Jedro

Tožena stranka je z opisanim ravnanjem v okviru postopka imenovanja novega direktorja oziroma v.d. direktorja tožene stranke ter odjavo tožnika iz obveznih zavarovanj dne 29. 2. 2020 izrazila jasno voljo, da tožnik ne bo ponovno imenovan za direktorja ter da ga od poteka njegovega mandata ne sprejema več za svojega zakonitega zastopnika, temveč je od poteka mandata dalje zastopal toženo stranko v.d. direktor D.D. Kot je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo tudi, če je tožnik menil, da mora hoditi na delo po 1. 3. 2020, ker tožena stranka potrebuje operativno vodstvo, to ni razlog za transformacijo delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas v skladu s 56. členom ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je pogodba o zaposlitvi št. ... z dne 26. 2. 2016 s pripadajočim aneksom št. 1 z dne 11. 4. 2018 za polni delovni čas za delovno mesto direktor sklenjena za nedoločen čas; da se ugotovi, da tožniku ni prenehalo delovno razmerje dne 29. 2. 2020, ampak traja še naprej; da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni tožnika pozvati nazaj na delo in mu izročiti v podpis pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas s polnim delovnim časom za delovno mesto direktor in plačilom v višini 2.782,25 EUR, povečanim za morebitne dodatke; da je tožena stranka dolžna tožnika za čas od vključno 1. 3. 2020 do poziva nazaj na delo prijaviti v vsa socialna zavarovanja, mu za navedeno obdobje obračunati mesečno nadomestilo plače v višini 2.782,25 EUR bruto ter po plačilu zakonsko določenih davkov in prispevkov izplačati neto zneske nadomestil skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 5. dne v mesecu za plačo prejšnjega meseca, dalje do plačila, vse v roku 8 dni (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz pritožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena ZPP in sicer zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi tožnika ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožnika ter toženi stranki naloži v plačilo stroške postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi oziroma podredno, da pritožbi tožnika ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter jo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnik v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker ni izvedlo dokaza z zaslišanjem priče A.A. (direktorja občinske uprave Občine B.) in C.C. (vodje oddelka za družbene dejavnosti Občine B.), in je štelo, da je tožnik s predlaganjem teh dokazov prekludiran. Sodišče je na glavni obravnavi dne 14. 4. 2021 zaslišalo v.d. direktorja tožene stranke D.D., vendar je njegova izpoved bila očitno neverodostojna in prilagojena potrebam postopka, ko je izpovedal, da zaposleni pri toženi stranki tožnika od 1. 3. 2020 dalje niso več dojemali kot direktorja in da tožnika ni bilo v prostorih delodajalca v obdobju od 1. 3. 2020 do 11. 3. 2020 oziroma, da se je pokazal le nekaj minut dnevno. Tožnik je takoj po zaslišanju D.D. predlagal zaslišanje E.E. (vodja vzdrževanja in tehničnega kadra pri toženi stranki), ki bi naj izpovedal o prisotnosti tožnika v obdobju od 1. 3. 2020 do 11. 3. 2020 ter A.A. in C.C., ki bi izpovedala, da sta s tožnikom kot direktorjem tožene stranke, v obdobju od 1. 3. 2020 do 11. 3. 2020, komunicirala (sestankovala) in da D.D. v spornem obdobju ni nastopal v funkciji v.d. direktorja. Tožnik s predlaganimi dokazi ni bil prekludiran. D.D. je izpovedal, da je funkcijo v.d. direktorja tožene stranke prevzel 2. 3. 2020, hkrati pa je tudi izpovedal (nasprotno), da je dne 5. 3. 2020 bila sklicana izredna seja Sveta zavoda, na kateri se je kot datum začetka dela novega v.d. direktorja opredelil 9. 3. 2020. Sodišče je dopustilo dodatno zaslišanje D.D., zavrnilo pa je dokazne predloge tožnika, čeprav je tožnik lahko svoje dokazne predloge podajal glede na potrebe in tek postopka. Sodišče je storilo bistveno kršitev določb postopka s tem, ko je izpovedbi D.D. in F.F. ocenilo kot skladni in popolnoma verodostojni, pri tem pa je sodišče spregledalo, da je D.D. izpovedal, da ni vedel, da tožnik po 1. 3. 2020 še vedno opravlja delo ter odreja delo zaposlenim in se še vedno predstavlja za direktorja. Priči E.E. in G.G. sta skladno izpovedali, da je bil tožnik v spornem obdobju prisoten na delovnem mestu in da je zaposlenim pri toženi stranki še naprej dajal navodila in nasploh deloval kot direktor tožene stranke. F.F. je vedel, da je tožnik ostajal na delovnem mestu direktorja, nenazadnje se je ravno iz tega razloga oglasil v pisarni pri tožniku dne 10. 3. 2020 in mu vročil zahtevek za primopredajo ter vročilnico o neuspelem razpisu za direktorja. V posledici bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih je storilo sodišče prve stopnje, je tudi zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. V kolikor tožena stranka resnično ne bi želela, da tožnik še naprej ostaja na delovnem mestu direktorja, bi morala to jasno izraziti, pa tega več kot očitno ni storila. Predsednik sveta zavoda F.F. in D.D. sta gotovo vedela, da tožnik še naprej opravlja delo direktorja tožene stranke in sta to tudi dopuščala in s tem izrazila jasno voljo, da tožnik s svojim delom nadaljuje. Sodišče je povsem spregledalo, da je tožnik toženo stranko (konkretno D.D. in F.F.) večkrat pisno in ustno pozval, da naj tožena stranka uredi primopredajo in s tem tožnika razbremeni odgovornosti vodenja tožene stranke ali pa ga naj Svet zavoda imenuje vsaj za vršilca dolžnosti direktorja do imenovanja novega direktorja. Zato seveda ne drži, da je ravnal samovoljno in zlonamerno. Tožnik je nadaljeval z izvrševanjem delovnih obveznosti zato, ker je bil prepričan, da to tožena stranka tudi od njega zahteva oziroma pričakuje. Tožena stranka ga ni pozvala k primopredaji poslov, tožnik pa je bil v sodnem registru vse do 9. 3. 2020 vpisan kot direktor tožene stranke in je odgovarjal za njeno poslovanje. Šele dne 10. 3. 2020 je bil tožnik obveščen o neuspelem javnem razpisu za imenovanje direktorja tožene stranke, ko mu je bilo vročeno obvestilo s strani tožene stranke. Tudi ne držijo trditve tožene stranke, da je tožnik toženi stranki prekrival datum izteka svojega mandata. Ne drži, da je prepovedal vpogled v pogodbo o zaposlitvi, res pa je G.G. za vsako posredovanje pogodb tretjim osebam potrebovala izrecno dovoljenje direktorja (torej tožnika). Tožnik ni prepovedal vpogleda v pogodbo, je pa želel, da se neposredno nanj obrneta F.F. in D.D., ki sta se kontaktom izogibala. Svet zavoda je sicer pravočasno v imenovanje predlagal novega direktorja H.H. (torej je tožena stranka vedela, da tožniku poteče mandat). Sodišče prve stopnje bi moralo ugotoviti, da je tožnik nadaljeval z izvrševanjem delovnih obveznosti po poteku določenega časa ter da je vse do 10. 3. 2020, ko je izvedel, da ni bil ponovno imenovan, opravljal delo nemoteno. Glede na to, da sta D.D. in F.F. vedela, da je tožnik nadaljeval z izvrševanjem delovnih obveznosti tudi po poteku časa, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi in nista ukrepala, sta s tem izrazila jasno voljo, da tožnik nadaljuje z delom direktorja. Sodišče prve stopnje bi zato moralo ugotoviti, da je tožnik nadaljeval z izvrševanjem delovnih obveznosti tudi po poteku časa, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi in bi moralo uporabiti določbo 12. in 56. člena ZDR-1 in na tej podlagi tožnikovemu zahtevku ugoditi. Priglaša stroške postopka.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnika v pritožbi in navedla, da je sodišče prve stopnje pravilno in utemeljeno zavrnilo dokazna predloga tožnika za zaslišanje prič A.A. in C.C., saj sta oba zaposlena na Občini B. in nista bila seznanjena z notranjimi razmerji pri toženki. Neutemeljeno pa je tudi pritožbeno sklicevanje na 34. člen ZDSS-1, saj je sodišče po izvedbi dokazov ugotovilo vsa dejstva, ki so pomembna za odločitev v tej zadevi, zato izvedba dokazov po uradni dolžnosti v nobenem primeru ne pride v poštev. Tožena stranka v odgovoru še navaja, da je sodišče prve stopnje jasno, prepričljivo in preverljivo obrazložilo, da ni obstajala volja tožene stranke za nadaljevanje delovnega razmerja, ki je dvostransko razmerje med delavcem in delodajalcem, kar pomeni, da ne more nastati zgolj na podlagi enostranske volje delavca. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov navedenih v pritožbi. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka navedene v tej določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo v pritožbi zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka, niti kršitev na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo materialno pravo. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Razlogi izpodbijane sodbe o odločilnih dejstvih niso nejasni oziroma med seboj v nasprotju.

6. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je bil tožnik na 11. seji Sveta zavoda tožene stranke dne 21. 12. 2015 imenovan za direktorja tožene stranke. Dne 26. 2. 2016 je sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen čas za mandatno obdobje od 1. 3. 2016 do 29. 2. 2020. Dne 9. 1. 2020 je tožena stranka objavila javni razpis za imenovanje novega direktorja in Svet zavoda je na 2. redni seji dne 3. 2. 2020 za direktorja tožene stranke izbral kandidata H.H.. Zaradi umika vloge kandidata H.H. ter izteka mandata tožniku je Svet zavoda na 2. izredni seji dne 28. 2. 2020 sprejel sklep, da se za čas do izbire novega direktorja oziroma največ za eno leto imenuje D.D. na mesto vršilca dolžnosti direktorja tožene stranke. V 21. členu Statuta tožene stranke in 10. členu Odloka o ustanovitvi javnega zavoda je določeno, da imenuje in razrešuje direktorja tožene stranke Svet zavoda, na podlagi javnega razpisa, in da mandat direktorja traja 4 leta ter je po poteku roka lahko ponovno imenovan. Direktor zavoda je poslovodni organ, ki organizira in vodi delo in poslovanje zavoda ter predstavlja in zastopa zavod brez omejitve v okviru dejavnosti, za katero je zavod registriran. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je funkcija direktorja tožene stranke poslovodna funkcija, vezana na mandat, zato je tudi pogodba o zaposlitvi za delovno mesto direktorja vezana na mandat direktorja.

7. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami) v 5. alineji prvega odstavka 54. člena določa, da se pogodba o zaposlitvi za določen čas lahko izjemoma sklene za določen čas med drugim tudi s poslovodno osebo ali prokuristom. V določbi 73. člena ZDR-1 sta imeli stranki pooblastilo, da v tej pogodbi drugače, kot pa je to sicer urejeno v zakonu, uredita pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja v zvezi s pogoji in omejitvami delovnega razmerja za določen čas. Na tej podlagi sta se stranki lahko zakonito dogovorili, da se pogodba o zaposlitvi sklepa le za čas opravljanja funkcije in da s prenehanjem funkcije poslovodje ugasnejo medsebojne pravice in obveznosti iz te pogodbe, ki so izrecno vezane na obstoj funkcije. V tožnikovi (individualni) pogodbi o zaposlitvi sta imenovanje na funkcijo direktorja in delovno mesto direktorja nedeljivo povezani. Tožnik je bil imenovan na mesto direktorja za dobo 4 let in za ta (določen) čas je bila pogodba tudi sklenjena. Pogodba o zaposlitvi, sklenjena za določen čas, preneha veljati brez odpovednega roka s potekom časa, za katerega je bila sklenjena (79. člen ZDR-1). Lahko pa pogodba preneha veljati tudi prej, če preneha funkcija direktorja (direktor je lahko razrešen pred potekom mandata).

8. Glede na navedeno je s potekom mandata tožniku prenehala tudi funkcija direktorja in s tem so ugasnile medsebojne pravice in obveznosti iz individualne pogodbe o zaposlitvi, ki je bila izrecno vezana na obstoj funkcije. Kakor hitro tožnik ni bil več direktor družbe, je odpadla dejanska in pravna podlaga za delovno razmerje. Sodišče prve stopnje je na podlagi skladnih izpovedi prič v.d. direktorja tožene stranke D.D. in predsednika Sveta zavoda F.F. pravilno ugotovilo, da je Svet zavoda v januarju 2020 skladno s Statutom in Pravilnikom tožene stranke izvedel razpis za direktorja tožene stranke ter da na seji 3. 2. 2020 tožnik ni bil izbran, temveč je bil izbran drug kandidat. 9. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka do poteka mandata tožnika izvedla celoten postopek javnega razpisa za imenovanje novega direktorja tožene stranke in Svet zavoda je na seji 3. 2. 2020 izbral kandidata H.H., nato pa je zaradi njegovega odstopa na 2. izredni seji 28. 2. 2020, torej še pred potekom mandata tožniku, imenoval za v.d. direktorja tožene stranke D.D.. Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno zaključilo, da od 1. 3. 2020 dalje niso bile izpolnjene formalne predpostavke, da bi tožnik lahko nadaljeval z opravljanjem del in nalog delovnega mesta direktor, poleg tega pa na podlagi vsega navedenega ni bila podana niti volja tožene stranke, da tožnik nadaljuje z delom. Tožena stranka je z opisanim ravnanjem v okviru postopka imenovanja novega direktorja oziroma v.d. direktorja tožene stranke ter odjavo tožnika iz obveznih zavarovanj dne 29. 2. 2020 izrazila jasno voljo, da tožnik ne bo ponovno imenovan za direktorja ter da ga od poteka njegovega mandata ne sprejema več za svojega zakonitega zastopnika, temveč je od poteka mandata dalje zastopal toženo stranko v.d. direktor D.D.. Kot je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo tudi, če je tožnik menil, da mora hoditi na delo po 1. 3. 2020, ker tožena stranka potrebuje operativno vodstvo, to ni razlog za transformacijo delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas v skladu s 56. členom ZDR-1. 10. Neutemeljene so pritožbene trditve, da je sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka s tem, ko ni zaslišalo A.A., direktorja Občinske uprave Občine B. in C.C., vodje oddelka za družbene dejavnosti Občine B., ki bi lahko izpovedali, da sta v obdobju od 1. 3. 2020 do 11. 3. 2020 komunicirala (sestankovala) s tožnikom kot direktorjem tožene stranke, saj je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da četudi bi navedena dokazna predloga štelo za pravočasna, navedeni priči ne bi mogli izpovedati o tem, ali je bil tožnik v spornem obdobju sestankovanja še direktor tožene stranke oziroma, kdaj mu je potekel mandat in v kakšnem svojstvu je organiziral sestanke.

11. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka pa krije svoje stroške odgovora na pritožbo na podlagi člena 41/5 Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.), saj je šlo za spor o prenehanju delovnega razmerja.