Jedro

Tožena stranka, za katero zakon predvideva odgovornost za redno vzdrževanje javnih cest, da je zagotovljena varna uporaba (15. člen ZCes-1), pri čemer se obveznost razteza tudi na njene sestavne dele (prvi odstavek 8. člena ZCes-1), se ni razbremenila svoje subsidiarne odškodninske odgovornosti zaradi ugotovljenega neskrbnega vzdrževanja. Za tožnico, ki izvajalca vzdrževanja ni poznala in je lahko upravičeno domnevala, da je to Občina Laško, kot tudi, da prenosa ni bilo (toženka je šele na prvem naroku podala ugovor pasivne legitimacije), bi drugačno, s pritožbo uveljavljano ravnanje predstavljalo nesorazmerno breme, ki ga od nje v danih okoliščinah ni moč zahtevati; v tem smislu je potrebno razumeti stališče o subsidiarni odgovornosti v II Ips 702/2008 z dne 17. 11. 2011, v skladu s katerim odgovornost koncedenta nastopi, če oškodovanec na pisni odškodninski zahtevek od izvajalca v razumnem roku ni dobil odgovora oz. je ta zahtevek zavrnil.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti 387,96 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 27. 6. 2024 razsodilo:

-pod točko I izreka, da je tožena stranka (v nadaljevanju tudi toženka, pritožnica) dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju tudi tožnica) v 15 dneh plačati 6.088,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 1. 2016 dalje in ji v istem roku povrniti pravdne stroške v znesku 3.308,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izreka sodbe sodišča prve stopnje dalje, in

-pod točko II izreka pa je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 1.499,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 1. 2016 dalje.

2.Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka po pooblaščenki. Navaja, da vlaga pritožbo zoper I. točko sodbe, iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku člena 338 Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne oz. podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje prvostopnemu sodišču, vse s stroškovno posledico.

Pritožba najprej graja napačno ugotovljeno dejansko stanje in zmotno uporabo materialnega prava v zvezi z zaključkom o podani pasivni legitimaciji. Tožeča stranka je bila namreč ves čas, že pred vložitvijo tožbe, seznanjena, da je upravljalec ceste krajevna skupnost (KS) Laško (zapisnik PP Laško z dne 5. 11. 2015, dopis KS Laško z dne 30. 9. 2015, oba priložena tožbi, ter izpoved tožeče stranke na zaslišanju dne 4. 7. 2022,), pa se kljub temu z zahtevkom ni obrnila nanj oz. tega ni izkazala. Sodišče sploh ni uporabilo 53. člena Zakona o gospodarskih javnih službah, v skladu s katerim se je ustaljena sodna praksa višjih sodišč in Vrhovnega sodišča RS (II Ips 702/2008) že izrekla.

Obrazložitev sodbe glede okoliščin škodnega dogodka vsebuje nasprotja, kar predstavlja kršitev pravil postopka. Sodišče je v nasprotju z določbami o dokaznem bremenu, ki je na tožeči stranki, zavzelo stališče, da bi tožena stranka morala dokazati, da do škodnega dogodka ni prišlo, čeprav je tožena stranka izkazala, da do slednjega ni prišlo na način, kot to zatrjuje tožeča stranka - s padcem v jašek. Kljub oceni izvedenca cestnoprometne stroke A. A., da ob predpostavki, da je bil pokrov betonskega jaška v nihajnem položaju, vanj v celoti ne more pasti oseba, je sodišče namreč sledilo navedbam in izpovedi tožnice, da je v celoti padla naravnost v jašek, do poškodbe pa je prišlo, ker je z ramo udarila v betonski pokrov. Tožeča stranka zato ni izkazala, da bi do škodnega dogodka res prišlo na kraju in na način, kot je navajala. Nobena od prič ni potrdila, da bi sploh videla padec tožnice ali sploh ustavljeno vozilo na domnevnem kraju nastanka škode, priča B. B. pa je celo izpovedala, da je prišla tožnico iskati povsem drugam, na območje, ki se nahaja več kilometrov stran. Izvedenec medicinske stroke je ocenjeval, da do poškodbe ni prišlo z direktnim udarcem, kot navaja tožeča stranka, čeprav sodišče v obrazložitvi navaja, da je mnenje izvedenca v celoti sprejelo in nanj oprlo sodbo, vendar pa se obrazložitev sodbe v ključnih delih razhaja z mnenjem izvedenca, saj je v sodišče v nasprotju z mnenjem zaključilo, da je izvedenec potrdil mehanizem nastanka poškodbe, kot ga je zatrjevala tožnica, to je, da je v celoti padla v jašek, poškodba pa je nastala z udarcem pokrova jaška na ramo. Dejansko stanje je ugotovljeno napačno in v nasprotju z izvedenimi dokazi.

Napačno je nadalje uporabljeno materialno pravo (171. in 153. člen Obligacijskega zakonika) v zvezi z zaključkom, da ni podan soprispevek tožeče stranke. Kljub oceni izvedenca cestnoprometne stroke, da se jašek nahaja na nepreglednem ovinku, kjer obstaja možnost naleta in da je na nasprotni strani dovoz, kjer je mogoče ustavljanje vozil, iz česar izhaja, da je tožeča stranka vozilo ustavila na nepreglednem ovinku, čeprav je imela na drugi strani ceste možnost ustavitve izven cestne površine na več mestih, in je ravnanje tožeče stranke v nasprotju z določbo 9. točke 4. odstavka 65. člena Zakona o cestah, ob tem, ko je v nasprotju s 1. odstavkom 65. člena Zakona o cestah ustavljala na levi strani ceste, se sodišče do navedb tožeče stranke v zvezi s kršitvami predpisov ni opredelilo. Posledično je napačno zaključilo, da ravnanje tožnice ni prispevalo k nastanku škodnega dogodka, kot tudi ne, da je škoda nastala izključno zaradi njenega ravnanja. Ugotovitev je napačna, ker do domnevnega škodnega dogodka ne bi prišlo v primeru spoštovanja cestnoprometnih predpisov. Ne drži, da ustavitev vozila in obhod okoli njega ni v vzročni zvezi z nastalo poškodbo; če bi tožeča stranka pravilno ustavila vozilo, bi ga lahko obhodila brez težav, prav tako pa bi videla jašek, v katerega naj bi padla, ne glede na listje ob robu ceste.

Nepravilno je ugotovljeno dejansko stanje glede vzdrževanja cest, saj do poškodb jaškov prihaja na dnevni ravni, ko vozniki zapeljejo čez jašek, v jesenskem času je povečano odpadanje listja, zato tudi, če bi toženka dnevno pregledovala jaške, ne bi mogla preprečiti poškodb. Napačno je bilo ugotovljeno tudi, da se je sporni jašek nahajal na pohodni površini, česar tožeča stranka ni zatrjevala, zato gre za prekoračeno trditveno podlago, na kateri je sodišče gradilo protipravnost, kar predstavlja kršitev pravil postopka; bil je povsem ob robu ceste, neposredno ob hribu. Sodišče tudi ni opravilo predlaganega ogleda kraja dogodka, kjer bi se lahko samo prepričalo, da hoja neposredno ob robu ceste, ki meji na hrib/klančino, na mestu, kjer se nahaja jašek, niti ni mogoča oz. je otežena.

Sodišče prve stopnje je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ko se do dokaznega predloga tožene stranke - ogleda na kraju samem, sploh ni opredelilo. Sodišče glede predlaganega dokaza ni sprejelo niti dokaznega sklepa niti v sami sodbi ni navedlo konkretnih razlogov za neizvedbo dokaza. Z navedenim je tožeči stranki, ki je s predlaganim dokazom izkazovala, da se je tožnica z vozilom ustavila na nepreglednem ovinku, kjer se ne bi smela ustavljati, in se nanj sklicevala v zvezi razjasnitve celotnega dejanskega stanja, onemogočilo zagotovitev možnosti izvajanja dokazov, izpodbijana sodba pa je posledično nezakonita.

V nasprotju z obstoječo sodno prakso graja prisojo odškodnine za strah v višini 800,00 EUR, ker je napačen zaključek, da je tožeča stranka utrpela hud primarni strah, ki je trajal 30 minut, glede na izvedene dokaze, iz katerih izhaja, da se je tožeča stranka sama peljala vse do Celja in šele tam predala vozilo; nadalje prisojo 2.000,00 EUR iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, kjer očita, da je sodba neobrazložena in zgolj povzema izpoved tožnice, brez ustrezne dokazne ocene; kot tudi prisojo 3.200,00 EUR iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem, v zvezi s čimer povzema ugotovljene neugodnosti in zaključuje, da je zaradi ambulantnega zdravljenja višina prisojene odškodnine previsoka in odstopa od sodne prakse. Oporeka tudi prisoji 88,00 EUR iz naslova cene prevozov.

3.V odgovoru na tožbo tožeča stranka, ki vsebinsko odgovarja na pritožbo toženke, predlaga, da se pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi prvostopno sodbo. Priglaša pritožbene stroške.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje, ki jo izpodbija le tožena stranka, preizkusilo v pritožbeno izpodbijanem delu, to je v ugodilnem delu, in v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi tožene stranke, ter po uradni dolžnosti glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP (v zvezi z 2. odstavkom 339. člena istega zakona) in glede pravilne uporabe materialnega prava (člen 341 ZPP).

6.Sodišče prve stopnje je ob trditveni podlagi pravdnih strank, ki jo je povzelo tudi v obrazložitvi izpodbijane sodbe, na podlagi v dokaznem postopku izvedenih dokazov zaključilo, da je v celoti podana odškodninska odgovornost tožene stranke kot zakonsko določenega upravljalca in vzdrževalca občinske ceste s sestavnimi deli za tožnici v škodnem dogodku z dne 15. 9. 2016 nastalo nepremoženjsko in premoženjsko škodo, pri čemer je nato po višini zahtevku delno ugodilo.

7.Pri tem je izhajalo iz pravilne materialnopravne podlage, ki jo predstavljata določbi prvega odstavka 131. člena in 163. člen Obligacijskega zakonika (OZ), kot tudi določbe Zakona o cestah (ZCes-1). Čeprav se je sklicevalo na Odlok o občinskih cestah v občini Laško (ki v času škodnega dogodka še ni bil v veljavi), pa je v času škodnega dogodka veljavni Odlok o občinskih cestah (Ur. l. RS št. 98/99; Odlok) v členih 11 in 26 vseboval v bistvenem vsebinsko nespremenjeni določili, kot sta določbi 17. in 19. člena kasneje veljavnega Odloka o občinskih cestah v občini Laško, na kateri se je sklicevalo sodišče pri presoji obveznosti vzdrževanja.

8.Za škodo, ki jo pri opravljanju koncesionirane javne službe povzroči koncesionar uporabnikom ali drugim osebam, odgovarja koncedent (v obravnavanem primeru tožena stranka) subsidiarno, če s koncesijsko pogodbo ni dogovorjena drugačna vrsta odgovornosti (člen 53 ZGJS). Uveljavljano napačno dejansko stanje in v zvezi z njim zatrjevano napačno uporabo materialnega prava, ker tožnica ni izkazala, da bi zahtevek, kot se je o tem že izrekla sodna praksa, naslovila na KS Laško, pritožnica utemeljuje s trditvijo, da je ugotovitev sodišča, da tožeča stranka ni vedela, kdo vzdržuje cesto, v nasprotju z listinskimi dokazi (zapisnik PP Laško z dne 5. 11. 2015, dopis KS Laško z dne 30. 9. 2015 in izpoved tožnice). Po vsebini graja predstavlja uveljavljanje zmotne dokazne ocene, vendar je ta neutemeljena. S takšnimi pritožbenimi navedbami pritožba, ob tem, ko iz Poročila PP Laško (A3) izhaja drugačen zapis, kot to uveljavlja pritožba, in sicer zapis, da "javno pot ureja in vzdržuje KS Laško, občina in UE Laško", ob čemer izpoved o razgovoru tožnice s predstavnikom KS Laško nekaj mesecev po dogodku niti dopis KS Laško (A5) ne dajeta odgovora na to, kdo je pogodbeni izvajalec oz. vzdrževalec ceste, ne more vzbuditi dvoma v prepričljivost zaključka o podani pasivni legitimaciji tožene stranke. Slednjega je prvostopno sodišče, ob tem, ko določbe v Odloku o subsidiarni odgovornosti občine Laško (člen 26) ne dajejo odgovora na to, kdo je tisti, ki je zagotavljal vzdrževanje konkretne občinske ceste, utemeljeno temeljilo na dejstvu dveh odškodninskih zahtevkov pred vložitvijo tožbe, naslovljenih na toženo stranko, s katerima je tožnica nanjo naslovila poziv, da sporoči, ali je svojo odgovornost imela zavarovano pri kateri od zavarovalnic (A22) in ali je odgovornost za vzdrževanje javne poti, kjer je prišlo do poškodbe, z odlokom prenesla na krajevno skupnost oz. s pogodbenim odnosom na koga tretjega (A24). Nanju ni prejela odgovora, kot to v 11. točki obrazložitve zaključuje prvostopno sodišče. Zato se tožena stranka, za katero zakon predvideva odgovornost za redno vzdrževanje javnih cest, da je zagotovljena varna uporaba (15. člen ZCes-1), pri čemer se obveznost razteza tudi na njene sestavne dele (prvi odstavek 8. člena ZCes-1), ni razbremenila svoje subsidiarne odškodninske odgovornosti zaradi ugotovljenega neskrbnega vzdrževanja. Za tožnico, ki izvajalca vzdrževanja ni poznala in je lahko upravičeno domnevala, da je to občina Laško, kot tudi, da prenosa ni bilo (toženka je šele na prvem naroku podala ugovor pasivne legitimacije), bi drugačno, s pritožbo uveljavljano ravnanje predstavljalo nesorazmerno breme, ki ga od nje v danih okoliščinah ni moč zahtevati; v tem smislu je potrebno razumeti stališče o subsidiarni odgovornosti v II Ips 702/2008 z dne 17. 11. 2011, v skladu s katerim odgovornost koncedenta nastopi, če oškodovanec na pisni odškodninski zahtevek od izvajalca v razumnem roku ni dobil odgovora oz. je ta zahtevek zavrnil. Čeprav se sodišče v zvezi z vrsto odgovornosti izrecno ni sklicevalo na določbe Zakona o gospodarskih javnih službah (ZGJS), pa je v zvezi z ugotavljanjem odgovornosti toženke ugotavljalo vsa pravno pomembna dejstva, zaradi česar je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, na njegovi podlagi ugotovljena odgovornost toženke pa ustreza materialnemu pravu - določbam ZGJS o subsidiarni odgovornosti. Pritožnica z navedbo, da je ugotovitev sodišča, da tožeča stranka ni vedela, kdo vzdržuje cesto, v nasprotju z listinskimi dokazi, zato sodba vsebuje bistveno kršitev pravil postopka, ker je obrazložitev v nasprotju z listinami, ki se nahajajo v spisu (kar predstavlja grajo dokazne ocene), ne more uspešno uveljavljati postopkovne kršitve, ki je sicer ne opredeli - če meri na kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ta ni podana, ker ne gre za protispisnost.

9.Pritožba z lastno oceno, da je toženka izkazala, da do škodnega dogodka ni prišlo na po tožnici zatrjevani način, to je s padcem v jašek, na kraju, ki sodi v njeno domeno, ne more izpodbiti prepričljive in podrobne dokazne ocene, vsebovane v točki 11 obrazložitve izpodbijane sodbe. Slednja je celostna in konsistentna, oprta na metodološki pristop iz 8. člena ZPP; zatrjevanih nasprotij v obrazložitvi pritožnica ne izkaže. Kljub temu, da je sodišče sledilo izvedencu cestnoprometne stroke A. A., da tožnica glede na karakteristike ni mogla v celoti pasti v jašek, s čimer se je opredelilo do ocene izvedenca, pa je dvom v način (in posledično kraj) poškodovanja odpravilo s sklicevanjem na izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke C. C. (kot ustreznega strokovnjaka glede možnega načina nastanka poškodb). Tudi sicer je potrebno izpostaviti, da prvostopno sodišče nikjer ne zaključi, da je tožnica v celoti padla v jašek, pri čemer se opredeli tako do njenih trditev kot do izpovedi. Kot to izhaja tudi iz obrazložitve v točki 12 (stran 21) izpodbijane sodbe, pritožbeno sodišče lahko zgolj pritrdi, da tožnica ni zatrjevala, da bi v celoti padla v jašek, niti se tako ni glasila njena izpoved, kar vse je skladno z ugotovitvami izvedenca C. C. (ob čemer je ta upošteval mnenje A. A. o karakteristikah jaška) o načinu poškodovanja, do katerega je prišlo, ko je tožnica ob padcu z roko udarila po odprtem pokrovu. Pritožnica s poudarjanjem le dela izvedenčeve ocene, ko izpostavi njegovo mnenje, da do poškodbe ni prišlo z direktnim udarcem, prezre kontekst njegove celotne ocene o mogočem načinu nastanka poškodovanja, s čimer pa ob vsem navedenem ne uspe vzbuditi dvoma v po izvedencu potrjeni mehanizem nastanka poškodbe in obrazložitev sodišča glede slednjega, v kateri ni zaznati zatrjevanih razhajanj z mnenjem izvedenca. Tudi s selektivnim sklicevanjem na to, da nobena od prič ni potrdila, da bi videla padec tožnice ali ustavljeno vozilo, niti z izpostavljanjem le dela izpovedi priče B. B. (ki je izpovedala, da je tožnico prišla z avtomobilom iskat na mesto, ki je oddaljeno od kraja škodnega dogodka, ob tem, ko iz točke 11 obrazložitve celo izhaja tožničina izpoved, kako je po poškodbi še odpeljala naprej, ko pa jo je roka res preveč bolela, je šele poklicala šefa), pritožba ne uspe izpodbiti prepričljive in življenjsko logične dokazne ocene o poteku dogajanja po poškodbi, s tem pa tudi ne glede okoliščin poškodbe same.

10.Pritožnici lastna in brez podlage v dokaznem postopku je graja o tožničini kršitvi pravil cestnega prometa zaradi zaustavitve vozila na nepreglednem ovinku, kjer obstaja možnost naleta in s tem najmanj soprispevka oz. celo izključne odgovornosti k nastali škodi, ker če bi vozilo ustavila na nasprotni strani, kjer je bila možnost parkiranja, do škodnega dogodka ne bi prišlo ne glede na očitane opustitve toženki. Sodišče prve stopnje se je v točki 11 obrazložitve (stran 15) pravilno opredelilo do toženkinih navedb, na katere je odgovorilo, da ugotovitve izvedenca A. A. ne vplivajo na odgovornost toženke, glede na ugotovljeni vzrok za nastanek poškodbe (neurejanje jaška), pri čemer je pravilno štelo, da način prihoda tožnice do jaška ne predstavlja pravno relevantne vzročne zveze s škodnim dogodkom, kot je to razbrati iz konteksta omenjene obrazložitve. Če pritožba v zvezi z uveljavljanjem cestnoprometne kršitve tudi z dodatnim navajanjem okoliščin nahajajočega se listja ob robu ceste in vidnosti vertikalno odprtega pokrova na jašku, zatrjuje tožničin soprispevek, pritožbeno sodišče izpostavlja, da gre za pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče (člen 337 ZPP) ne sme upoštevati, ker pritožnica ne izkaže razlogov za zapoznelo navajanje. Pritožnica v postopku na prvi stopnji ni podala vsebinskih navedb o rednem vzdrževanju v smislu dnevnega pregledovanja jaškov; njena pritožbena navedba, da tudi v takšnem primeru ne bi mogla preprečiti poškodb, pa je povsem posplošena.

11.Prav tako ne gre pritrditi pritožbeni navedbi o prekoračitvi trditvene podlage, ki je (med drugim) podlaga za ugotavljanje protipravnosti - tožnica se je že v tožbi, ko je opredelila mikrolokacijo škodnega dogodka, sklicevala na odprt in nezavarovan betonski kanalizacijski jašek ob cesti (kasneje navajano tudi "tik ob cesti"), medtem ko tožena stranka v postopku na prvi stopnji mesta nahajanja jaška ni zanikala. Zato s pritožbeno grajo, ob tem, ko ne izpodbija zaključka, da se je jašek nahajal na sestavnem delu javne ceste (prvi odstavek člena 8 ZCes-1), katerega vzdrževanje je bilo na podlagi zakona naloženo toženi stranki, ne more uspeti. Če pritožba z navedbami, da naj sodišče ne bi ugotovilo nemožnosti hoje oz. oteženosti neposredno ob robu ceste, ki meji na hrib oz. klančino, kar bi lahko ugotovilo z ogledom, ki pa ga ni opravilo, uveljavlja katero od postopkovnih graj, slednje ne opredeli določno. Če meri na uveljavljanje zmotnega dejanskega stanja (glede na vsebino v zvezi s soprispevkom), tudi takšne navedbe predstavljajo nedopustno novoto, ki je pritožbeno sodišče ni smelo upoštevati.

12.Pritožnica nadalje neuspešno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi neopredelitve do toženkinega dokaznega predloga za opravo ogleda na kraju samem. Pritožbi, ki že sama pravilno ugotavlja, da lahko sodišče dokaze, ki jih oceni kot nepomembne, zavrne, je pritrditi, da mora v tem primeru svojo odločitev obrazložiti (pravica do izjave in v njenem okviru do izvajanja dokazov). Pritožbeno ni sporno, da je ogled (po nalogu sodišča) opravil izvedenec cestnoprometne stroke, ob navzočnosti obeh pravdnih strank. Poleg tega je bil dokaz predlagan v zvezi z uveljavljanjem soprispevka zaradi trditev o tožničinih kršitvah cestnoprometnih predpisov, glede katerih pa je iz obrazložitve sodišča prve stopnje razbrati, da med zatrjevanimi kršitvami (parkiranje na nepreglednem ovinku) in škodnim dogodkom ne obstaja pravno pomembna vzročna zveza; predlagani dokaz z ogledom, tudi če je šteti, da ta ni bil izveden, se zato izkaže kot pravno neodločilno dejstvo.

13.Pritožba v nadaljevanju graja tudi previsoko prisojeno odškodnino, glede katere zatrjuje, da je v nasprotju z obstoječo sodno prakso, česar pa ne argumentira z navedbo posameznih judikatov. V zvezi s postavko iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti v prisojeni višini 3.200,00 EUR povzema le neugodnosti, čeprav te niso edine posledice, kot to izhaja iz obširne obrazložitve v točki 12 na strani 22 do 24 obrazložitve. Zato s takšnim selektivnim povzemanjem posledic ne uspe izpodbiti prepričljivih zaključkov sodišča o obsegu škode iz omenjene postavke nepremoženjske škode. V zvezi z odškodnino iz naslova strahu graja napačen zaključek, da je tožnica utrpela hud primarni strah v trajanju 30 minut, pri čemer navaja, da iz izvedenih dokazov izhaja, da se je tožnica nato pripeljala vse do Celja in ta predala vozilo, s čimer prav tako graja dokazno oceno v zvezi z omenjeno obliko nepremoženjske škode. Tudi slednjo je sodišče temeljilo predvsem na objektivizirani oceni izvedenca medicinske stroke, katerega ocenam je sledilo, in ki je pritožnica s selektivno lastno oceno ne uspe izpodbiti. Prav tako ne gre pritrditi njeni nadaljnji graji o neobrazloženosti sodbe v delu, ki se nanaša na tožničine duševne bolečine zaradi zmanjšanja njenih življenjskih aktivnosti. Ta kršitev je namreč podana takrat, kadar sodne odločbe zaradi napak v (izreku ali) obrazložitvi objektivno sploh ni mogoče preizkusiti, kar pa ni primer v tej zadevi - sodba sodišča prve stopnje je tudi v tem delu razumljivo obrazložena, ima vse potrebne razloge o pravno odločilnih dejstvih, ki si med seboj niso v nasprotju in tudi niso v nasprotju z odločitvijo v izreku, tako da omogoča pritožbeni preizkus tako strankama (za sestavo pritožbe), kot tudi pritožbenemu sodišču, kar je bistvo postopkovne kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pa tudi sicer pritožbeno sodišče pazi uradoma. Tudi ne drži, da obrazložitev vsebuje le povzetek izpovedi tožnice, brez ustrezne dokazne ocene, kar izhaja iz obširne obrazložitve v točki 12 stran 25 do 27, ki prav tako temelji tudi na ocenah izvedenca medicinske stroke. Ocen izvedenca pritožnica ne izpodbija, zaradi česar vse ne uspe z uveljavljanjem razlogov za nižjo odmero odškodnine. Višine premoženjske škode (88,00 EUR iz naslova cen prevozov) pritožba obrazloženo sploh ne načenja.

14.Ob tem se pritožbeno sodišče opredeljuje še do uporabe materialnega prava, ki jo predstavlja odmera višine odškodnine za nepremoženjsko škodo, torej do uporabe določbe drugega odstavka 179. člena OZ. Temeljni vodili za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine, o čemer se je pravilno opredelilo že prvostopno sodišče (glej stran 20 obrazložitve izpodbijane sodbe). Sodišče je skupno višino odškodnine za nepremoženjsko škodo v trenutku, ki jih zajemajo časovne meje pravnomočnosti, odmerilo na cca štiri povprečne neto plače. Pritožbeno sodišče meni, da odmerjena odškodnine ustrezno odraža oba kriterija. Pri priznanju in odmeri premoženjske škode se je prvostopno sodišče pravilno oprlo na določbi 174. in 169. člena OZ.

15.Pritožba stroškovnega dela z ničemer ne izpodbija. Odločitev v tem delu je obrazložena, delni uspeh pravdnih strank je v celoti pravilno oprt na določbe drugega odstavka 154. člena ZPP, glede odmerjenih potrebnih pravdnih stroškov pa na določbo 155. člen ZPP.

16.Toženkina pritožba glede na obrazloženo ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17.Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. členom ZPP).

18.Mora pa toženka tožnici povrniti njene potrebne stroške za odgovor na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 155. členom ZPP), ki je bil vsebinski in ga sodišče šteje za potreben strošek. Tožnica je po določbah Odvetniške tarife (Ur. l. RS 2/2015 s spremembami; nazadnje Spremembe in dopolnitve Odvetniške tarife; OT) upravičena do nagrade za sestavo odgovora na pritožbo v višini 500 priglašenih odvetniških točk (tar. št. 19/1 v zvezi s tar. št. 22/1 - pravna sredstva), do materialnih stroškov po tretjem odstavku 11. člena OT v višini 10 točk namesto priglašenih 20,00 EUR, do poročila stranki kot enkratnega dejanja (ki doslej ni bilo priglašeno) v višini 20 točk (tar. št. 43 točka 4) in do 22 % DDV po 12. členu OT, kar skupno, upoštevaje vrednost odvetniške točke (0,60 EUR), znaša 387,96 EUR. Znesek je tožena stranka tožeči dolžna povrniti na način in v rokih, kot izhaja iz izreka.

-------------------------------

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 131, 163, 179, 174, 169 Zakon o cestah (2010) - ZCes-1 - člen 15, 16, 8 Zakon o gospodarskih javnih službah (1993) - ZGJS - člen 53 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 8

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.