Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Sodišče lahko odloči brez glavne obravnave le, če v pripravljalnem postopku ugotovi, da je bilo dejansko stanje v postopku za izdajo akta popolno in pravilno ugotovljeno ali pa to ni sporno, stranke pa v tožbi ali v odgovoru na tožbo glavne obravnave niso zahtevale (2. odstavek 50. člena ZUS). Ti pogoji niso izpolnjeni, če izhaja iz tožbe, da tožnik oporeka dejanskim ugotovitvam, izrecno zahteva opravo glavne obravnave in predlaga izvajanje dokazov o pomembni dejanski okoliščini.
Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne istemu sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo z dne 19.12.1997, s katero je tožena stranka zavrnila njeno pritožbo zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada M. z dne 9.6.1997, s katero je tožeči stranki naloženo, da mora plačati davek od dobička pravnih oseb (za leta 1993, 1994, 1995 in 1996) v znesku 44.551.712,52 SIT in pripadajoče zamudne obresti v znesku 31.264.618,06 SIT, obračunane od prvega dne zamude do 31.3.1997; pripadajoče zamudne obresti, obračunane od 1.4.1997 do dneva plačila obveznosti; zamudne obresti od premalo plačanih akontacij davka od dobička za leto 1994 v znesku 1.279.623,40 SIT, za leto 1995 v znesku 944.801,58 SIT in za leto 1996 v znesku 1.279.623,40 SIT in od davčne osnove 2.682.820,80 SIT plačevati v letu 1997 akontacije davka od dobička po stopnji 25% v znesku po 670.705,21 SIT mesečno, in sicer akontacije za januar, februar, marec in april, obračunane od prvega dne zamude do 31.5.1997 ter pripadajoče zamudne obresti od 1.6.1997 do dneva plačila.
Sodišče prve stopnje navaja, da je sporno vprašanje, ali je davčno mogoče priznati odhodke, ki jih je tožeča stranka izplačala na podlagi računov, ki sta jih izstavljali družbi T. d.o.o. in T.Z. d.o.o na podlagi zastopniških pogodb, pogodbe o razvijanju in raziskavi izvoznih tržišč in pogodbe o izdelavi in organizaciji računsko finančnega informacijskega sistema. Pritrjuje odločitvi tožene stranke in navaja, da je pomembno zgolj to, ali so bile navedene pogodbe z davčnega vidika pravilno realizirane.
Brezpredmetno je, ali imata navedeni družbi zaposlene delavce, ali ne. Tožeča stranka je v upravnem postopku skušala dokazati, da so bile storitve opravljene, kar naj bi dokazovale fakture, posredniške pogodbe s potencialnimi kupci, podatki o naraščanju prometa in razne raziskave. Vendar ti dokazi po presoji sodišča prve stopnje niso verodostojne knjigovodske listine, ker ne vsebujejo opisa konkretno opravljenega dela oziroma imajo le skope opise. Zavrača ugovore, ki se nanašajo na kršitve pravil upravnega postopka in navaja, da tožeča stranka dejanskih ugotovitev sploh ne prereka.
Tožeča stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov iz 72. člena ZUS in prilaga več strokovnih mnenj, računov in pogodb. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in spremeni oziroma podrejeno razveljavi sodbo sodišča prve stopnje. Kljub določbi 50. člena ZUS sodišče prve stopnje ni opravilo glavne obravnave, ni izvedlo predlaganih dokazov in ji ni vročilo odgovora tožene stranke na tožbo. Izpodbijana sodba se opira na ugotovitve, glede katerih ji nikoli ni bila dana možnost, da se izjasni, saj je prvostopni davčni organ odločil na podlagi drugih ugotovitev, in sicer, da se odhodki ne morejo priznati, ker izhajajo iz fiktivnih računov oziroma pogodb. Drugostopni davčni organ je povzel te ugotovitve, je pa še brez ugotavljanja dejanskih okoliščin dodal splošno ugotovitev o nasprotju s Slovenskimi računovodskimi standardi (SRS). Sodišče prve stopnje pa pravi, da ugotovitve o fiktivnosti niso pomembne, pač pa neverodostojnost, pri čemer se konkretno ne opredeli do nobenega računa. Povzame vsebino nekaterih SRS in brez konkretne obrazložitve in brez vpogleda za neverodostojne oceni prav vse listine, ki so bile podlaga za ugotavljanje višine odhodkov in obračun davka. Na tožbene navedbe pa sploh ne odgovori. S tožbenimi ugovori je zatrjevala, da so bili računi izstavljeni za opravljeno delo po pogodbah in da družba lahko posluje tudi, če nima redno zaposlenih. Tudi v družbah T. d.o.o. in T.Z. d.o.o. je bil opravljen inšpekcijski pregled za leti 1994 in 1995 in sestavljena zapisnika, pa niso bile glede istih pogodb ugotovljene nobene nepravilnosti. Nasprotno izhaja iz zapisnikov, da so storitve opravljene in prihodki iz tega naslova pravilno izkazani. Za leta 1994, 1995 in 1996 je poslovanje vseh družb revidirala revizijska hiša, ki tudi ni ugotovila nepravilnosti.
Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.
Pritožba je utemeljena.
Iz 1. odstavka 50. člena ZUS izhaja načelo, da sodišče na prvi stopnji odloča po opravljeni glavni obravnavi. Sodišče lahko odloči tudi brez glavne obravnave, če v pripravljalnem postopku ugotovi, da je bilo dejansko stanje v postopku za izdajo akta popolno in pravilno ugotovljeno, ali pa to ni sporno, stranke pa v tožbi ali v odgovoru na tožbo glavne obravnave niso zahtevale (2. odstavek 50. člena ZUS).
V obravnavani zadevi izhaja iz predloženih spisov, da za sojenje na seji ni bilo zakonskih pogojev. V tožbi je tožeča stranka izrecno zahtevala, da sodišče odloči po opravljeni glavni obravnavi. Izrecno je uveljavljala tudi razlog nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in obširno in podrobno razložila, v čem in zakaj meni, da niso pravilne ugotovitve, na katere sta svojo odločitev oprla upravna organa. Predlagala je zaslišanje strank in prič ter ponovno izvedbo dokazov ter predložila več listin (pogodb, faktur, poslovnih poročil, inšpekcijskih zapisnikov…). Navedeno kaže na spornost dejanskega stanja in ni podlage za stališče sodišča prve stopnje, kateremu tožeča stranka utemeljeno ugovarja, namreč da tožeča stranka v tožbi dejanskih ugotovitev ni prerekala. Predloženi spisi kažejo, da ima tožeča stranka tudi prav, ko navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na ugotovitve, ki niso temelj odločitve prvostopnega davčnega organa in se do njih v upravnem postopku ni imela možnosti izjasniti. V obrazložitvi prvostopne davčne odločbe so povzete ugotovitve inšpekcijskega pregleda (zapisnik z dne 4.4.1997), da je tožeča stranka knjižila med stroške v letih 1993, 1994, 1995 in 1996 račune, ki sta jih izstavljali družbi T. d.o.o. in T.Z. d.o.o., na podlagi fiktivnih pogodb, zato so računi izdani nezakonito in brez podlage. Iz odločbe tožene stranke izhaja, da je ta pritrdila navedenim ugotovitvam prvostopnega davčnega organa, je pa z razlogi neverodostojnosti v smislu SRS in s sklicevanjem na 9. člen Zakona o davku od dobička pravnih oseb zavrnila dokumentacijo, predloženo v pritožbenem postopku. Obrazložitev izpodbijane sodbe kaže, da se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z vprašanji dejanskega stanja, na podlagi katerega je bila tožeči stranki naložena obveznost, saj je ugotovitve o fiktivnosti štelo za nepomembne. Navedeno kaže, da ni raziskalo oziroma preizkusilo v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja v okviru tožbenih navedb, kot ga k temu zavezuje določba 1. odstavka 14. člena ZUS.
Kršitvi navedenih določb ZUS sta bistveni v smislu ureditve 2. in 4. odstavka 72. člena ZUS, saj je ravnanje sodišča prve stopnje vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 74. člena ZUS pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek. V novem postopku bo sodišče prve stopnje moralo opraviti glavno obravnavo in tako dati strankam možnost, da razložijo svoja stališča, tožeči stranki pa tudi, da razloži svojo tožbo in glede raziskave oziroma preizkusa dejanskega stanja, na podlagi katerega je bilo odločeno v upravnem postopku, ravnati v skladu s stališči pritožbenega sodišča iz tega sklepa.