Jedro

Tožbeni zahtevek je bil zavrnjen zaradi zastaranja, zato bi morala tožeča stranka vsaj s stopnjo verjetnosti izkazati, da bi v revizijskem postopku Vrhovno sodišče presodilo, da terjatev ni zastarala, šele na to bi sledilo presojanje navedb in dokazov v zvezi z utemeljenostjo tožbenega zahtevka po temelju in višini. Tožeča stranka ni zadostila trditveni podlagi, da tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine ni zastaral, pravno naziranje, da je Republika Slovenija pravna naslednica družbe, ki je bila po zaključenem stečajnem postopku iz sodnega registra izbrisana, pa nima podlage v določilih materialnega prava. Zato je pravilen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni dokazala, da je zaradi zamude roka za vložitev revizije utrpela škodo. Enako velja tudi za nematerialno škodo, ker odvetnik ni odškodninsko odgovoren za nerealno pričevanje svojih strank.

Sodišče je ugodilo pritožbi drugotožene stranke v zvezi s stroški postopka, saj je v času izdaje sodne odločbe veljala vrednost odvetniške točke 0,6 EUR, in dosojene stroške zvišalo za 2.354,10 EUR.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se izpodbijana sodba v nespremenjenem delu potrdi.

II. Pritožbi drugotožene stranke se ugodi in se odločitev o stroških postopka v III. točki izreka spremeni tako, da se znesek, ki ga je tožeča stranka dolžna plačati drugotoženi stranki dvigne na 10.183,62 EUR.

III. Tožeča stranka je dolžna plačati drugotoženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 1.530,00 EUR v petnajstih dneh od izteka paricijskega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. V izpodbijani sodbi je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine zaradi strokovne napake odvetnika (prvotožena stranka), ki ima sklenjeno zavarovanje pred poklicno odgovornostjo pri drugotoženi stranki (zavarovalnici). Tožeči stranki je naložilo v plačilo stroške postopka obeh toženih strank.

2. Sodbo iz vseh razlogov po 338. členu izpodbija tožeča stranka, drugotožena stranka pa odločitev o stroških postopka. Tožeča stranka v obrazložitvi navaja, da sodišče prve stopnje ni izvedlo številnih dokazov, ki jih je predlagala, ne da bi v obrazložitvi odločbe navedlo, zakaj jih je zavrnilo, zato sodbe ni mogoče preizkusiti. Vztraja, da je dejansko stanje napačno ugotovljeno, ker je bila terjatev, ki jo je uveljavljala v osnovni pravdi pod opr. št. III P 2275/2012 revidirana in potrjena z zapisom v notarski obliki. Prepričana je, da je z listinsko dokumentacijo izkazala pravno nasledstvo Republike Slovenije, posledično je s tem dokazana tudi pasivna legitimacija. Ne gre prezreti, da je v prvotni pravdi tožeča stranka zahtevala plačilo terjatve od prevzemnikov družbe in ne od delničarjev. Ne gre za odškodninsko terjatev, ampak za terjatev, ki je bila ugotovljena z arbitražno odločbo. Do zastaranja tako še ni prišlo. Sodišče se v obrazložitvi ni ukvarjalo z nepremoženjsko škodo. Posledično izpodbija tudi odločitev o stroških postopka.

3. Drugotožena stranka izpodbija odločitev o stroških postopka, ker sodišče ni upoštevalo vrednosti odvetniške točke v višini 0,6 EUR in je posledično prenizko odmerilo stroške postopka.

4. Na pritožbo tožeče stranke sta odgovorili obe toženi stranki. Iz obrazložitve prvotožene stranke sledi, da se je osnovna pravda nanašala na plačilo odškodnine, zato je terjatev zastarala in ni bilo potrebe za izvajanje dokazov v zvezi s temeljem in višino nastale škode. Terjatev, na katero se sklicuje tožeča stranka v obrazložitvi pritožbe, je bila prerekana in zapisana v poročilih družbe zgolj kot rezervacija za primer, da bi bila vložena tožba (kot je že bilo ugotovljeno je bila tožba vložena po izteku roka za zastaranje). Terjatev niti v stečajnem postopku ne bi bila poplačana v celoti, ampak le v 12,97 %. Poudarja, da je bil tožbeni zahtevek na plačilo zoper Republiko Slovenijo pravnomočno zavrnjen, ker je zastaral. Tudi zahteva za varstvo zakonitosti je bila zavrnjena iz razloga zastaranja. Zato tudi izid revizijskega postopka ne bi mogel biti drugačen.

5. Drugotožena stranka poudarja, da Republika Slovenija v postopku ni bila pasivno legitimirana (opr. št. III P 2275/2020) in da tožeča stranka nikoli ni navedla, kakšna bi bila vsebina revizije oziroma, katere kršitve naj bi sodišči prve in druge stopnje zagrešili. Ker tožeča stranka ni zadostila trditvenemu bremenu, je pravilna odločitev sodišča, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Zgolj zatrjevanje tožeče stranke, da bi v reviziji uspela, ne predstavlja obrazloženih razlogov za vložitev revizije. Ker pasivna legitimacija Republike Slovenije ni podana, niti ni podana vzročna zveza, se z višino nepremoženjske škode ni bilo potrebno ukvarjati.

6. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

7. Pritožba drugotožene stranke zoper odločitev o stroških postopka je utemeljena.

8. Za boljše razumevanje primera pritožbeno sodišče najprej na kratko povzema odločitev sodišča prve stopnje pod opr. št. III P 2275/2012, v kateri je prvotožena stranka (odvetnik) zastopala tožečo stranko. Tožeča stranka je vložila tožbo na plačilo 1.256.847,87 proti RS na več podlagah: - kot edini ustanoviteljici in družbenici družbe A., d. d. - ker RS tožniku ni zagotovila sodnega varstva za odpravo posledic neplačila pravnomočno ugotovljene terjatve zaradi napačnega ravnanja nosilcev javnih pooblastil. 9. Tožnik je v trditveni podlagi odškodninske tožbe proti Republiki Sloveniji navedel, da je šlo v primeru stečaja A., d. d., za načrtovan stečaj z namenom oškodovanja upnikov stečajnega dolžnika. Sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi zastaranja, ne da bi presojalo tožnikove navedbe, ali je bil stečaj načrtovan z namenom oškodovanja upnikov stečajnega dolžnika. Stečajni postopek A., d. d., je bil končan 1. 6. 2006. Takrat je bilo tožniku kot oškodovancu nedvomno znano, da je utrpel škodo. Tožbo na plačilo odškodnine je vložil šele 11. 7. 2012, torej po izteku triletnega zastaralnega roka za uveljavljanje odškodninske terjatve v smislu določila prvega odstavka 352. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Terjatev je zastarala tudi na podlagi določila drugega odstavka 352. člena OZ, ki določa, da terjatev v vsakem primeru zastara v roku petih let. 10. Sodišče je v pravdni zadevi pod opr. št. III P 2275/2012 zavrnilo materialnopravno prepričanje tožeče stranke, da bi moralo upoštevati desetletni zastaralni rok, ker je bil obstoj terjatve tožeče stranke do stečajne mase, stečajnega dolžnika A., d. d., ugotovljen z arbitražno odločbo. Pritožnik prezre, da je bil stečaj 1. 6. 2006 pravnomočno končan, da je bil stečajni dolžnik iz sodnega registra izbrisan in kot tak ni več obstajal. Zato je prenehal tudi učinek arbitražne odločbe. Delničarji in ustanovitelji družb po izbrisu družbe iz sodnega registra, ne odgovarjajo za obveznosti izbrisanih družb. 11. V pravdnem postopku, ki je predmet tega pritožbenega preizkusa tožeča stranka vtožuje plačilo odškodnine zaradi strokovne napake odvetnika (prvotožene stranke). Odvetniku očita, da jo je prepozno obvestil, da je višje sodišče zavrnilo pritožbo zoper sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani pod opr. št. III P 2275/2012 z dne 15. 10. 2014, zato je zamudil 30-dnevni rok, v katerem bi lahko vložil revizijo zoper pravnomočno sodno odločbo. S tožbo zahteva plačilo premoženjske škode, ki je ekvivalent denarnega zneska, ki ga je uveljavljal v pravdi pod opr. št. III P 2275/2012 in nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel zaradi travmatičnega dogodka, ko se je zavedel, da je zaradi malomarnega ravnanja odvetnika izgubil možnost, da bi dobil plačilo svoje terjatve.

12. Odškodninska odgovornost odvetnika za nepravilno izpolnitev naročila, se presoja po splošnih pravilih, ki urejajo mandatno pogodbo (prvi odstavek 768. člena v zvezi z drugim odstavkom 6. člena OZ) in poslovno odškodninsko odgovornost. V skladu z drugim odstavkom 239. člena OZ, je v primeru, ko dolžnik ne izpolni obveznosti ali zamudi z njeno izpolnitvijo upnik upravičen zahtevati povrnitev škode, ki jo je zaradi tega utrpel. Predpostavke poslovne odškodninske odgovornosti, ki morajo biti podane kumulativno, so: - kršitev poslovne (pogodbene) obveznosti, ki ima znake protipravnega ravnanja; - vzrok za kršitev mora izvirati iz sfere pogodbene stranke, ki bi morala opraviti izpolnitev obveznosti; - drugi pogodbeni stranki je nastala škoda; - vzročna zveza med kršitvijo pogodbene obveznosti in nastalo škodo.

13. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je odvetnik ravnal protipravno, ker je tožečo stranko šele po izteku 30-dnevnega roka za vložitev revizije obvestil, da je bila njena pritožba na višjem sodišču zavrnjena. Vendar pa ima protipravno ravnanje za posledico odškodninsko odgovornost le, če so izkazani pogoji za uspeh z ravnanjem (v tem primeru z vložitvijo pravnega sredstva – revizije), ki ga je odvetnik opustil. Pri tem se šteje, da mora biti uspeh v revizijskem postopku dokazan s pretežno verjetnostjo (sodbe Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3502/2009 z dne 6. 1. 20210 in II Cp 1131/2015 z dne 30. 9. 2015). Zato bi morala tožeča stranka glede vzročne zveze ne le zatrjevati, da bi v revizijskem postopku uspela, če ne bi bilo odvetnikovega nedopustnega ravnanja, ampak tudi navesti ustrezno trditveno podlago z dokazi, na podlagi katerih bi sodišče lahko hipotetično presodilo, kako bi se revizijski postopek s pretežno verjetnostjo končal. Tožeča stranka bi torej morala s stopnjo verjetnosti izkazati, da bi pravočasno vložena revizija pripeljala do drugačnega rezultata, da bi torej bilo njenemu tožbenemu zahtevku ugodeno. Tožečo stranko je na pomanjkljivo trditveno podlago opozorila že prvotožena stranka v odgovoru na tožbo, zato je dolžnost sodišča po dodatnem opozorilu odpadla.

14. Sodišče prve stopnje je ob izredno pomanjkljivi trditveni podlagi s pretežno verjetnostjo presodilo, da tožeča stranka v revizijskem postopku ne bi uspela, ker je tožbeni zahtevek na podlagi splošnih pravil o odškodninski odgovornosti zastaral, pravnomočna odločba arbitraže, na katero se sklicuje, nima nobenega učinka, ker je bil eden ob subjektov arbitražne odločbe iz sodnega registra izbrisan in ne obstaja več, delničarji oziroma lastniki družb pa po izbrisu družb iz sodnega registra ne odgovarjajo za obveznosti izbrisanih družb, zato pasivna legitimacija RS ni izkazana.

15. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodno odločbo, izdano na drugi stopnji. Za presojo pogojev za vložitev revizije je potrebno uporabiti določila Zakona o pravdnem postopku, ki so veljala v času, ko bi tožeča stranka revizijo še lahko vložila (2015). V kritičnem času je bila revizija dovoljena, če je vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presegala 40.000,00 EUR (drugi odstavek 367. člena ZPP). Rok za vložitev revizije je bil trideset dni od vročitve prepisa odločbe sodišča druge stopnje.

16. Revizija je izredno pravno sredstvo, zato morajo biti razlogi, zaradi katerih se sodba sodišča druge stopnje izpodbija konkretizirani in sicer tako, da je ob očitku bistvenih kršitev konkretno navedeno procesno določilo, ki naj bi bilo prekršeno (oziroma mora biti kršitev opisana tako natančno, da je mogoče vsaj smiselno razbrati, katera kršitev se zatrjuje), ter da je ob očitku zmotne uporabe materialnega prava navedeno, katero določbo materialnega prava je sodišče zmotno uporabilo oziroma je ni uporabilo, pa bi jo moralo. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

17. Pritožnik nekritično prezre, da je bil njegov tožbeni zahtevek v zadevi pod opr. št. III P 2275/2012 zavrnjen zaradi zastaranja. Zato bi morala tožeča stranka vsaj s stopnjo verjetnosti izkazati, da bi v revizijskem postopku Vrhovno sodišče presodilo, da terjatev ni zastarala, šele na to bi sledilo presojanje navedb in dokazov v zvezi z utemeljenostjo tožbenega zahtevka po temelju in višini.

18. Tožeča stranka v pritožbi vztraja, da ne gre za odškodninsko terjatev, ampak za terjatev, ki je priznana z arbitražno odločbo, kljub temu, da je že sodišče prve stopnje v sodbi pod opr. št. III P 2275/2012 pravilno navedlo, da arbitražna odločba nima učinka, ker ena od strank te odločbe ne obstaja več in RS ni pravni naslednik družbe, ki je bila po zaključenem stečajnem postopku izbrisana iz sodnega registra. Takšno stališče je potrdilo tudi Višje sodišče v Ljubljani.

19. V pritožbi pritožnik podaja svoje videnje zadeve in svojo dokazno oceno. Ob tem pa prezre, da v tem pravdnem postopku ne more izpodbijati ugotovljenega dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo Okrožno sodišče v Ljubljani v sodbi pod opr. št. III P 2275/2012 z dne 15. 10. 2014, saj je ta odločba na podlagi odločitve Višjega sodišča v Ljubljani pod opr. št. II Cp 1124/2015 dne 10. 6. 2015 postala pravnomočna. Niti tega ne bi mogel uspešno izpodbiti v revizijskem postopku.

20. Sodišče prve stopnje se je res napačno sklicevalo na določila ZGD-1, namesto na takrat veljavni ZGD, a je vsebina določb, na katere se je sklicevalo v obeh zakonih, popolnoma enaka. Zato napačno sklicevanje na pravilnost odločitve ni imelo nikakršnega vpliva.

21. Neizvedeni dokazni predlogi, ki so bili povezani z dokazovanjem obstoja in višine nepremoženjske škode, so bili nerelevantni, ker je bil tožbeni zahtevek zavrnjen po temelju. Zato sodišče smiselno zatrjevane absolutno bistvene kršitve postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni zagrešilo.

22. Tožeča stranka ni zadostila trditveni podlagi, da tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine ni zastaral, pravno naziranje, da je Republika Slovenija pravna naslednica družbe, ki je bila po zaključenem stečajnem postopku iz sodnega registra izbrisana, pa nima podlage v določilih materialnega prava. Zato je pravilen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni dokazala, da je zaradi zamude roka za vložitev revizije utrpela škodo. Enako velja tudi za nematerialno škodo, ker odvetnik ni odškodninsko odgovoren za nerealno pričevanje svojih strank.

23. Sodišče pa je ugodilo pritožbi drugotožene stranke v zvezi s stroški postopka, saj je v času izdaje sodne odločbe veljala vrednost odvetniške točke 0,6 EUR. Tako je dosojene stroške zvišalo za 2.354,10 EUR.

24. Pritožbeno sodišče ni našlo tistih absolutno bistvenih kršitev, na katere pazi v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena ZPP, zato je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem delu v cleoti potrdilo odločitev sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

25. Ker je tožeča stranka v pritožbenem postopku propadla, je na podlagi določila prvega odstavka 154. člena ZPP drugotoženi stranki dolžna povrniti tudi stroške za odgovor na pritožbo in za pritožbo, v skupnem znesku 1.530,00 EUR. Sodišče je stroške odmerilo skladno z Odvetniško tarifo, njihova natančna specifikacija pa je razvidna iz stroškovnika, ki je v spisu.