Jedro

Pravilo o porazdelitvi preživninskega bremena (129. in 129.a člen ZZZDR), ne temelji na metodi matematičnega izračuna, marveč skuša zagotoviti vrednotno sorazmerje med pravno odločilnimi dejavniki: zmožnostmi obeh staršev in potrebami otroka oz. več otrok. Med temi dejavniki je podana soodvisnost: večje kot so zmožnosti staršev, večji obseg otrokovih potreb je mogoče zadovoljiti. Soodvisnost pa učinkuje seveda tudi v nasprotni smeri: če so trenutno razpoložljiva sredstva, ki jih imajo starši na voljo za izpolnjevanje preživninske obveznosti, glede na otrokove potrebe (pre)majhna, morajo starši v okviru svojih zmožnosti vložiti več truda, da lahko zadovoljijo otrokove potrebe. Zahteva po trudu pa pada premosorazmerno z lestvico potreb (od najbolj nujnih do manj nujnih).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je mladoletni S. in N. P. V. zaupalo v varstvo in vzgojo materi M. P., določilo stike med mladoletnima hčerkama in očetom B. V. ter odločilo, da mora toženec od 1. 10. 2007 dalje plačevati mesečno preživnino, in sicer za hčerko S. v višini 150 EUR, za hči N. pa v višino 120 EUR, skupaj torej 270 EUR; v presežku je preživninski zahtevek zavrnilo. Odločilo je o stroških pravdnega postopka. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodbo pritožbenega sodišča toženec zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka izpodbija z revizijo. Navaja, da sta nižji sodišči kršili njegovo pravico do izjave. Pripravljalno vlogo tožnic je namreč prejel le eno uro pred narokom za glavno obravnavo, sodišče prve stopnje pa mu kljub njegovi prošnji in dejstvu, da ni imel pooblaščenca, ni omogočilo, da se o njej izjavi. Obe sodbi temeljita na lažni izjavi tožeče stranke. Iz predložene listinske dokumentacije namreč jasno izhaja, da je prva tožnica trinajst dni pred prvim narokom za glavno obravnavo že prevzela novo stanovanje, za katerega plačuje nižjo najemnino. Pri ugotavljanju toženčevih dohodkov je bilo premalo teže dano odločbi Davčnega urada RS. Nekonkretizirano uveljavlja kršitev 14. točke drugega ostavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljevanju ZPP). Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnicam, ki nanjo niso odgovorile. Revizija ni utemeljena. Razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP na revizijski stopnji ni mogoče uveljavljati. Zato so vse tiste revizijske navedbe, ki dejansko stanje, ugotovljeno na prvih dveh stopnjah sojenja, kakorkoli obhajajo, ga relativizirajo ali mu celo izrecno nasprotujejo, neupoštevne in revizijsko sodišče nanje ne bo odgovarjalo (npr. da naj bi prva tožnica plačevala nižjo najemnino za stanovanje, kot je bilo ugotovljeno, da naj bi bilo pri odločanju o toženčevih dohodkih odločbi Davčnega urada RS dana premajhna teža, da naj bi tožnice že pred prvim narokom za glavno obravnavo živele na drugem naslovu, itd.). Bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jih očita revizija niso podane. Strinjati se je z razlogi pritožbenega sodišča, da tožencu pravica do izjave ni bila kršena. Tožnica je že v tožbi natančno opredelila stroške mladoletnih hčera, v pripravljalni vlogi z dne 30. 1. 2008 pa je le še dodatno navedla nekatere izdatke v zvezi z njunimi obšolskimi dejavnostmi. Tožencu je na naroku za glavno obravnavo bila dana možnost, da se o tem izjavi. Glede na vsebino navedb v omenjeni pripravljalni vlogi pa mu ni bilo treba dati tudi dodaten rok, da se o njih izjavi. Očitki, da sodba pritožbenega sodišča nima razlogov o odločilnih dejstvih, da so ti sami s seboj v nasprotju in da izrek sodbe nasprotuje njenim razlogom, so presplošni, da bi jih revizijsko sodišče obravnavalo. Enako velja tudi za revizijska zatrjevanja, da naj bi bila kršena pravila o vročanju sodnih pisanj ter da naj bi sodbi nižjih sodišč temeljili na nedovoljenih razpolaganjih strank. Na bistvene kršitve določb pravdnega postopka revizijsko sodišče namreč ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP). Zato mora biti ta revizijski razlog obrazložen, kar pomeni, da je treba vsak očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka konkretizirati. Sklicevanje revidenta na njegove pritožbene navedbe, ki naj bi se štele za sestavni del revizijskih navedb, ni upoštevno. Revizija je namreč samostojno pravno sredstvo, obseg in način izpodbijanja v revizijskem postopku je drugačen kot v pritožbenem postopku. Pravilo o porazdelitvi preživninskega bremena (129. in 129.a člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Ur. list RS, št. 69/04, v nadaljevanju ZZZDR) ne temelji na metodi matematičnega izračuna, marveč skuša zagotoviti vrednotno sorazmerje med pravno odločilnimi dejavniki: zmožnostmi obeh staršev in potrebami otroka oz. več otrok. Med temi dejavniki je podana soodvisnost: večje kot so zmožnosti staršev, večji obseg otrokovih potreb je mogoče zadovoljiti (od tistih najbolj primarnih in nujnih do onih, ki predstavljajo otrokove nematerialne potrebe in nazadnje celo potrebe po prostočasnih aktivnostih). Soodvisnost pa učinkuje seveda tudi v nasprotni smeri: če so trenutno razpoložljiva sredstva, ki jih imajo starši na voljo za izpolnjevanje preživninske obveznosti, glede na otrokove potrebe (pre)majhna, morajo starši v okviru svojih zmožnosti vložiti več truda, da lahko zadovoljijo otrokove potrebe. Zahteva po trudu pa pada premosorazmerno z lestvico potreb (od najbolj nujnih do manj nujnih). Dejanske ugotovitve o premoženjskih razmerah obeh staršev ter preživninskih potrebah mladoletnih S. in N. P. V. ne dajejo podlage za zaključek, da je sklep pritožbenega sodišča o skladnosti tožencu naložene mesečne preživnine z njegovimi pridobitnimi možnostmi, materialnopravno zmoten. Preživninsko breme je med staršema razporejeno tako, da toženec še vedno pokrije manj kot polovico potreb mladoletnih hčera. Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo toženčevo revizijo in z njo tudi predlagano povrnitev revizijskih stroškov.