Jedro

Nasprotni udeleženec v obravnavanem postopku je družba D. d.o.o. V tej fazi postopka ni več sporno, da se sodba Delovnega sodišča v Münchnu 30 Ca 14169/01 z dne 7.11.2001 glasi na toženo stranko D. GmbH. Ker gre za dva subjekta, ne obstoji identiteta med sodbo, katere priznanje se zahteva, in predlogom z dne 7.10.2003, naperjenim zoper D. d.o.o.,

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo ugovoru nasprotnega udeleženca, v celoti razveljavilo sklep Okrožnega sodišča v Mariboru IV R 34/2003 z dne 28.4.2004 in zavrnilo priznanje kontumacijske sodbe Delovnega sodišča v Münchnu 30 Ca 14169/01 z dne 7.11.2001. Odločilo je še o stroških postopka. Zavzelo je stališče, da ne obstoji identiteta med spornim predlogom za priznanje tuje sodne odločbe in zamudno sodbo nemškega sodišča 30 Ca 14169/01. Zoper to sodbo se je iz vsem pritožbenih razlogov pritožil predlagatelj s predlogom, naj Vrhovno sodišče Republike Slovenije pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni ter predlogu za priznanje ugodi oziroma izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da ima dolžnik D. d.o.o. sedež v Mariboru ... Predlagatelj je bil v tem podjetju zaposlen od 3.10.2000 do 31.7.2001 kot delavec na začasnem delu v R. N.. Sodna odločba Delovnega sodišča v Münchnu, katere priznanje zahteva, vsebuje vsa dejstva, ki so pomembna za izdajo zamudne sodbe. Predlagatelja je v N. na podlagi pogodbe o zaposlitvi poslala družba D. d.o.o., za delovno dovoljenje pa je zaprosilo podjetje D. GmbH, pri čemer je lastnik in zastopnik obeh podjetij F. Š. Predlagatelj meni, da sta sicer družbi D. d.o.o. s sedežem v Mariboru in D. GmbH s sedežem v Münchnu dva različna pravna subjekta, vendar pa na podlagi predpisov - bilateralnih dogovorov med Republiko Slovenijo in Republiko Nemčijo s področja socialne varnosti obstoja obveznost obeh subjektov za obveznosti iz sodbe nemškega sodišča 30 Ca 14169/01 z dne 7.11.2001. Identiteta med obema subjektoma je podana, saj je predlagatelj s citirano odločbo dosegel, da se mu kot detaširanemu delavcu priznajo pravice iz dela. Če obveznosti ne poravna subjekt s sedežem v Nemčiji, je k plačilu zavezan subjekt s sedežem v Republiki Sloveniji.

Nasprotni udeleženec na pritožbo ni odgovoril. Pritožba ni utemeljena.

Vrhovno sodišče je že v sklepu z dne 30.8.2007 pojasnilo, da je lahko zavezanec v nepravdnem postopku, kadar gre za priznanje tuje sodne odločbe, samo oseba, zoper katero je tekel postopek, v katerem je bila izdana sodna odločba, katere priznanje se zahteva. Za utemeljenost predloga za priznanje tuje sodne odločbe mora torej obstojati identiteta med nasprotnim udeležencem in subjektom - nosilcem obveznosti v postopku pred tujim sodiščem. Nasprotni udeleženec v obravnavanem postopku je družba D. d.o.o., Maribor ... V tej fazi postopka ni več sporno, da se sodba D. s. v M. 30 Ca 14169/01 z dne 7.11.2001 glasi na toženo stranko D. GmbH, München. Ker gre za dva subjekta, D. d.o.o. s sedežem v Mariboru in D. GmbH s sedežem v Münchnu, ne obstoji identiteta med sodbo, katere priznanje se zahteva, in predlogom z dne 7.10.2003, naperjenim zoper D. d.o.o., Mariboru. V postopku, v katerem se odloča, ali bo tuja sodna odločba učinkovala na območju Republike Slovenije, je nepomembno, v kakšnem materialnopravnem razmerju je bil predlagatelj z družbo D. d.o.o. oziroma D. GmbH, torej, kdo je bil njegov delodajalec in kdo je zaprosil za izdajo delovnega dovoljenja.

Čeprav je sodišče v konkretnem primeru o priznanju tuje sodne odločbe odločalo v posebnem delibacijskem postopku (primerjaj s 108. členom Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku - Uradni list RS, št. 56/99, v nadaljevanju ZMZPP), gre dejansko za postopek, ki je predhoden postopku uveljavljanja izvršbe. Iz tega razloga po oceni Vrhovnega sodišča ne bi bilo izključeno priznanje sodne odločbe zoper nasprotnega udeleženca, ki ni imel statusa stranke v postopku, v katerem je bila izdana sodna odločba, katere priznanje se zahteva. Zakon o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 3/07 - ur. p. b., 93/07, v nadaljevanju ZIZ) določa, da lahko sodišče izvršbo dovoli tudi proti nekomu, ki v izvršilnem naslovu ni označen kot dolžnik (primerjaj s prvim in drugim odstavkom 24. člena ZIZ). Vendar pa predlagatelj okoliščine, da je prišlo do pravnega nasledstva na pasivni strani in da je pravni naslednik nasprotni udeleženec, ni zatrjeval, še manj pa dokazoval na način, predviden v prvem odstavku 24. člena ZIZ.

Vrhovno sodišče je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 73/07 - ur. p. b., 45/08, v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku, Uradni list SRS, št. 30/86 in nasl.).