Jedro

Tožeča stranka ne more neuspeha v zavarovanju z začasno odredbo po ZLPP nadomestiti z vložitvijo začasne odredbe po 68. členu ZDen glede nepremičnin, ki so bile vključene v program lastninjenja po ZLPP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

: Upravni organ prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnil predlog tožečih strank za izdajo začasne odredbe po 68. členu Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91, 56/92 - odl. US, 13/93 - odl. US, 31/93, 24/95 - odl. US, 20/97 - odl. US, 65/98, 76/98 - odl. US, 66/00, 11/01 - odl. US, 54/02 - odl. US in 18/05 - odl. US, v nadaljevanju ZDen), s katero naj bi se zavezancu A.A.A. d.o.o. začasno prepovedalo vsako razpolaganje, kakršnakoli gradnja oziroma obremenjevanje in odtujevanje določenih nepremičnin v k.o. A.; gospodarski družbi B.B.B. d.d. B., pa naj bi se začasno prepovedalo vsako razpolaganje, kakršnakoli gradnja, obremenjevanje in odtujevanje tam navedenih nepremičnin v k.o. B.. V konkretni zadevi je upravni organ kot nesporno ugotovil, da so bile nepremičnine, parc. št. ..., vse k.o. in parc. št. ..., obe k.o. A. podržavljene C.C. in kot odškodnina dana druga nadomestna zemljišča, parc. št. ..., vse k.o. D. (odločba komisije za arondacijo št. ... z dne 27. 11. 1953). Nadalje je upravni organ ugotovil, da je glede začasne odredbe po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij (v nadaljevanju ZLPP) v tem postopku pravnomočno odločeno (odločba št. ... z dne 3. 12. 1997). Seveda to ne pomeni, da upravičena stranka ne bi mogla več vlagati predlogov za izdajo začasne odredbe po drugem temelju. To pomeni, da se je podjetje, ki je imelo med svojimi sredstvi premoženje, o katerem se odloča v tem postopku, lastninilo po postopku ZLPP. Nepremičnine, ki so predmet tega postopka, iz procesa lastninskega preoblikovanja niso bile izvzete, navedeno pa pomeni, da se je podjetje lastninilo tudi glede teh nepremičnin, kar izhaja iz zemljiško-knjižnih listin. Zato je bilo potrebno predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim bi se dokončne odločitve v postopku denacionalizacije prepovedalo vsakršno razpolaganje, obremenjevanje oziroma odtujevanje nepremičnin kot neutemeljenega zavrniti. V obravnavani zadevi iz listinske dokumentacije nesporno izhaja, da so glede vračila teh nepremičnin podane ovire za njihovo vrnitev v naravi po določbah ZLPP. Takšno ugotovitev pa je potrebno šteti kot dejstvo, da vračilo v naravi ni možno. Obveznost vračila zavezane stranke torej ni podana niti verjetno izkazana, zato je bilo potrebno predlog tožeče stranke zavrniti. Stroškov v postopku ni bilo. Drugostopni organ je z odločbo št. ... z dne 26. 6. 2007 pritožbo tožeče stranke zavrnil. Tožena stranka je potrdila stališče prvostopnega organa, da gre v obravnavanem primeru za izdajo sklepa po 68. členu ZDen in da pogoji za njegovo izdajo po 292. členom ZUP/86 niso bili izpolnjeni. Tožena stranka potrdi, da niti gospodarska družba A.A.A.. d.o.o. niti gospodarska družba B.B.B. d.d. B. nista zavezanki za denacionalizacijo, torej njuna obveznost za vračilo obravnavanega premoženja ni izkazana. Ob uveljavitvi ZDen so bile obravnavane nepremičnine po podatkih prvostopnega upravnega spisa res v družbeni lastnini in v upravljanju A.A.A.. To podjetje pa se je lastninilo po ZLPP. Po mnenju drugostopnega organa se je tožeča stranka tega zavedala in je v skladu z 41. členom ZDen in 9. do 15. členom ZLPP predlagala denacionalizacijskemu organu izdajo začasne odredbe po ZLPP. Vendar pa je iz prvostopnega upravnega spisa konkretne zadeve razvidno, da je bila izdaja začasne odredbe po ZLPP zavrnjena s sklepom prvostopnega organa, št. ... z dne 3. 12. 1997, ki je postal pravnomočen v zvezi s sodbo Upravnega sodišča v Ljubljani, opr. št. U 267/991-13 z dne 11. 10. 2000. V primerih, ko gre za vračanje premoženja, ki je v sredstvih podjetja, pa je v skladu z 41. členom ZDen bilo dopustno predlagati začasno odredbo za zavarovanje denacionalizacijskega zahtevka le na podlagi ZLPP, in to le do 7. 6. 1993. Brez soglasja Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS (SKZG) k programu lastninskega preoblikovanja podjetja v delu, ki se je nanašal na kmetijska zemljišča in gozdove (ter nekatera stavbna zemljišča), glede na to, da se po ZSKZG za kmetijska zemljišča štejejo tudi nekatera nezazidana stavbna zemljišča, se podjetje ni moglo lastniniti po ZLPP. Takšno soglasje je moral SKZG dati tudi za program lastninskega preoblikovanja A.A.A.. Kakor hitro pa se je A.A.A. v skladu z ZLPP lastninsko preoblikovala, je postala civilna pravna oseba. Civilne pravne osebe pa niso zavezanke za vračilo premoženja po ZDen, razen, če gre za fiktivni pravni posel v smislu 89. člena ZDen, kar pa lastnina po ZLPP ni, ali za nično razpolaganje v smislu 88. člena ZDen, kar pa za lastnine v tem primeru ni bilo ugotovljeno. Ker pa je A.A.A. del olastninjenih nepremičnin, ki so bile prej podržavljene pravnemu predniku tožeče stranke, prodala po tem, ko se je lastninsko preoblikovala v civilno pravno osebo in ni bila več zavezanka za denacionalizacijo, ni ravnala v nasprotju z ZDen, ker je tudi kupec teh nepremičnin civilna pravna oseba B.B.B. d.d., tudi ta z vidika ZDen ni zavezanka za vračilo obravnavanih nepremičnin (3. odstavek 16. člena ZDen). Drugostopni organ nadalje meni, da na drugačno odločitev ne more vplivati sklicevanje tožečih strank na sodbo Upravnega sodišča RS v Ljubljani, opr. št. U 1696/2005 z dne 5. 4. 2006, saj je v tej sodbi navedeno stališče sodišče ni zavzelo pravno obvezujočih stališč do vsebinske odločitve glede začasne odredbe po 68. členu ZDen. Prav tako na odločitev v tej stvari ne vpliva nadaljnji postopek denacionalizacije in primerjanje vrednosti podržavljenih in v odškodnino danih zemljišč, saj to ni predmet odločanja v zvezi z zahtevo za izdajo začasne odredbe. Tudi zatrjevana sprožitev pravde v zvezi s kupoprodajno pogodbo, sklenjeno med A.A.A. in družbo B.B.B., na drugačno odločitev v tej zadevi ne more vplivati, saj je bilo zoper podjetja, ki so lastninila po ZLPP, mogoče glede na določbo 41. člena ZDen izdati začasno odredbo le po določbah ZLPP, poleg tega pa nobena od teh družb kot civilna pravna oseba ne more biti zavezanka po ZDen (3. odstavek 16. člena ZDen). To pa pomeni, da zoper nobeno od njiju, tudi če se ne bi lastninila po ZLPP, ne bi bilo mogoče izdati začasne odredbe po 68. členu ZDen v zvezi z 292. členom ZUP/86, ker je tako začasno odredbo mogoče izdati le zavezancu.

Tožeča stranka je vložila tožbo, v kateri prereka vse navedbe tožene stranke, ker je mnenja, da tožena stranka opravičuje nezakonito početje A.A.A., čeprav nezakonito početje še ni pravnomočno dokazano. Po mnenju tožeče stranke obstaja verjetnost za izdajo začasne odredbe, verjetnost, ki je pogoj za izdajo začasne odredbe po 68. členu ZDen, saj je tožeča stranka pravočasno vložila zahtevek za denacionalizacijo za vrnitev predmetnih podržavljenih kmetijskih zemljiških parcel v naravi in ker je v skladu z določili ZDen pravni temelj podržavljenja in pravni temelj pravice do vrnitve predmetnih podržavljenih kmetijskih zemljiških parcel izkazan v korist tožeče stranke. Ta dejstva tožeči stranki izkazujejo verjetnost vrnitve v naravi, ki obstaja vse do pravnomočnosti odločbe, ki izkazuje, da možnost v naravi ni možna. Postopek denacionalizacije za vrnitev v naravi še teče in se trenutno v postopku denacionalizacije ugotavlja vrednost med podržavljenimi zemljiškimi parcelami in vrednostjo nadomestnih zemljiških parcel. Tožeča stranka poudarja, da je bila A.A.A. v času uveljavitve ZDen in v času vlaganja zahteve za denacionalizacijo podjetje s premoženjem v družbeni lastnini. Status civilne pravne osebe je pridobila šele po lastninskem preoblikovanju v skladu z določili ZLPP. Zato bi A.A.A. v skladu s 1. odstavkom 5. člena ZLPP (Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij, Uradni list RS, št. 55/92, 7/93 in 31/93) morala pred ugotovitvijo družbenega kapitala izločiti predmetna kmetijska zemljišča iz podjetja, kmetijska zemljišča in gozdove, torej tudi predmetna kmetijska zemljišča, ki so postala z dnem uveljavitve tega zakona last Republike Slovenije oziroma občin in v skladu s posebnim zakonom prenesti v upravljanje Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS - SKZG oziroma občin. A.A.A. je nepremičnine olastninila v nasprotju z določili ZLPP in jih nato prodala B.B.B., kar je v nasprotju z določili 88. člena ZDen, ki prepoveduje pravno poslovno razpolaganje z nepremičninami, ki so predmet denacionalizacijskega postopka. Postopek lastninjenja in pravno poslovnega razpolaganja, ki ga je opravila A.A.A., kaže po mnenju tožeče stranke nezakonito dejstvo, za katero obstaja verjetnost, da bo dokazana v pravdnem postopku, saj je tožeča stranka pri pristojnem Okrožnem sodišču v E. Kranju vložila tožbo za ničnost kupoprodajne pogodbe in je o tem obvestila organ prve stopnje, ki vodi denacionalizacijski postopek. Zato, kot nadaljuje tožeča stranka, je pravno neutemeljena obrazložitev tožene stranke, češ da je A.A.A. dal soglasje za lastninjenje predmetnih zemljiških parcel Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov - SKZG, ter da je SKZG to soglasje moral dati, kar je v nasprotju z določili ZLPP, saj zakon tega ni predpisal, temveč je eksplicite predpisal, da podjetja, ki se lastninijo, morajo izločiti iz lastninjenja kmetijska zemljišča, torej, kot je že rečeno, tudi predmetna kmetijska zemljišča. Prav tako ni pomembno, ali sta A.A.A. ter B.B.B. zavezanca za vrnitev. Nesporno je, da je ZDen stopil v veljavo 7. 12. 1991, ZLPP pa 5. 12. 1992 ter da je tožeča stranka zahtevek za denacionalizacijo vložila pred uveljavitvijo ZLPP, ko je dejansko s predmetnimi kmetijskimi zemljiškimi parcelami razpolagala A.A.A., saj je v tem času tudi bila zavezanka za vrnitev, zato je ugotovitev tožene stranke, češ da ni zavezanka za vrnitev, pravno neutemeljen. Postopek denacionalizacije je v fazi ugotavljanja, v skladu z navodilom iz omenjene sodbe Upravnega sodišča RS, ali je upravičenec oziroma ali je prednik tožeče stranke za podržavljeno zemljišče prejel ustrezno nadomestno zemljišče. Po mnenju tožeče stranke nadomestno zemljišče ne ustreza podržavljenemu zemljišču, saj se je podržavljeno zemljišče, v času podržavljenja, nahajalo v gradbenem okolišu, ki je imelo daleč višjo vrednost od nadomestnega zemljišča. Čeprav ima upravni organ v postopku izdaje začasne odredbe diskrecijo, pa mora vseeno varovati javni interes v skladu z določili ZUP/86, določili ZDen in določili ZLPP. Nezakonito početje A.A.A., ki ga drugostopni organ varuje s svojo odločbo, ni v skladu z javnim interesom. Zato je po mnenju tožeče stranke začasno odredbo potrebno izdati.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo prerekala tožbe in trditve in se sklicevala na obrazložitev v drugostopni odločbi, pri kateri je vztrajala in predlagala, da se tožba zavrne kot neutemeljena.

Stranka z interesom B.B.B. d.d., B., v danem roku na tožbo ni odgovorila.

Stranka z interesom A.A.A. d.o.o. - v likvidaciji je odgovorila na tožbo. Stranka z interesom sodišču predlaga, naj tožbo zavrže, ker tožeča stranka vlaga tožbo zoper drugostopni akt, ki ne vsebuje vsebinske odločitve. Prav tako pa tudi dodaja, da tožena stranka v postopku ne more biti Ministrstvo, temveč Republika Slovenija. Nadalje stranka z interesom poudari, da so sporne nepremičnine v lasti civilnih pravnih oseb. Nepremičnine so v privatni lasti, to ni bilo izpodbijano, roki za vse morebitne postopke pa so pretečeni. Tožba, na katero se sklicujejo tožeče stranke (uveljavljanje ničnosti pogodbe A.A.A. in B.B.B. d.d.), nima vpliva na konkreten spor, saj gre za razmerje med A.A.A. in družbo B.B.B. d.d., vse pogodbe pa so bile sklenjene že po tem, ko je A.A.A. postala pravna oseba civilnega prava. Glede samega lastninjenja in začasne odredbe pa je že pravnomočno odločeno. Izdaja začasne odredbe je bila pogoj za prepoved razpolaganja in za preprečitev prehoda v lastnino pravnih oseb civilnega prava. Po sodbi Vrhovnega sodišča RS, št. U 566/94 in odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U 92/95 izhaja, da je posledica opustitve ali zavrnitve začasne odredbe ta, da se celo ne glede na tip lastninjenja, nepremičnin ne more vrniti v naravi. Tožeče stranke v postopku z novo začasno odredbo niso mogle izkazati, da obstaja verjetnost vračila v naravi, zaradi česar verjetnost terjatve ne obstaja. To pomeni, da je potrebno začasno odredbo zavrniti, kajti tožeče stranke zaradi umika prvotnega predloga za izdajo začasne odredbe niti teoretično niso mogle doseči, da nepremičnine ne bi prišle v lastništvo pravne osebe civilnega prava. To pa v celoti izključuje vrnitev v naravi. Vseeno pa stranka z interesom navede, da tudi v kolikor bi bila vrnitev v naravi mogoča (pa nikakor ni), je bilo v postopku že ugotovljeno, da vrednost nadomestnih zemljišč presega vrednost podržavljenih zemljišč za več kot 20%, ter tako tudi presoja morebitnih dodatnih kriterijev za oceno vrednosti ne bi bistveno vplivalo na ugotovljeno obveznost. Upravno stališče v sodbi U 1696/2005 z dne 5. 4. 2006 ni nikoli zavzelo stališča o možnosti oziroma ne možnosti vrnitve v naravi zaradi lastninske pravice civilnih pravnih oseb, temveč je le naložilo preverjanje zahteve po vrednosti. Poleg tega pa so upravni organi sledili napotkom in meritorno odločili o predlogu za izdajo začasne odredbe.

Tožeča stranka je na vlogo stranke z interesom odgovorila ter poleg ponovitve dejstev iz tožbe še dodala, da roki za izpodbijanje lastninjenja nepremičnin niso pretečeni, saj v konkretnem primeru ne gre za oškodovanje družbene lastnine, ampak za oškodovanje tuje lastnine. ZLPP je s 5. členom omenjene nepremičnine prenesel na Republiko Slovenijo, torej so bile v času lastninjenja stranke z interesom že v lasti RS. Predlog za izdajo začasne odredbe se nanaša torej na ta zemljišča, ki so v lasti RS. Ker se v postopku denacionalizacije po navodilu sodbe Upravnega sodišča šele ugotavlja vrednost oziroma primerjava med podržavljeno in nadomestno nepremičnino, za morebitni presežek vrednosti v škodo tožečih strank pa je potem potrebno tožečim strankam pravico do denacionalizacije priznati. Po mnenju tožeče stranke se tako denacionalizacijski postopek nahaja v fazi verjetnosti vrnitve predmetnih podržavljenih nepremičnin.

Tožeča stranka je tožbo vložila po uveljavitvi Zakona o upravnem sporu (v nadaljnjem besedilu: ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06), ki v 5. odstavku 17. člena določa kot toženko Republiko Slovenijo, ki jo zastopa drugostopni organ, ki je izdal odločbo, s katero je bil postopek odločanja končan. Po tem zakonu se v upravnem sporu izpodbija dokončni upravni akt, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (določba 2. člena ZUS-1). V obravnavani zadevi je to akt prvostopnega organa, ki ga je drugostopni organ potrdil. Tožeča stranka je vložila tožbo zaradi zavrnitve predloga za izdajo začasne odredbe v postopku denacionalizacije in predlagala odpravo drugostopne odločbe. Sodišče šteje tožbo kot takšno, ki se jo vsebinsko da obravnavati, saj iz tožbenega predloga stranke izhaja njena volja po spremembi prvostopne, vsebinske odločitve, kar pa je v skladu z 2. členom ZUS-1 o predmetu upravnega spora.

Tožba ni utemeljena.

V konkretni denacionalizacijski zadevi ni sporno, da je tožeča stranka vložila predlog za začasno zavarovanje določenih nepremičnin: kmetijskih zemljišč po določbah ZLPP, ki je bila zavrnjena s sklepom prvostopenjskega organa, št. ... z dne 3. 12. 1997, ki je postal pravnomočen v zvezi s sodbo Upravnega sodišča v Ljubljani, opr. št. U 267/99-13 z dne 11. 10. 2000. Po mnenju tožeče stranke gre v obravnavani zadevi za nepremičnine, ki bi v skladu s 5. členom ZLPP morale biti izločene iz postopka lastninjenja in ex lege prenešene v last Republike Slovenije in je s tem, ko A.A.A. ni teh nepremičnin izločila iz postopka lastninjenja, le-te nezakonito olastninila. Po presoji sodišča je tožeča stranka vedela (saj je zato tudi vložila začasno odredbo po ZLPP), da so sporne nepremičnine v sredstvih podjetja A.A.A. in je bila zato dolžna v zakonitem roku do 7. 6. 1993 vložiti predlog za izdajo začasne odredbe (in biti s predlogom uspešna), da bi na ta način svoj denacionalizacijski zahtevek materialnopravno zavarovala z rezervacijo nepremičnin, procesno pa z možnostjo udeležbe v upravnih postopkih pristojnega organa v procesu lastninjenja. Tudi vprašanje izločitve nepremičnin iz sredstev podjetja se je namreč reševalo v postopku lastninskega preoblikovanja. Podjetje, ki se je lastninsko preoblikovalo po ZLPP, je moralo v programu lastninskega preoblikovanja vpisati in z dokumentacijo opredeliti tudi izločitev kmetijskih zemljišč in gozdov (9. člen Uredbe o pripravi programa preoblikovanja in o izvedbi posameznih načinov lastninskega preoblikovanja podjetij). Agencija RS za prestrukturiranje in privatizacijo je program preverila oziroma preizkusila tudi njegovo skladnost z zakonom (19. in 20. člen ZLPP). Zato po presoji upravnega sodišča tožeča stranka ne more neuspeh v zavarovanju z začasno odredbo po ZLPP sedaj nadomestiti z vložitvijo začasne odredbe po 68. členu ZDen glede nepremičnin, ki so bile vključene v program lastninjenja po ZLPP (tako tudi Vrhovno sodišče v sodbi I Up 623/2004 z dne 30. 6. 2005). Glede na to, da je bilo lastninjenje A.A.A. že izvedeno, ne morejo biti omenjene nepremičnine sedaj predmet vračanja v naravi v denacionalizacijskem postopku. Prvostopni organ je torej pravilno ugotovil, da je potrebno predlog na izdajo začasne odredbe po 68. členu ZDen zavrniti, saj verjetnost zahtevka (vračilo teh nepremičnin v naravi) ni izkazana. Sodišče se ne strinja s tožečo stranko, ki se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča v Ljubljani, opr. št. U 1696/2005, da naj bi ta sodba dala prvostopnemu organu vsebinske napotke, po katerih naj prvostopni organ odloči, ampak je sodišče upravnemu organu le reklo, da ne bi smel začasne odredbe po 68. členu ZDen zavreči, ker ni šlo za res iudicata zadevo, ampak bi moralo o zadevi vsebinsko odločiti. Prvostopni organ je napotkom sodišča sledil in o zadevi vsebinsko odločil, kot izhaja iz zgoraj navedenega ter predlog za izdajo začasne odredbe po 68. členu ZDen zavrnil. Prav tako je utemeljevanje verjetnosti zahtevka s strani tožeče stranke z dejstvom, da je bila na civilnem sodišču sprožena pravda na ugotovitev ničnosti kupoprodajne pogodbe med A.A.A. in B.B.B. neutemeljeno. Sporne nepremičnine so bile olastninjene po ZLPP, A.A.A. je postala civilna pravna oseba, ki je konkretne nepremičnine prodala drugi civilni pravni osebi in zato v skladu s tretjim odstavkom 16. člena ZDen nobena izmed njiju ne more biti zavezanka po ZDen. Glede na navedeno je sodišče tožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo v skladu s 63. členom ZUS-1, ker je ugotovil da je presojana odločba prvostopnega organa pravilna in na zakonu utemeljena.