Jedro

Neutemeljena je pritožbena navedba tožene stranke, da sodišče prve stopnje pri izračunu urne postavke ne bi smelo upoštevati dodatkov k plači, do katerih je bil tožnik upravičen.

Zmotno je stališče tožene stranke, da je tožnik upravičen do zakonskih zamudnih obresti šele od dneva vložitve tožbe, ker pred tem tožene stranke ni pozval k izpolnitvi obveznosti v skladu z določbo drugega odstavka 299. člena OZ. Po tej določbi dolžnik pride v zamudo, ko upnik ustno ali pisno z izvensodnim opominom ali začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost. Upoštevajoč določbo 165. člena OZ se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode. Ta določba se upošteva tudi v obravnavani zadevi glede na določbo 246. člena OZ, ki določa, da se za povrnitev škode, nastale s kršitvijo pogodbene obveznosti, smiselno uporabljajo določbe tega zakonika o povrnitvi nepogodbene škode, če v določbah tega odseka (ki ureja pravico do povračila škode zaradi kršitve pogodbe oziroma neizpolnitve obveznosti) ni drugače določeno. V obravnavanem primeru torej ne pride v poštev določba drugega odstavka, ampak določba prvega odstavka 299. člena OZ, po kateri dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Do vrnitve z misije bi namreč tožena stranka tožniku lahko še omogočila izrabo prostih dni ‑ tedenskega počitka, po vrnitvi z misije pa tožnik izrabe prostih ur iz naslova kompenzacij v tujini, torej tudi zaradi neizrabljenega tedenskega počitka (do katerega je imel tožnik pravico na misiji v tujini), glede na ureditev v splošnih aktih tožene stranke (pravilniku), ni imel več pravice in možnosti zahtevati. Zato je lahko od tedaj dalje uveljavljal le plačilo odškodnine za premoženjsko škodo (ki mu je nastala, ker je v dneh, ko bi mu moral biti zagotovljen tedenski počitek, opravljal redne delovne obveznosti za toženo stranko oziroma je bil na razpolago delodajalcu).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se II. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da zakonske zamudne obresti tečejo od 1. 4. 2014 dalje (namesto od 5. 9. 2013).

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati bruto znesek odškodnine za neizkoriščene dni tedenskega počitka za čas od 30. 9. 2013 do 31. 3. 2014 na neto osnovo 3.258,64 EUR ter od bruto zneska odškodnine odvesti pripadajoče davke in prispevke (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku iz naslova odškodnine za neizkoriščeni tedenski počitek na mednarodni misiji v obdobju od 30. 9. 2013 do 31. 3. 2014 plačati znesek 3.116,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 9. 2013 do plačila (prvi odstavek II. točke izreka) in zavrnilo zakonske zamudne obresti za čas od 1. 4. 2013 do 4. 9. 2013 od zneska 3.116,96 EUR (drugi odstavek II. točke izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati stroške postopka v znesku 1.175,85 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila. S sklepom, ki ni pod pritožbo je ustavilo postopek iz naslova odškodnine v znesku 141,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper II. in III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožniku naloži, da toženi stranki povrne stroške postopka na prvi stopnji in stroške pritožbe, podredno pa, da odločitev sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je tožnikova sporna napotitev na mednarodno operacijo in misijo trajala od 30. 9. 2013 do 31. 3. 2014 in je sodišče tožniku dosodilo zakonske zamudne obresti od dneva, ko tožnik sploh še ni bil na misiji. Zatrjuje zmotno ugotovitev dejanskega stanja in posledično zmotno uporabo materialnega prava, ker je tožnik zahteval zakonske zamudne obresti od naslednjega dne po povratku iz mednarodne operacije in misije, od 1. 4. 2014 dalje. Zatrjuje, da bi sodišče lahko prisodilo zakonske zamudne obresti od vtoževane glavnice šele od dneva vložitve tožbe, sicer pa tožnik ni izkazal, da bi podal kakšno zahtevo na toženo stranko pred vložitvijo tožbe. Sklicuje se na svoj odgovor na tožbo in drugi odstavek 299. člena OZ, ki določa kdaj nastopi zamuda. Sklicuje se na sodno prakso glede zamude v zvezi s premoženjsko škodo. Nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da gre v primeru nadomestila za neizkoriščene dneve tedenskega počitka pripadnikov na misiji za posebno odškodnino, glede katere ni potrebno ugotavljati elementov odškodninske odgovornosti. Meni, da bi bil tožnik lahko upravičen do odškodnine le v primeru, če bi bili podani vsi elementi odškodninske odgovornosti. Poudarja, da je poseben plačni režim pripadnikov Slovenske vojske v času dela v tujini posledica njihovega drugačnega pravnega in dejanskega položaja, ki izvira iz drugačne vsebine dolžnosti in nalog vojaške službe v tujini. Meni, da plača pripadnikov v mednarodni operaciji in misiji pripada le za dejanske dneve dela izven države, pri čemer ti dnevi ne vplivajo na opravljeno redno mesečno delo v državi. Tudi Uredba določa dva različna načina obračunavanja plačila za delo, in sicer drugače za delo doma kot za delo v tujini. Meni, da je pripadniku na mednarodni operaciji in misiji dopustno upoštevati plačo le v višini nominalne osnove, torej brez dodatkov, če se pripadniku na mednarodni operaciji in misiji plača v času koriščenja dopusta obračunava v višini nominalne osnove in brez dodatkov, mora to veljati tudi za ostale oblike počitka, zato nasprotuje odločitvi po t.i. urni postavki. Posledično pa nasprotuje tudi odločitvi sodišča prve stopnje o stroških postopka. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik se v odgovoru na pritožbo strinja s pritožbeno navedbo tožene stranke, da je sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek glede teka zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska glavnice, vendar sam ni imel pravnega interesa izpodbijati sodbe v tem delu. Zahteval je zakonske zamudne obresti od 1. 4. 2014 dalje, zato mu jih je sodišče neutemeljeno priznalo že za čas od 5. 9. 2013 dalje. Meni, da je v tem delu potrebno sodbo sodišča prve stopnje spremeniti v korist tožene stranke. Navaja, da v ostalem tožena stranka s svojo pritožbo zlorablja svoje pravice, saj je praktično o vseh pravno relevantnih vprašanjih, ki jih ponovno odpira tožena stranka, sodna praksa že podala odgovore.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo, razen v delu teka zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine za neizkoriščen tedenski počitek.

6. Pritožba neutemeljeno nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, ki je pri določitvi odškodnine v višini plače za en dan (neizrabljenega tedenskega počitka) izhajalo iz števila povprečnih mesečnih ur namesto iz števila dni v mesecu. Uredba v četrtem odstavku 6. člena, na katerega se sklicuje tožena stranka, ureja specifično situacijo, ko pripadnik SV opravlja službo izven države manj kot en mesec. Le v takem primeru bi se vrednost dnevne delovne obveznosti določilo glede na število dni, dejansko prebitih na delu v tujini oziroma bi se mesečna plača delila s številom dni v mesecu. V obravnavani zadevi pa je potrebno upoštevati 98.c člen Zakona o obrambi (Ur. l. RS, št. 82/1994 - ZObr), ki določa, da pripadniku za delo v MOM pripada plača po osnovah in merilih, ki jih predpiše Vlada RS (glede osnove za odmero odškodnine), v drugem odstavku 98.c člena pa je še določeno, da se pripadniku plača obračuna po osnovah in dodatkih, kot če bi delal v povprečju 174 ur mesečno.

7. Ob upoštevanju te pravne podlage je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo tožnikovo urno postavko tako, da je tožnikovo plačo delilo s številom 174 ur in tožniku prisodilo odškodnino za 22 dni na misiji (upoštevaje 8 ur dnevno). Pri tem utemeljeno ni upoštevalo mesečne 30-dnevne obveznosti namesto 174 ur, kolikor je znašala mesečna obračunska urna postavka, saj za to ni materialnopravne podlage. Tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 226/2017 izhaja, da je relevantna celotna plača, tako osnovna plača kot dodatki, opredeljena v odločbi o plači, ki je sicer določena na mesečni ravni v pavšalnem nominalnem neto znesku za 174 ur kot povprečni mesečni obveznosti. To pa pomeni, da je neutemeljena tudi pritožbena navedba tožene stranke, da sodišče prve stopnje pri izračunu urne postavke ne bi smelo upoštevati dodatkov k plači, do katerih je bil tožnik upravičen.

8. Zmotno je stališče tožene stranke, da je tožnik upravičen do zakonskih zamudnih obresti šele od dneva vložitve tožbe, ker pred tem tožene stranke ni pozval k izpolnitvi obveznosti v skladu z določbo drugega odstavka 299. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl. - OZ). Po tej določbi dolžnik pride v zamudo, ko upnik ustno ali pisno z izvensodnim opominom ali začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost. Upoštevajoč določbo 165. člena OZ se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode. Ta določba se upošteva tudi v obravnavani zadevi glede na določbo 246. člena OZ, ki določa, da se za povrnitev škode, nastale s kršitvijo pogodbene obveznosti, smiselno uporabljajo določbe tega zakonika o povrnitvi nepogodbene škode, če v določbah tega odseka (ki ureja pravico do povračila škode zaradi kršitve pogodbe oziroma neizpolnitve obveznosti) ni drugače določeno. V obravnavanem primeru torej ne pride v poštev določba drugega odstavka, ampak določba prvega odstavka 299. člena OZ, po kateri dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene. Do vrnitve z misije bi namreč tožena stranka tožniku lahko še omogočila izrabo prostih dni ‑ tedenskega počitka, po vrnitvi z misije pa tožnik izrabe prostih ur iz naslova kompenzacij v tujini, torej tudi zaradi neizrabljenega tedenskega počitka (do katerega je imel tožnik pravico na misiji v tujini), glede na ureditev v splošnih aktih tožene stranke (pravilniku), ni imel več pravice in možnosti zahtevati. Zato je lahko od tedaj dalje uveljavljal le plačilo odškodnine za premoženjsko škodo (ki mu je nastala, ker je v dneh, ko bi mu moral biti zagotovljen tedenski počitek, opravljal redne delovne obveznosti za toženo stranko oziroma je bil na razpolago delodajalcu).

9. Utemeljena pa je pritožbena navedba, da je sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek glede teka zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska glavnice. Tožnik je bil na misiji od 30. 9. 2013 do 31. 3. 2014, ko mu ni bil zagotovljen tedenski počitek in zakonske zamudne obresti je zahteval od 1. 4. dalje. Upoštevajoč ustaljeno sodno prakso je tožena stranka prišla v zamudo s plačilom ob tožnikovi vrnitvi z misije (misija je trajala od 30. 9. 2013 do 31. 3. 2014), torej od 1. 4. 2014 dalje, kakor je tožnik tudi postavil tožbeni zahtevek.

10. Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo pri odločitvi o teku zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine za neizkoriščen tedenski počitek na mirovni misiji, je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in v skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP delno spremenilo odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti, in sicer tako, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati znesek 3.116,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2014 dalje do plačila. V preostalem pa je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu s 353. členom ZPP potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, saj niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

11. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločalo o pritožbenih stroških. Tožena stranka je s pritožbo sicer delno uspela, vendar je po oceni pritožbenega sodišča njen pritožben uspeh (le glede zakonskih zamudnih obresti) tako minimalen, da ji ni mogoče prisoditi pritožbenih stroškov, tožnik pa sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor ni bistveno pripomogel k rešitvi zadeve, zato ga ni mogoče šteti med potrebne stroške (155. člen ZPP).