Jedro

Odškodnina za negmotno škodo predstavlja satisfakcijo, ki se odmeri v denarju glede na vse okoliščine primera in upoštevaje sodno prakso v podobnih primerih.

Izrek

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo plačilo odškodnine v znesku 4,660.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe ter povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 2.837,45 SIT, prav tako z zakonitimi zamudnimi obrestmi, vse v 15 dneh pod izvršbo. Višji tožbeni zahtevek je prvo sodišče zavrnilo. Tožečo stranko je sodišče oprostilo plačila sodnih taks.

Zoper sodbo se najprej pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava in sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje oziroma naj jo spremeni. V pritožbi graja odločitev prvega sodišča glede višine prisojene odškodnine in navaja, da je glede na intenziteto ter trajanje telesnih bolečin odškodnina iz tega naslova previsoka. Po mnenju pritožnika je pretirana tudi odškodnina zaradi strahu. Glede na ugotovljene trajne posledice je sodišče odmerilo tudi previsoko odškodnino zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Pritožnik navaja, da se tožnica še vedno lahko ukvarja s tenisom in squashem, le da z manjšo intenzivnostjo kot poprej. Pritožnik se nadalje ne strinja z odločitvijo prvega sodišča, ki je tožnici priznalo povrnitev stroškov zdravljenja v zvezi s popravilom zob. Račun naj bi ne bil verodostojen, tožničina izpoved pa naj ne bi zdržala resne kritike.

Tožnica naj ne bi bila upravičena do prisojene odškodnine, saj se je zdravila pri zasebniku, s čimer je povzročila nadaljnjo nepotrebno škodo. Nazadnje se pritožnik pritožuje še zoper odločitev o stroških postopka ter navaja, da je prvo sodišče neutemeljeno priznalo celoten znesek izvedenine, čeravno je tudi to zgolj del celotnih pravdnih stroškov in bi jih moralo sodišče priznati glede na uspeh.

Zoper sodbo se pritožuje tudi tožnica, ki uveljavlja pritožbena razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava ter sodišču predlaga, naj napadeno odločbo razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožnica meni, da ji je sodišče dosodilo prenizko odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenskih aktivnosti ter za strah, graja pa tudi odločitev o stroških postopka. Pritožnica navaja, da je utrpela hud strah, kar se je odražalo v tem, da še mesec in pol ni mogla spati in je morala ob njej bedeti mama, poleg tega pa si na cesti, kjer se je pripetila nezgoda, še danes ne upa voziti. Nadalje pritožnica ponavlja okoliščine, ki naj bi po njenem utemeljevale višjo odškodnino zaradi trajnih posledic. Glede odločitve o stroških pa navaja, da je glede temelja v celoti uspela in bi sodišče zaradi delnega uspeha glede višine ne smelo uporabiti matematičnega kriterija pri odmeri stroškov. Dalje pa napada tudi samo pravilnost izračuna stroškov.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v obravnavani zadevi sporna samo višina odškodnine. Obe pritožbeni stranki sicer izrecno uveljavljata pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, vendar pa v navedbah svoje graje z ničemer ne konkretizirata, marveč zgolj ponavljata okoliščine, ki jih je presojalo že prvo sodišče. Pritožbeno sodišče nima pomislekov v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. Le-to je prvo sodišče ugotovilo na podlagi oškodovankine izpovedbe ter na podlagi izvedenskega mnenja. Dokaza sta si skladna, dokazna ocena prepričljiva in pritožbeno sodišče nima pomislekov v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga na tem mestu v izogib ponavljanju ne podaja znova. V prvi vrsti je tako sporna uporaba 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je odškodnina glede na telesne bolečine, ki so bile relativno dolge in glede na potek zdravljenja, pravična in ustrezna. Ob tem gre izpostaviti predvsem dejstvo, da je bila oškodovanka deležna kar dveh operacij, opravljena je bila tudi artroskopija, poleg tega pa je bilo tudi zdravljenje zobovja nedvomno neprijetno. Trajanje zdravljenja je bilo dolgo, oškodovanka je bila več mesecev v bolniškem staležu, potrebno je bilo rentgensko slikanje, jemanje zdravil, uporaba bergel, hoja z opornico, rehabilitacija v toplicah, kar vse skupaj z ugotovljenimi telesnimi bolečinami upravičuje dosojeno odškodnino v znesku 1.000.000,00 SIT, takšen znesek pa tudi ustreza obstoječi sodni praksi. Nadalje pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tudi odškodnina zaradi strahu ustrezna. Upoštevati je treba, da oškodovanka ni utrpela strahu za svoje življenje in da niti objektivno ni bilo pričakovati hujše invalidnosti. Gotovo pa jo je dogodek pretresel in pustil določene psihične posledice, ki se odražajo tudi v nelagodju ob soočenju s cesto, na kateri se je nezgoda pripetila, da se ji v polsnu vračajo podobe ter zato težje zaspi, kar vse skupaj upravičuje odškodnino v višini 300.000,00 SIT. Nadalje je pritožbeno sodišče preizkušalo primernost odškodnine zaradi trajnih posledic. Tudi v tem delu pritožbeno sodišče nima posmislekov v odločitev prvega sodišča. Zmanjšanje življenskih aktivnosti, zaradi katerih tožnica trpi duševne bolečine, se kažejo tako v njenem poklicnem kot v privatnem življenju. Pritožbenemu sodišču se prisojeni znesek ne zdi previsok, kot navaja v pritožbi tožena stranka, treba je namreč upoštevati, da trpi tožnica posledice v vseh bistvenih sferah svojega življenja, torej tako povsem zasebni, nadalje družinski in tudi poklicni. Po drugi strani pa se pritožbenemu sodišču znesek tudi ne zdi prenizek, kot navaja v pritožbi tožeča stranka, saj posledice kljub vsemu niso takšne, da bi oškodovanko v vseh teh področjih njenega bivanja v celoti onemogočale, temveč ji življenje zgolj otežujejo, kar se seveda odraža v oškodovankinih duševnih bolečinah, vendar pa višji znesek tako motreč obravnavani primer zase kot upoštevaje obstoječo sodno prakso ne bi bil upravičen. Neposled je bilo potrebno odločiti tudi o pritožbi zoper odškodnino zaradi stroškov stomatološkega zdravljenja. Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožnikom, češ da je oškodovanka z izbiro zasebnega zobozdravstvenega sektorja povzročila nepotrebno nadaljnjo škodo. Dejstvo je, da je imela oškodovanka ne po svoji krivdi močno poškodovano zobovje. V takšni situaciji pa je povsem normalno, da si skuša človek takšno stanje čimprej popraviti. Ob tem ne gre spregledati običajev, ki nam v tem primeru povejo, da izbira privatnega zobozdravnika ni nikakršen luksuz, marveč povsem normalen in povprečen način zdravljenja, ki ga je oškodovanka opravila in ji gre zato tudi povrnitev stroškov iz tega naslova. Nazadnje je pritožbeno sodišče preizkusilo še odločitev prvega sodišča o stroških postopka, ki jo napadata obe pravdni stranki. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem najprej odgovarja, da temelj odgovornosti ni bil sporen in da so stroški nastali izključno zaradi pravdanja o višini škode in s tem odškodnine. Iz tega razloga je pravilen kriterij odmere stroškov glede na matematično izračunan uspeh v pravdi, kar je sodišče prve stopnje tudi storilo. Glede izvedenine pa je potrebno poudariti, da je bila pravda nujna ter da je v takšni pravdi angažiranje izvedenca nujno potrebno ter da višina takšnega stroška ni odvisna od višine prisojene odškodnine. Tožeča stranka je, kot je pokazala pravda, do odškodnine upravičena, v ta namen pa je bilo potrebno angažirati izvedenca. Iz tega razloga je tudi odločitev prvega sodišča, da mora tožena stranka povrniti v ta namen založene stroške, pravilna. Vsi stroški so bili odmerjeni v skladu z odvetniško tarifo, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano odločitev tudi v tem delu potrdilo.

Ker sta pritožbi iz navedenih razlogov neutemeljeni in ker prvo sodišče ni zagrešilo nobenih kršitev, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, je izpodbijano sodbo v celoti potrdilo.