Jedro

Za pravno priznanje zunajzakonske skupnosti morajo biti po določbi 12. člena zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR - izpolnjeni trije pogoji. Med partnerjema mora obstajati življenjska skupnost, ta skupnost mora trajati dalj časa, podane pa ne smejo biti okoliščine, zaradi katerih bi bila morebitna zunajzakonska skupnost med partnerjema neveljavna.

Na vprašanje, ali je obstajala "dalj časa trajajoča" skupnost je potrebno odgovoriti v vsakem konkretnem primeru posebej, ob upoštevanju vseh okoliščin konkretnega odnosa in intenzivnosti konkretnega odnosa.

Pravna posledica zakonske zveze (in z njo izenačene zunajzakonske skupnosti) je tudi dedna pravica, saj je v 2. odst. 10. člena zakona o dedovanju - ZD - določeno, da dedujeta drug po drugem kot zakonca tudi moški in ženska, ki živita v zunajzakonski skupnosti. Zakonec pa je zakoniti dedič zapustnika in deduje v prvem dednem redu (11. člen ZD).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Vsaka stranka trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica živela s pok. A. B. v zunajzakonski skupnosti, ki ima enake pravne posledice kot zakonska zveza, zaradi česar deduje tožnica zapuščino pok. A. B. kot dedič prvega dednega reda. Glede stroškov postopka je odločilo, da so jih toženci dolžni povrniti tožnici v znesku 95.520 SIT z zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila.

Sodišče druge stopnje je pritožbo prvih štirih tožencev zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje so vložili prvi štirje toženci (v nadaljevanju tožena stranka) pravočasno revizijo in v njej uveljavljali revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V 13. členu ZZZDR je določeno, da so temelji zakonske zveze svobodna odločitev za sklenitev take zveze, obojestranska čustvena navezanost, vzajemno spoštovanje, razumevanje, zaupanje in medsebojna pomoč. Vseh navedenih elementov pa sodišči v obravnavanem primeru nista ugotovili. Zunajzakonska skupnost naj bi trajala le nekaj več kot dve leti. Sodna praksa pa je opredelila pojem "dalj časa trajajoče življenjske skupnosti" s časom, ki mora trajati najmanj tri do pet let. Sicer pa v resnici življenjska skupnost med tožnico in zapustnikom ni trajala dve ampak le eno leto in še to le občasno, kar izhaja tudi iz izpovedb zaslišanih prič, predvsem pa izpovedbe M. B. Da med tožnico in pok. A. B. ni bilo zaupanja dokazuje dejstvo, da tožnica ni imela ključa od B. stanovanja. Pok. B. s tožnico tudi ni imel namena skleniti zakonske zveze. Izrek, da tožnica deduje kot dedinja prvega dednega reda, je nezakonit in ne sodi v izrek sodbe, saj se s tem prejudicira odločitev zapuščinskega sodišča. Reviziji naj se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje pa tako spremenita, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti kot neutemeljen zavrne.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki je na revizijo odgovorila, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

V revizijskem odgovoru je tožeča stranka menja , da revizija ni utemeljena. Sodna praksa nikoli ni zavzela stališča, da mora življenjska skupnost trajati najmanj tri do pet let. V ostalem pa predstavljajo revizijske trditve nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja. Izrek sodbe tudi ne prejudicira odločitve zapuščinskega sodišča. Revizija naj se zato zavrne kot neutemeljena.

Revizija ni utemeljena.

Za pravno priznanje zunajzakonske skupnosti morajo biti po določbi 12. člena zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR - izpolnjeni trije pogoji. Med partnerjema mora obstajati življenjska skupnost, ta skupnost mora trajati dalj časa, podane pa ne smejo biti okoliščine, zaradi katerih bi bila morebitna zunajzakonska skupnost med partnerjema neveljavna. Iz ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano in ki jih tožena stranka z revizijo ne more izpodbiti (3. odstavek 385. člena ZPP) izhaja, da so v obravnavanem primeru vsi trije pogoji izpolnjeni, zaradi česar je tudi po presoji revizijskega sodišča odločitev sodišč druge in prve stopnje materialnopravno pravilna.

Revizijsko stališče, da je sodna praksa zavzela stališče, da je mogoče pravni standard "dalj časa trajajoče življenjske skupnosti moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze" razlagati le tako, da mora ta življenjska skupnost trajati najmanj tri do pet let, ni točno. Zaradi različnosti odnosov v skupnostih in njihove intenzivnosti v sodni praksi nikoli ni bilo zavzeto stališče o najkrajšem času, ki mora preteči, da skupnost lahko štejemo za "dalj časa trajajočo", kot zahteva zakon. Na vprašanje, ali je obstajala "dalj časa trajajoča" skupnost je potrebno odgovoriti v vsakem konkretnem primeru posebej, ob upoštevanju vseh okoliščin konkretnega odnosa in intenzivnosti konkretnega odnosa.

V obravnavanem primeru je bilo ugotovljeno, da je skupnost med tožnico in pok. A. B. trajala dalj kot dve leti. Revizija sicer to ugotovitev izpodbija s trditvijo, da je skupnost trajala le leto dni, vendar pa ta revizijska trditev predstavlja v reviziji nedovoljeno izpodbijanje v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljenega dejanskega stanja ( 3. odstavek 385.člena ZPP). Enako velja tudi za revizijske trditve, da sta bila tožnica in pok. A. B. le priložnostna znanca, ki sta se občasno prijateljsko srečevala, saj iz ugotovitev sodišč druge in prve stopnje ne izhaja le, da sta tožnica in pok. A. B. živela v skupnosti, ki je imela tudi na zunaj vse znake skupnosti, ki obstaja med zakoncema, ampak izhaja tudi, da sta se nameravala celo poročiti, vendar pa je sklenitev zakonske zveze preprečila nenadna smrt A. B. Revizija utemeljeno zatrjuje, da izrek prvostopne sodbe vsebuje preveč dejstev, vendar pa zmotno zaključuje, da je zato izrek "nezakonit". Bistvo spora med pravdnima strankama je v tem, ali ima tožnica po pok. A. B. dedno pravico. V tem delu pa je izrek sodbe ob ugotovitvi, da je med pok. A. B. in tožnico obstajala zunajzakonska skupnost, materialnopravno pravilno pritrdilen. Ugotovljena zunajzakonska skupnost med tožnico in pok. A. B. namreč pomeni, da ima ta skupnost za oba zunajzakonska partnerja (tedaj v obravnavanem primeru za tožnico) enake pravne posledice, kot če bi sklenila zakonsko zvezo. Pravna posledica zakonske zveze (in z njo izenačene zunajzakonske skupnosti) pa je tudi dedna pravica, saj je v 2. odst. 10. člena zakona o dedovanju - ZD - določeno, da dedujeta drug po drugem kot zakonca tudi moški in ženska, ki živita v zunajzakonski skupnosti. Zakonec pa je zakoniti dedič zapustnika in deduje v prvem dednem redu (11. člen ZD).

Po povedanem v reviziji uveljavljeni revizijski razlog ni podan. Ker nižji sodišči tekom obravnavanja zadeve tudi nista zagrešili bistvene kršitve iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero se pazi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah členov 154, 155 in 166 ZPP. Tožena stranka, ki z revizijo ni uspela, mora stroške revizijskega postopka trpeti sama (154. člen ZPP). Enako pa velja tudi za tožečo stranko, ki je na revizijo odgovorila. To pa zato, ker njen revizijski odgovor ni v ničemer pripomogel k rešitvi zadeve v revizijskem postopku. Stroškov revizijskega odgovora zato ni mogoče opredeliti kot stroške, ki so bili za pravdo potrebni (155. člen ZPP).