na podlagi zakona izdal Minister za obrambo. Predvsem bi morala spoštovati določila Pravilnika o ocenjevanju zdravstvene sposobnosti za vojaško službo (v nadaljevanju: Pravilnik, Ur. l. RS, št. 61/92). Ta določa merila, postopek in organizacijo ocenjevanja zdravstvene sposobnosti za vojaško službo nabornikov, vojakov in vojaških obveznikov v rezervni sestavi. V III. poglavju opredeljuje postopke za ocenjevanje zdravstvene sposobnosti za vojaško službo in v 11. členu določa, da se zdravstvena sposobnost za vojaško službo ugotavlja na osnovnem sistematičnem zdravstvenem pregledu. V tretjem odstavku tega člena določa, da se mora pregled ponovno opraviti, če je od sistematičnega zdravstvenega pregleda vojaškega obveznika do napotitve na služenje vojaškega roka minilo več kot leto dni in pol. To je tudi razumljivo, saj se zdravstveno stanje ljudi spreminja. Če pa pri vojaku pride do spremembe zdravstvenega stanja, ki lahko spremeni oceno sposobnosti za vojaško službo, v 12. členu predvideva postopek za oceno zdravstvene sposobnosti na zahtevo lečečega zdravnika, psihologa oziroma zdravnika specialista. Pravilnik torej določa, da bi morala toženka tožnika pred vpoklicem ponovno povabiti na pregled (in ne ga pregledovati vsako poldrugo leto, kot navaja revizija). Če tega ni storila, je odgovorna za neljube dogodke in za nastalo škodo. Kako je toženka v praksi izvajala določbi 11. in 12. člena Pravilnika ni pomembno. Morala bi ga izvajati tako, kot je zapisano, in sicer, bi morala vojaškega obveznika ponovno pregledati, kadar je od prvega pregleda do napotitve preteklo poldrugo leto, saj je ona odločala o vpoklicu tožnika in bi morala ugotoviti, če je zdrav. Revizijsko izvajanje, češ da bi jo moral tožnik opozarjati in sam obiskati ustreznega splošnega zdravnika in specialiste (ne ve se na čigave stroške) je nerazumna in ni nikjer predpisana. Možnost zahteve za ponoven pregled iz 12. člena Pravilnika velja za primere, ko pride do spremembe zdravstvenega stanja pred letom in pol od pregleda. Poleg tega pa sta sodišči prve in druge stopnje verjeli tožniku, da je opozoril na potrebo po ponovnem zdravstvenem pregledu, pa mu je bilo pojasnjeno, da bo opravljen po prihodu na služenje vojaškega roka (5. stran utemeljitve odločbe sodišča druge stopnje). Neutemeljena je tudi trditev toženke, da bi moral tožnik predpostavljenemu (S. K.) predložiti zdravstveno dokumentacijo, da bi ga opravičil vadbe. Revizijsko sodišče se v celoti strinja z razlago sodišča druge stopnje, da ni v pristojnosti vojaške osebe, da ocenjuje zdravstveno sposobnost vojakov, temveč bi moral poveljnik tožnika ustrezno poučiti na koga naj se obrne in mu to omogočiti. Tako se izkaže, da je tožena stranka kriva za nastanek škode in da tožniku ni mogoče očitati nobene (so)krivde.

3.b.

Povsem brez pravne podlage pa je revizijska zahteva toženke, naj Vrhovno sodišče preveri odločitev o pravdnih stroških. Revizija je izredno pravno sredstvo in je dovoljeno samo v tistih primerih, ki jih določa ZPP. Ker je naperjeno proti pravnomočni sodbi, je omogočena revizija le v določenih primerih in to proti odločitvi o (glavnemu) tožbenemu zahtevku, ne pa proti odločitvi o akcesornih dajatvah. O tem, kdaj je dovoljena revizija proti sklepom, je predpisano v 384. členu ZPP in revizije proti sklepu o stroških, ki je povzet v sodbi o glavni stvari, ni med njimi.

Glede na navedeno, je Vrhovno sodišče po 378. členu ZPP zavrnilo neutemeljeno revizijo, revizijo proti sklepu o stroških pa je po 377. členu v zvezi s 374. členom ZPP zavrglo, ker ni dovoljena. Z zavrnitvijo revizije je zavrnilo tudi predlog za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP).