Jedro

Stališče upravnega organa, da je kurirska služba izključena iz zakonskih podlag za priznanje statusa vojnega veterana, ni pravilno. Vendar pa je tudi opravljanje teh nalog ali dolžnosti pri obrambi RS treba ugotoviti in presoditi v okviru, kot ga določa ZVV. V ZVV so namreč določeni tudi drugi pogoji, ki morajo biti izpolnjeni, da se takim osebam lahko prizna status vojnega veterana.

Izrek

Tožbi se ugodi. Izpodbijana odločba Upravne enote Celje številka 130-435/2020-6 (14205) z dne 16. 2. 2021 se odpravi ter se vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Potek upravnega postopka

1.Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Celje (v nadaljevanju organ prve stopnje) zavrnila zahtevek A. A. (tožnika v tem upravnem sporu), rojenega ..., za priznanje statusa vojnega veterana in vpis v evidenco vojnih veteranov ter odločila, da stroški v postopku niso nastali.

2.Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik 14. 10. 2020 vložil zahtevek za priznanje statusa vojnega veterana ter vpis v evidenco vojnih veteranov, v kateri je navedel, da je med agresijo na Republiko Slovenijo (v nadaljevanju RS) opravljal kurirsko službo v Krajevni skupnosti B. V ugotovitvenem postopku v skladu s 145. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in četrtim odstavkom 26. člena Zakona o vojnih veteranih (v nadaljevanju ZVV) je upravni organ tožnika zaslišal, ki je izpovedal, da je bil v času agresije na RS zaposlen v tovarni C. Na dan napada na Celje so ga iz Krajevne skupnosti (v nadaljevanju KS) iskali doma, a ga niso našli. Ko je prišel domov, mu je žena povedala, naj se takoj javi na KS. Takrat je bila tajnica v KS ... D. D. Že isti dan je začel raznašati pozive za vpoklic po nalogu E. E. Bilo je pet kurirjev za področje Lopate. Te pozive je raznašal, dokler je bilo potrebno. Med raznašanjem ni bil v uniformi, niti ni bil oborožen. Orožje v krajevni skupnosti so imeli samo pripadniki narodne zaščite. Zaslišani priči E. E. ter F. F. sta v celoti potrdili tožnikovo izjavo.

3.V obrazložitvi so povzeta določila 1. člena ZVV in 6. alineje 2. člena ZVV. Navedeno je še, da je zakonodajalec v 2. ter 2.a členu tega zakona, izhajajoč pri tem iz splošne opredelitve pojma vojnega veterana iz 1. člena, podrobneje opredelil posamezne skupine vojnih veteranov, ki so glede na različne načine in oblike organiziranosti ter glede na različne statusne, poklicne in strokovne značilnosti in posebnosti v času agresije na RS leta 1991 sodelovale za cilje njene obrambe in varnosti. Tako 6. in 7. alineja 2. člena ter 2.a alineja zakona vsebujeta opredelitev več kot dvajset formalno različnih skupin vojnih veteranov.

4.Upravni organ je po tehtni preučitvi in presoji izjave stranke ter izjav predlaganih prič, potem ko je stranko 16. 12. 2020 na podlagi 9. in 146. člena ZUP seznanil o svojih ugotovitvah, zaključil, da tožniku v postopku ni uspelo dokazati, da bi leta 1991 pri obrambi RS sodeloval na način in pod pogoji, ki jih za priznanje statusa vojnega veterana predpisuje navedeni zakon, zato je njegovo zahtevo zavrnil.

5.Organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil. V obrazložitvi je zavrnil očitke o zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka. Že pred odločitvijo je pristojni upravni organ prve stopnje v skladu z načelom zaslišanja stranke pritožnika seznanil z ugotovljenim dejanskim stanjem. Na podlagi ugotovitev, da je med agresijo RS opravljal kurirska dela, na način, da je raznašal pozive vpoklicanim, je upravni organ prve stopnje pritožnika seznanil, da ni podlage za vpis v evidenco vojnih veteranov, saj v 2. in 2.a členu ZVV kurirska služba ni navedena kot podlaga za priznanje statusa vojnega veterana. V tem smislu je zaključil tudi v obrazložitvi izpodbijane odločbe, in sicer, da pritožniku v postopku ni uspelo dokazati, da je leta 1991 pri obrambi RS sodeloval na način in pod pogoji, ki jih za priznanje statusa vojnega veterana predpisuje ZVV.

6.Pritožbeni organ je nadalje ugotovil, da je tudi prvostopni organ v obrazložitvi izhajal iz 1. člena ZVV, ki v prvem odstavku vsebuje najširšo opredelitev pojma vojnega veterana po navedenem zakonu. Zakonodajalec je v nadaljnjih dveh členih ZVV še podrobneje opredelil posamezne skupine oziroma kategorije vojnih veteranov. 6. in 7. alineja 2. člena ter 2.a člen ZVV vsebujeta opredelitev več kot dvajset med seboj različnih skupin oziroma kategorij vojnih veteranov, ki so v času vojaške agresije na RS leta 1991 opravljali različne naloge in dolžnosti pri obrambi RS, za katere je zakonodajalec predpisal vsebinsko različne pogoje, obdobja delovanja ter nekatere druge okoliščine, ki morajo biti v vsakem konkretnem primeru izpolnjene, da bi se osebi na navedeni pravni podlagi lahko priznal status vojnega veterana.

7.Pritožbeni organ je na podlagi podatkov v spisu ugotovil, da pritožnik ni pripadal nobeni od obrambnih sil, zajetih v 6. in 7. alineji 2. člena ter v 2.a členu ZVV. Pritožnik je opravljal naloge "kurirske službe". Pritožbeni organ ne dvomi, da je bilo tudi njegovo delo pomembno, da ga je opravljal vestno in odgovorno. Vendar ni v domeni tega upravnega organa, da bi se izrekel o ustreznosti zakonskih rešitev, po katerih osebam, ki so raznašali pozive vpoklicanim pripadnikom teritorialne obrambe, ni zagotovljen status vojnega veterana niti po osnovnem zakonu niti po kasnejših zakonskih novelah.

Navedbe strank v upravnem sporu

8.Tožnik je zoper izpodbijano odločbo vložil tožbo. V njej predlaga, da sodišče tožbi ugodi, odločbo razveljavi1 in zadevo vrne v ponovno odločanje organu prve stopnje ali da o zadevi samo odloči tako, da tožniku prizna status vojnega veterana in vpis v evidenco vojnih veteranov. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka, tj. plačane sodne takse.

9.Tožnik navaja, da odločba ni vsebinsko obrazložena, kar je absolutna bistvena kršitev pravil postopka. Pretežni del obrazložitve je prepis zakonskih določb. Zakaj konkretno niso izpolnjeni pogoji za priznanje statusa vojnega veterana, pa po vsebini ni obrazloženo. Prav tako ni navedeno, kakšno dejansko stanje je bilo ugotovljeno in kako ter zakaj je upravni organ na ugotovljeno dejansko stanje uporabil materialno pravo za izdajo zavrnilne odločbe. Ni obrazloženo, zakaj konkretno tožnik ne izpolnjuje pogojev po določilih ZVV.

10.Odločba organa druge stopnje ni upravna odločba, navedbe v njej niso del upravne odločbe ter zato ne pomenijo obrazložitve upravne odločbe. Zaslišanje in zapisnik sta del upravnega spisa, s katerim razpolaga uradna oseba tožene stranke, spisa tožnik ne pozna, z njim ni bil seznanjen, saj mu ni bil dan na vpogled. Vročena mu je bila izpodbijana odločba, ki pa ni obrazložena.

11.Tožnik v tožbi tudi navaja okoliščine, za katere meni, da so pomembne za zakonito priznanje statusa vojnega veterana. Po določbi 1. člena ZVV je vojni veteran oseba, ki je v vojni ali vojaški agresiji na RS opravljala za obrambo RS vojaško dolžnost ali katero od drugih dolžnosti na področju obrambe in zaščite. Glede opredelitve katere od drugih dolžnosti na področju obrambe in zaščite se sklicuje na Zakon o obrambi in zaščiti (Ur. l. RS; št. 15/91, v nadaljevanju ZOZ), ki je veljal v času agresije na Slovenijo 26. 6. 1991 do 18. 7. 1991 in ki je urejal tako civilno zaščito kot tudi teritorialno obrambo in obveznosti državljanov in obveznosti krajevnih skupnosti, občin in republike. ZOZ je urejal zaščito in reševanje kot enoten sistem, ki deluje v miru in vojni ter na tem področju opredelil obveznosti državljanov: vojaška dolžnost, delovna dolžnost, dolžnost delovati v civilni zaščiti ter izvajati ukrepe osebne in vzajemne zaščite ter dolžnost delovati v službi za opazovanje in obveščanje (5. člen ZOZ). Določa, da so se državljani dolžni usposabljati za tiste naloge obrambe in zaščite, h katerim so razporejeni ali ki so določene, da jih bodo opravljali pri obrambi in zaščiti. Upravni organi so vodili sezname državljanov, ki so dopolnili sedemnajst let, o njihovih osebnih okoliščinah in sposobnostih za opravljanje nalog obrambe in zaščite in jim na podlagi teh okoliščin določili ali razpored ali naloge v različnih oblikah zaščitnega in obrambnega delovanja. Krajevne skupnosti organizirajo in izvajajo priprave za zaščito prebivalstva in za svoje delo v vojni v skladu z odločitvami občine ter v skladu s svojimi možnostmi (23. člen ZOZ); predsednik sveta KS je vodja obrambnih priprav ter je odgovoren za njihovo stanje. Pristojni organ občine lahko določi posamezne naloge, ki jih izvajajo krajevne skupnosti v vojni.

12.Očitno je bil tožnik voden v ustreznih upravnih evidencah, da ga je lahko takratna tajnica KS ... - verjetno po nalogu predsednika KS in v soglasju z upravnim organom - pozvala, da se zglasi v prostorih KS, da prevzame pozive za vpoklicane pripadnike Teritorialne obrambe (v nadaljevanju TO), da te pozive odnese na naslove krajanov, jih vroči in na KS vrne podpisane vročilnice. S tem, ko je tožnik na poziv pristojne službe prevzel obveznost vročanja, je pridobil status uradne osebe z nalogo, da opravi vročitev pozivov. Navedeno lahko pomeni le - to, da je bil tožnik zaupanja vredna oseba in je dejansko opravljal eno od obrambnih dolžnosti po določilih takrat veljavnega ZOZ. Le vpoklicani pripadniki - tudi tisti, katerim je tožnik vročal pozive - so lahko bili aktivni v obrambi države. Pripadnik se je na poziv dolžan zglasiti pri določenem organu oz. organizaciji v kraju, in ob času, ki sta navedena v posamičnem pozivu; če se na poziv ne odzove, lahko organ, ki je zahteval vpoklic, izda nalog, da ga privede uradna oseba. Ravnanje državljana, ki se ne zglasi v kraju in času, ki sta navedena v pozivu, je prekršek po določbi ZOZ.

13.V letu 1991 so bili mobilizirani vsi štabi teritorialne obrambe (473 enot) - v času mobilizacije je bilo v RS vpoklicanih skoraj 40.000 pripadnikov, na poziv se je zglasilo cca 72 % vpoklicanih. Današnje ocenjevanje, kako so se pristojni v posameznih občinah in krajevnih skupnostih organizirali, da so dan po razglasitvi neodvisnosti zmogli nemudoma in pravočasno vročiti pozive tolikšnemu številu državljanov, je nekorektno, če se ne upoštevajo takratne razmere. Vprašanje je, kako bi potekala 10-dnevna vojna za Slovenijo, če pozivi ne bi bili nemudoma in pravočasno vročeni vpoklicanim. Brez vpoklicev, tudi tistih, ki jih je raznašal in vročal tudi tožnik, ne bi bilo takojšnjega organiziranega upora.

14.Tožnik meni, da je odrejena mu dejavnost oz. opravila "kurirske službe" ena od dolžnosti na področju obrambe in zaščite, ki je podlaga za aktiviranje pripadnikov TO in brez katere aktivacije in obrambne dejavnosti ne bi bilo. V vsaki vojni so poleg vojakov tudi kurirji - in status kurirjev ter njihov prispevek v vojnah ni bil nikoli zanikan.

15.ZVV opredeljuje posamezne skupine vojnih veteranov, ki so glede na različne načine in oblike organiziranosti ter glede na različne strokovne značilnosti in posebnosti v času agresije na RS leta 1991 sodelovale za cilje njene obrambe in varnosti, 6. in 7. alineja 2. člena ter 2.a člen vsebujejo opredelitev več kot dvajset formalno različnih skupin veteranov. V nadaljevanju pa iz izpodbijane odločbe ne izhaja, zakaj dolžnost, ki jo je za obrambo RS po odredbi izvajal tožnik, ne sodi v nobeno od v zakonu navedenih skupin in na kateri način bi moral odrejeno obveznost opravljati, da bi bila ta prepoznana kot dolžnost pri obrambi RS. Ker odločba po vsebini ni obrazložena, tožniku ni poznano, kako je upravni organ zakonske določbe uporabil. V kolikor se določbe ZVV razlaga tako, da je z zakonom določen zaprt krog načinov in oblik, v katerih so se izvajale dolžnosti na področju obrambe države, je takšna uporaba diskriminatorna do občanov, ki so sodelovali v vojni za Slovenijo in to na način, kot jim je bil odrejen s strani uradnih oseb.

16.Kolikor je tožniku poznano, so bili tisti, ki so raznašali in vročali pozive, po tem ko so opravili dolžnost, h kateri so bili pozvani, vpisani v uradne evidence ene od enot TO. Tožniku pa ni poznano, v katero enoto je bil vpisan in se s tem vprašanjem ni posebej ukvarjal. Niti ni preverjal, ali je krajevna skupnost oz. upravni organ to evidenco vzpostavil. Meni, da je dolžnost upravnega organa, ki razpolaga z ustreznimi evidencami, da opravi vpogled v takratne evidence posameznih enot TO. Vztraja, da je tožnik v času od 26. 6. 1991 do 18. 7. 1991 opravljal eno od drugih dolžnosti na področju obrambe in zaščite.

17.Tožena stranka je sodišču posredovala upravni spis, v odgovoru na tožbo pa vztrajala pri pravnih in dejanskih razlogih upravnih aktov, izdanih v upravnem postopku ter predlagala, da sodišče tožbo zavrne.

18.Navedla je še, da je tožena stranka v pritožbenem postopku ugotovila, da je upravni organ prve stopnje sprejel izpovedbo in izjavo stranke kot resnično, da je opravljal in izvajal kurirske, mobilizacijske naloge v obrambi RS leta 1991. Vendar je tožnik svojo zahtevo za uveljavitev statusa vojnega veterana utemeljeval na dejanskem stanju, ki ga ZVV ne opredeljuje kot pravno pomembnega. Zakon ne določa proste presoje upravnega organa pri reševanju zahtev za priznanje statusa in pravic vojnega veterana. Tožena stranka meni, da je bilo v upravnem postopku ugotovljeno popolno dejansko stanje, torej dejansko stanje, ki ga poudarja tožnik sam. Ob pravilni uporabi materialnega predpisa, ki takšnega dejanskega stanja ne opredeli kot pravno pomembnega, zahtevi tožnika ni bilo mogoče ugoditi.

Odločanje sodišča

19.Tožba je utemeljena.

20.V obravnavni zadevi je sporno, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje statusa vojnega veterana v skladu z določbami ZVV.

21.Upravni organ je zaključil, da tožniku ni uspelo dokazati2 , da je leta 1991 pri obrambi Republike Slovenije sodeloval na način in pod pogoji, ki jih za priznanje statusa vojnega veterana predpisuje ZVV. Ugotovljen način sodelovanja tožnika, tj. da je tožnik med agresijo na RS opravljal kurirska dela, na način, da je raznašal pozive vpoklicanim pripadnikom TO, namreč ne ustreza nobenemu relevantnemu pravnemu predpisu za priznanje statusa vojnega veterana, pri čemer so v upravni odločbi povzeti 1. člen ZVV, 6. alineja 2. člena ZVV, sklic pa je še na 7. alinejo 2. člena in 2.a člen ZVV. Tožnik torej naj ne bi pripadal nobeni od teh skupin, udeleženih pri obrambi RS ob vojaški agresiji leta 1991, ki jim ZVV zagotavlja status vojnega veterana.

22.Iz obrazložitve organa druge stopnje nadalje izhaja stališče, da kurirska služba ni navedena kot podlaga za priznanje statusa vojnega veterana v 2. in 2.a členu ZVV (v drugem odstavku na 2. strani obrazložitve) ter da osebam, ki so raznašali pozive vpoklicanim pripadnikom TO, ni zagotovljen status vojnega veterana ne po osnovnem zakonu ne po kasnejših zakonskih novelah ZVV (v petem odstavku na 2. strani obrazložitve).

23.Da je opravljanje nalog kurirske službe vključeno v ZVV, in sicer v sedmi alineji 2. člena ZVV, je navedeno tudi v zakonodajnem gradivu za postopek sprejemanja predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o vojnih veteranih (ZVV-C), objavljenem v Poročevalcu Državnega zbora RS z dne 28. 12. 2005 (EPA 635-IV). Tam je v obrazložitvi pojasnjeno, da je 1. člen ZVV z novelo ZVV-C dopolnjen na način, da je razširil krog upravičencev do statusa vojnega veterana. Zajeta je tako vojaška dolžnost kot tudi druge dolžnosti na področju obrambe in zaščite (dolžnost delovati v službi za opazovanje in obveščanje, dolžnost delovati v civilni zaščiti, delovna dolžnost). Upoštevano je nadalje poklicno opravljanje nalog s področja obrambe in zaščite, upravnih notranjih zadev, kakor tudi sodelovanje v pogajanjih s predstavniki takratne JLA, opravljanje nalog v zbirnih centrih za vojne ujetnike, kakor tudi nalog vodstvenih delavcev carinske službe.

24.Pojasnilo k 2. členu (s katerim se je v 2. členu za 6. alinejo dodala nova, 7. alineja) pa je, da naj bi se status vojnega veterana dodatno zagotovil več skupinam udeleženih pri obrambi RS ob vojaški agresiji leta 1991, ki doslej v zakon niso bili vključeni. Gre za delavce upravnih organov, pristojnih za obrambne zadeve (delavci Republiškega sekretariata za ljudsko obrambo, občinskih upravnih organov za ljudsko obrambo ter mestnega upravnega organa za ljudsko obrambo), ki so po pojasnilih Ministrstva za obrambo v času vojaške agresije opravljali tudi naloge izven obsega rednih delovnih nalog, kot so zagotavljanje materialne, zdravstvene in druge oskrbe enotam TO, prevoz in zavarovanje prebežnikov iz JLA (vojakov na služenju vojaškega roka, poklicnih pripadnikov JLA) do prihoda na varne lokacije, opravljanje nalog kurirske službe (nadomeščanje kurirjev - inštruktorjev zaradi njihove preobremenjenosti) ter druge. Zaradi povečanega obsega nalog ter novih zadolžitev oziroma zaradi zagotavljanja pogojev za delovanje enot TO so navedeni delavci izvajali dežurstva, nemalokrat daljša od 12 oziroma 24 ur. Delavci upravnih organov, pristojnih za obrambne zadeve, so bili po veljavni zakonodaji razporejeni na delovno dolžnost, ki pa formalno ni bila uvedena. Po pojasnilih Ministrstva za obrambo so delavci upravnih organov, pristojnih za obrambne zadeve, večino nalog opravljali že pred 15. 5. 1991, vendar pa se je pripravljavec predloga zakona zaradi enakopravne obravnave različnih skupin vojnih veteranov odločil, da predlaga zagotovitev statusa na podlagi njihovega delovanja med samo agresijo. Po predlogu zakona bi se status vojnega veterana zagotavljal le tistim delavcem upravnih organov, pristojnih za obrambne zadeve, ki so bili razporejeni po vojni organizaciji in sistemizaciji upravnih organov, pristojnih za obrambne zadeve. Ob enakem pogoju bi se status vojnega veterana zagotavljal tudi delavcem, odgovornim za področje obrambnih priprav v takratnih republiških upravnih organih, ki so po odločitvi republiške koordinacijske skupine pripravljali, usklajevali ali izvajali ukrepe iz njihove resorne pristojnosti, v skladu s smernicami Predsedstva RS o ukrepih za pripravljenost. Njihova vključitev v zakon je utemeljena iz istih razlogov, kot so bili podani v zvezi s predlagano vključitvijo delavcev upravnih organov, pristojnih za obrambne zadeve.

25.Torej stališče upravnega organa, da je kurirska služba izključena iz zakonskih podlag za priznanje statusa vojnega veterana, ni pravilno. Vendar pa je tudi opravljanje teh nalog ali dolžnosti pri obrambi RS treba ugotoviti in presoditi v okviru, kot ga določa ZVV. V ZVV so namreč določeni tudi drugi pogoji, ki morajo biti izpolnjeni, da se takim osebam lahko prizna status vojnega veterana.

26.Ob tem sodišče zavrača kot pavšalen in nekonkretiziran tožbeni očitek, da je razlaga določb ZVV na način, da je določen zaprt krog načinov in oblik, diskriminatorna do občanov, ki so sodelovali v vojni za Slovenijo, kot jim je bilo odrejeno s strani uradnih oseb. Se pa sodišče sklicuje na sklep Ustavnega sodišča RS št. U-I-47/99 z dne 2. 3. 2000, v katerem je Ustavno sodišče RS že povedalo, da je v zakonodajalčevi prosti presoji, kako bo določil način, vsebino, obseg in pogoje, pod katerimi je posameznik upravičen do katerega od statusov ali posameznih ugodnosti, ki jih tak status prinaša. O neustavnosti bi bilo mogoče govoriti le, če za zakonsko ureditev, kakršna je, ali za njen del, ne bi bilo razumnih razlogov ali če bi bila v očitnem nasprotju z namenom, zaradi katerega je Ustava RS zakonodajalcu naložila ureditev posebnega varstva obravnavanih kategorij državljanov.

27.V obravnavani zadevi je bila torej razlaga materialnega prava napačna, posledično je bilo nepopolno ugotovljeno tudi relevantno dejansko stanje. Tožnik je namreč svojo zahtevo za priznanje statusa vojnega veterana v pritožbi dodatno utemeljeval z navedbami, da je vojni veteran na podlagi 1. člena ZVV kot oseba, ki je v vojni ali vojaški agresiji na RS opravljala za obrambo RS katero od drugih dolžnosti na področju obrambe in zaščite, saj je bila odrejena mu dejavnost oz. opravilo kurirske službe namreč obrambna dolžnost po določilih takrat veljavnega ZOZ. Poleg tega je tožnik v pritožbi še navajal, da je bil voden v ustreznih upravnih evidencah in da so bili po njegovem vedenju tisti, ki so raznašali in vročali pozive, po opravi dolžnosti, h kateri so bili pozvani, vpisani v uradne evidence ene od enot Teritorialne obrambe, ter da bi upravni organ, ki razpolaga z ustreznimi evidencami, moral opraviti vpogled v takratne evidence posameznih enot TO. Že na tožnikovi zahtevi za priznanje statusa in vpis v evidenco vojnih veteranov, ki jo je oddal na predpripravljenem obrazcu, in ki se nahaja v upravnem spisu, pa je tudi razvidno, da določene podatke pridobi organ sam (1. podatki od Uprave za obrambo oz. MORS, 2. podatki od Policijske uprave oz. MNZ in 3. podatki od drugega državnega organa oz. nosilca javnih pooblastil), saj je označeno, da vlogi niso priloženi. Teh dokazov upravni organ ni izvedel niti se ni opredelil, zakaj jih ni izvedel. Prav tako se drugostopenjski upravni organ ni opredelil do vseh pritožbenih navedb in tudi ni dopolnil razlogov iz odločitve prvostopenjskega upravnega organa, zato je obrazložitev odločbe ostala bistveno pomanjkljiva.

28.Ker je v obravnavani zadevi ob napačni razlagi materialnega prava podana tudi bistvena kršitev določb postopka (1. in 2. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1), je tožba utemeljena, zato je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo (2. in 3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1) in zadevo vrnilo v ponoven postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1). Odločba organa druge stopnje (ki je izdal odločbo, s katero je pritožbo zavrnil) pa je s tem odpravljena po samem zakonu. Po petem odstavku 64. člena ZUS-1 je organ vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka. Upravni organ bo v ponovnem postopku moral ob pravilni uporabi materialnega prava ugotoviti dejansko stanje v skladu s temeljnim načelom materialne resnice (8. člen ZUP) in načela proste presoje dokazov (10. člen ZUP) in presoditi, ali so v obravnavani zadevi glede na določbe ZVV podani pogoji za priznanje statusa vojnega veterana. Svojo odločitev bo moral tudi ustrezno obrazložiti.

29.Ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijani akt odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom, je sodišče na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

30.Plačano sodno takso za postopek v višini 148,00 EUR bo sodišče tožniku vrnilo po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

-------------------------------

1Glede na to, da Zakon o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne pozna pojma razveljavitve izpodbijanega akta (prvi odstavek 33. člena ZUS-1), je sodišče štelo, da tožnik s tem smiselno predlaga odpravo te odločbe.

2V dokaznem postopku je upravni organ izvedel zaslišanje dveh prič in zaslišanje stranke.

3Skladno s prvim odstavkom 25. člena ZVV se pravice po tem zakonu uveljavljajo na zahtevo stranke.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o vojnih veteranih (1995) - ZVV - člen 1, 2, 2-6, 2-7, 2a

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.