Jedro

V konkretnem primeru je sporno, ali je Javni jamstveni, preživninski in invalidski sklad Republike Slovenije na podlagi uradnih evidenc pravilno ugotovil, da je tožnik v mesecu marcu 2013 zaposloval 20 delavcev. Dejansko stanje v zadevi ni bilo popolno ugotovljeno, ker ni pojasnjeno, zakaj se razhajajo podatki iz uradnih evidenc, na katerih je oprta izpodbijana odločba, in potrdilom, na katerega se sklicuje tožnik, zato izpodbijane odločitve ni mogoče preizkusiti.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Javnega jamstvenega, preživninskega in invalidskega sklada Republike Slovenije 4932-2-1301534-4 z dne 16. 12. 2013 se odpravi in zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Javni jamstveni, preživninski in invalidski sklad Republike Slovenije (v nadaljevanju Sklad) tožniku zaradi neizpolnjevanja obveznosti po 65. členu Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (v nadaljevanju ZZRZI) naložil plačilo prispevka za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov (v nadaljevanju prispevek), skupaj v znesku 583,13 EUR za mesec marec 2013 (1. točka izreka), sicer se bo po 15-dnevnem roku začel postopek izvršbe (2. točka izreka). Pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (3. točka izreka).

V obrazložitvi prvostopenjski organ navaja, da iz uradnih evidenc na dan 16. 12. 2013 izhaja, da glede na število vseh zaposlenih ter število zaposlenih invalidov za doseganje kvote manjka en zaposlen invalid. Tožniku je bil 13. 11. 2013 izdan opomin k plačilu neplačanega prispevka. Opomin je bil tožniku vročen 29. 11. 2013. Tožnik svoje obveznosti ni izpolnil, prav tako pa pred izdajo odločbe ni dokazal, da ni zavezanec za plačilo prispevka.

Pritožbeni organ je pritožbo tožnika zavrnil. Tožnik v pritožbi navaja, da je imel v mesecu marcu 2013 zaposlenih samo 19 delavcev, za kar pa ni predložil ustreznih dokazil. K pritožbi je priložil spisek pregleda plač, kar pa ni uradni dokument, iz katerega bi bilo razvidno dejansko število zaposlenih delavcev. Iz uradnih podatkov Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju ZZZS) pa izhaja, da je imel tožnik v navedenem mesecu zaposlenih 20 delavcev.

Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja, ker meni, da ni zavezanec za plačilo prispevka. Dne 27. 8. 2013 je prejel odprte postavke za neplačane prispevke, katerim je 17. 9. 2013 oporekal in opozoril na netočnost podatkov. Dne 15. 11. 2013 je prejel opomin, vendar pisni opomin ne vsebuje pravnega pouka, tako da pritožba zoper opomin ni mogoča. Po prejemu odločbe je v pritožbi ponovno opozoril na nepravilne podatke, vendar je bila njegova pritožba zavrnjena kot neutemeljena, pritožbeni organ pa evidence še vedno ni preveril. Glede na navedeno predlaga, da se tožbi ugodi, izpodbijana odločba pa izreče za nezakonito. Podrejeno pa, da se tožbi ugodi, izpodbijana odločba odpravi ter zadeva vrne organu prve stopnje v ponovni postopek.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja na razlogih, ki jih je navedla v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Tožnik je imel po prejemu odprtih postavk za neplačane prispevke za vzpodbujanja zaposlovanja invalidov in opomina vso možnost, da se izjasni o dejstvih, ki so pomembna za uveljavljanje njegovih pravic in pravnih koristi, kot tudi za razjasnitev dejanskega stanja v konkretnem primeru. Tožnik je šele k tožbi priložil dopis ZZZS z dne 21. 3. 2014 (statistični podatki zavezanca po zavarovanih podlagah), iz katerega naj bi bila razvidna aktivna zavarovanja na dan 31. 3. 2013. Po presoji tožene stranke navedeni dopis ne dokazuje, da je bilo stanje v uradni evidenci identično na dan zajemanja podatkov s strani Sklada za izdajo izpodbijane odločbe, saj je mogoče, da so se v zvezi z odjavo delavca iz zavarovanja, podatki spreminjali kasneje, z veljavnostjo za nazaj.

Tožba je utemeljena.

Prvi odstavek 62. člena ZZRZI določa, da so delodajalci, ki zaposlujejo najmanj 20 delavcev, razen tujih diplomatskih in konzularnih predstavništev, invalidskih podjetij in zaposlitvenih centrov, dolžni zaposlovati invalide v okviru določenega deleža od celotnega števila zaposlenih delavcev (v nadaljnjem besedilu: kvota). Kvoto iz prvega odstavka tega člena določi Vlada Republike Slovenije na predlog Ekonomsko socialnega sveta z uredbo. Na podlagi prvega odstavka 65. člena ZZRZI Sklad za delodajalca, zavezanca h kvoti, ki ne izpolnjuje kvote, objavi obveznost plačila prispevka na spletnem mestu Sklada za elektronsko izmenjavo podatkov najpozneje do desetega dne v mesecu za pretekli mesec. Podlaga za objavo so podatki iz uradnih evidenc upravljavcev podatkov. Objava velja kot obvestilo zavezancem h kvoti o višini mesečnega prispevka. Delodajalec, zavezanec h kvoti, ki ne izpolni kvote, mora do vključno zadnjega dne v mesecu za pretekli mesec plačati v Sklad prispevek za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov v višini 70 % minimalne plače za vsakega invalida, ki bi ga moral zaposliti za izpolnitev predpisane kvote (drugi odstavek 65. člena ZZRZI). Če Sklad ugotovi, da delodajalec prispevka iz prejšnjega odstavka ni plačal pravočasno, ga s pisnim opominom zaradi odmere neplačanega prispevka pozove, da plača prispevek v roku 15 dni od prejema poziva Sklada, skupaj z zamudnimi obrestmi, štetimi od prvega naslednjega dne po poteku roka iz prejšnjega odstavka do plačila (tretji odstavek 65. člena ZZRZI). Če delodajalec, zavezanec h kvoti, v roku iz osmega odstavka 64. člena ZZRZI ne dokaže nadomestne izpolnitve kvote, mora plačati prispevek skupaj z zamudnimi obrestmi, kakor je določeno v drugem in tretjem odstavku tega člena (četrti odstavek 65. člena ZZRZI). Če delodajalec, zavezanec h kvoti, v postavljenem roku ne izpolni obveznosti iz drugega odstavka tega člena, niti ne dokaže, da ni zavezanec za plačilo skladno s četrtim odstavkom tega člena, mu Sklad izda odločbo o obveznosti plačila (peti odstavek 65. člena ZZRZI) V konkretnem primeru je sporno ali je Sklad na podlagi uradnih evidenc pravilno ugotovil, da je tožnik v mesecu marcu 2013 zaposloval 20 delavcev. Tožnik v pritožbi in tožbi zatrjuje, da je v tem obdobju (marec 2013) zaposloval 19 delavcev, Sklad pa navaja, da iz uradnih evidenc na dan 16. 12. 2013 izhaja, da je tožnik v marcu 2013 zaposloval 20 delavcev in da za doseganje kvote manjka en invalid. Tožnik je k tožbi priložil potrdilo ZZZS (statistični podatki zavezanca po zavarovanih podlagah) z dne 21. 3. 2014, iz katerega izhaja, da je tožnik v mesecu marcu 2013 imel le 19 zaposlenih delavcev. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v zvezi s tem potrdilom navaja, da to potrdilo ne dokazuje, da je bilo stanje v uradni evidenci identično na dan zajemanja podatkov s strani Sklada, saj je mogoče, da so se v zvezi z odjavo delavca iz zavarovanja, podatki spreminjali kasneje, z veljavnostjo za nazaj.

Glede na to, da tožnik zatrjuje, da je imel v mesecu marcu 2013 le 19 zaposlenih delavcev, kar dokazuje s priloženim potrdilom ZZZS, oba upravna organa pa se sklicujeta na uradne evidence, iz katerih naj bi izhajalo, da je imel 20 zaposlenih delavcev, po presoji sodišča dejansko stanje v zadevi ni bilo popolno ugotovljeno. V postopku namreč ni bilo pojasnjeno, zakaj se razhajajo podatki iz uradnih evidenc, na katerih je oprta izpodbijana odločba, in potrdilom, na katerega se sklicuje tožnik. Izpodbijane odločitve zato sodišče ne more preizkusiti.

Sodišče pri tem dodaja, da se dejansko stanje lahko na podlagi tretjega odstavka 164. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ugotavlja tudi na podlagi podatkov v informatiziranih evidencah. Vendar po presoji sodišča, to ne pomeni, da organ pri odločanju ne preveri še drugih evidenc in podatkov. To določbo je namreč mogoče uporabljati le z omejitvijo oziroma z razlago, da se nanaša na računalniške baze podatkov javnih knjig, pri katerih je zagotovljena trajnost in nespremenljivost podatkov oziroma pri katerih so spremembe podatkov v bazi ustrezno protokolirane in s tem razvidne tudi po daljšem obdobju1. V obravnavanem primeru ne gre za takšno situacijo, saj gre za podatke, ki se mesečno spreminjajo, tožnik pa izrecno nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju. Že v pritožbi je zatrjeval, da je imel v tem obdobju zaposlenih le 19 delavcev, za kar je pritožbi priložil spisek - pregled plač za mesec marec 2013. Sodišče se sicer strinja z drugostopenjskim organom, da spisek - pregled plač ni uradni dokument, iz katerega bi bilo razvidno dejansko število zaposlenih delavcev in da s tem izpiskom ne more izpodbiti uradnih evidenc. Vendar pa bi, glede na to, da se na spletnem mestu Sklada obveznosti plačila prispevkov mesečno spreminjajo, in torej podatki niso trajni in nespremenljivi, moral prvostopenjski organ ob pridobitvi tudi drugih evidenc, nesporno ugotoviti koliko zaposlenih je imel tožnik v tem obdobju. Dejansko stanje mora biti nesporno ugotovljeno, tako da je razvidno, ali je tožnik v spornem obdobju zaposloval 19 ali 20 delavcev.

Glede na povedano sodišče zaključuje, da na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku za izdajo upravnega akta, ne more rešiti spora, ker je bistveno dejstvo ostalo nepopolno ugotovljeno. Sodišče je zato tožbi ugodilo na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek, v katerem bo pravilno ugotovil in pojasnil koliko zaposlenih je imel tožnik na presečni dan in se opredelil do tožnikovih navedb.