Jedro

Kot je razvidno iz pritožbenih navedb, storilec izpodbija odločitev sodišča prve stopnje zato, ker se ne strinja, da mu je bila izmerjena hitrost pokazana, oziroma da je skozi naselje peljal s hitrostjo 77 km/h. S takimi navedbami storilec povsem jasno napada verodostojnost izpovedb zaslišanih prič, s tem pa dokazno oceno, ki je del ugotovljenega dejanskega stanja, to pa glede na določbo drugega odstavka 66. člena ZP-1 ni dovoljen pritožbeni razlog.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Storilec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 135,00 EUR v roku in na način, kot bo določeno v pozivu prekrškovnega organa.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo storilčevo zahtevo za sodno varstvo (ZSV) kot neutemeljeno (I. točka izreka) ter odločilo, da je storilec dolžan plačati sodno takso v skupnem znesku 90,00 EUR (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje storilec iz pritožbenega razloga bistvene kršitve določb postopka o prekršku ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 1. in 3. točki 154. člena ZP-1. Predlaga ugoditev pritožbi, odpravo izpodbijane sodbe in ustavitev postopka o prekršku zoper storilca.

3. V odgovoru na pritožbo prekrškovni organ zanika pritožbene trditve in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V predmetni zadevi je prekrškovni organ s plačilnim nalogom (v nadaljevanju PN) z dne 11. 9. 2021 storilca spoznal za odgovornega storitve prekrška po 3. točki šestega odstavka 46. člena ZPrCP, pri tem pa v opisu dejanja prekršek konkretiziral z očitki, da je storilec dne 11. 9. 2021 ob 9.53 uri kot voznik osebnega avtomobila v naselju Šentjur, kjer je hitrost vožnje omejena na 50 km/h, vozil s hitrostjo najmanj 77 km/h, kar je 27 km/h več od dovoljene. Za navedeni prekršek mu je bila izrečena globa 250,00 EUR in 5 kazenskih točk (KT).

6. Sodišče prve stopnje je ob zatrjevanju storilca v ZSV, da ni prekoračil hitrosti 50 km/h, da mu policist izmerjene hitrosti ni pokazal, temveč mu jo je samo ustno predočil in mu ni omogočil ogleda merilnika hitrosti, dopolnilo dokazni postopek ter pri tem z gotovostjo ugotovilo: - da je bilo vozilo storilca izmerjeno kot posamično vozilo, - da je bila storilcu v času storitve prekrška izmerjena hitrost pokazana, - da je bila izmerjena hitrost storilčevega vozila 77 km/h z upoštevanjem tolerance.

7. Sodišče prve stopnje glede na izvedeni dokazni postopek tako ni podvomilo v to, da je bila hitrost izmerjena storilčevemu vozilu ter da storilec ni vozil v koloni, saj sta navedeno skladno potrdila oba zaslišana policista, njune izpovedbe pa so skladne z drugimi dokazi v spisu (zapisnik o izvajanju meritev hitrosti, opis dejanja in dokazi). Ker sodbe o ZSV ni dovoljeno izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 66. člena ZP-1), je pritožbeno sodišče na take ugotovitve prvostopenjskega sodišča in sprejeto dokazno oceno, ki po prepričanju pritožbenega sodišča ni pomanjkljiva, temveč je logična in natančna, vezano. Pritožbeno sodišče tako v okviru pritožbenega postopka zoper sodbo o zahtevi za sodno varstvo presoja le, ali je glede na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, le-to pravilno uporabilo materialne določbe ZP-1 ter določbe predpisa, ki določa prekršek, ali je pri tem storilo kakšno bistveno kršitev določb postopka ter ali je pravilno odmerilo sankcijo za storjeni prekršek.

Kot je razvidno iz pritožbenih navedb, storilec izpodbija odločitev sodišča prve stopnje zato, ker se ne strinja, da mu je bila izmerjena hitrost pokazana, oziroma da je skozi naselje peljal s hitrostjo 77 km/h. S takimi navedbami storilec povsem jasno napada verodostojnost izpovedb zaslišanih prič, s tem pa dokazno oceno, ki je del ugotovljenega dejanskega stanja, to pa glede na določbo drugega odstavka 66. člena ZP-1 ni dovoljen pritožbeni razlog. Pritožbeno sodišče zato takim pritožbenim navedbam ne more slediti in na njihovi podlagi spremeniti izpodbijano odločitev.

Ko iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je prekrškovni organ predložil potrdilo o skladnosti merilnika Prolaser 4 z dne 19. 11. 2020, iz katerega izhaja, da je bil v času prekrška uporabljeni merilnik tehnično brezhiben, pritožnik neutemeljeno zatrjuje, da mu ni bil omogočen pregled tehnične brezhibnosti uporabljenega merilnika. Ker policisti v času storitve prekrška tehnične brezhibnosti merilnika niso dolžni dokazovati storilcu, se le ta neutemeljeno zavzema, da bi to moral policist izkazati že ob storitvi prekrška.

8. Pritrditi je sicer pritožniku, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do trditev ZSV, da PN nima vseh predpisanih sestavin, ker nikjer ni navedeno, za koliko je storilec prekoračil hitrost, kar je zakonski znak prekrška.

Povzeti pritožbeni očitek je očitek relativne bistvene kršitve določb postopka po drugem odstavku 155. člena ZP-1, ki pa ni vplival na zakonitost izpodbijane sodbe. Obvezne sestavine PN, izdanega za prekrške zoper varnost cestnega prometa, določa tretji odstavek 57. člena ZP-1 in med njimi ni zakonskih znakov prekrška, temveč poleg podatkov o storilcu le kraj in čas storitve prekrška, pravna opredelitev prekrška, število izrečenih kazenskih točk v cestnem prometu, navedba vrste voznika in kategorije vozila, s katerim je bil storjen prekršek, podatki o izdanem vozniškem dovoljenju, znesek globe in stroškov postopka ter rok za njihovo plačilo.

9. Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo storilca kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

10. Ker storilec s pritožbo ni uspel, mu je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 ter tar. št. 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 135,00 EUR, ki jih je dolžan plačati v roku in na način kot bo določeno v pozivu prekrškovnega organa.